Primorski dnevnik - Veronika Sossa: Matej Gruden edini slovenski reševalec / Največ nesreč v naših gorah zaradi zdrsov
60 LET GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE TRST
Matej Gruden edini slovenski reševalec
Največ nesreč v naših gorah zaradi zdrsov
Iščejo nove prostovoljce - Danes v dolini Glinščice zaključek praznovanj ob okroglem jubileju
Gorska reševalna služba Trst praznuje letos 60. obletnico obstoja. Praznovanja ob okroglem jubileju se bodo zaključila danes v dolini Glinščice z jutranjimi simulacijami reševanja na območju dveh predorov stare železnice od 9. ure dalje in opoldansko osrednjo slovesnostjo. Med sodelujočimi bo tudi Nabrežinec Matej Gruden, za vse nas enostavno Keko, ki je član Gorske reševalne službe od leta 2009. Vključitev med reševalce je bila zanj čisto naravna posledica ljubezni do gora: »Od mladih nog sem čutil, da je to moje poslanstvo. Gorski reševalci smo gorniki, ki ne iščemo slave, ampak radi pomagamo ljudem,« je včeraj pojasnil 42-letnik, lastnik trgovine z gradbenim materialom, oče dveh otrok in član Alpinističnega odseka Slovenskega planinskega društva Trst (SPDT), ki je tudi uspešen glasbenik, član skupine Kraških ovčarjev, pisec poezij in pesmi za projekt Grešnih kozlov ter športni (in ne samo) karikaturist.
Razumem, da ste bili od vedno povezani z gorami.
Tako je. Hribi so me vedno klicali k sebi. V gorah sem preživel veliko časa in tudi najlepša doživetja. Enostavno: vzljubil sem jih. Tja zelo rad zahajam še danes, gorski svet me zelo umirja. Sprva sem bil samo gornik, pri dvajsetih letih pa sem začel redno plezati. Prav takrat sem se tudi odločil za gorsko reševalno službo.
Kako lahko pristopimo v gorsko reševalno službo?
Na vstopne izpite se lahko vsakdo prijavi: tam preverjamo znanje, predvsem gibanje po različnih naravnih terenih in v različnih letnih časih. Plezati moraš četrto stopnjo, pokazati suveren spust na dvojni vrvi, postaviti moraš sidrišče in podobne stvari. Če te sprejmejo, moraš na specifične tečaje, po katerih polagaš izpite. Šele potem postaneš osnovni reševalec, kar sem tudi jaz. Druga stopnja je tehnik: to so tisti, ki upravljajo reševalno akcijo. Snubijo me, da bi postal tehnik, a nimam prostega časa še za to, saj so potrebni drugi tečaji in usposabljanja.
Koliko je gorskih reševalcev v Trstu?
Šestindvajset. Morda se komu zdi, da nas je za tako majhno območje veliko, a ni tako. Potrebovali bi tudi nove moči. To je prostovoljno delo, pokriti pa moramo 365 dni v letu 24 ur na 24. Nismo vsi enako aktivni, ne delajo vsi prostovoljno po 50 do 60 dni na leto. K vsaki reševalni akciji se vključi do največ osem prostovoljcev. Med nami sta tudi dva zdravnika; če njiju ni, pa uporabimo helikopter, ki spusti zdravnika na območje nesreče. Vsi gorski reševalci imamo sicer licenco za oživljanje, obnavljamo jo vsaki dve leti.
Koliko dni ste lani sodelovali s službo?
Lani sem bil zaposlen 62 dni: tu so všteta dežurstva, posegi in izobraževalne vaje. Po dva dni se izobražujemo na steni in v snegu, v pomladanskih in jesenskih mesecih pa ponavljamo vse manevre do trikrat mesečno. Izobraževanja je veliko, saj se med drugim tehnika reševanja stalno spreminja. Obenem sem vsako leto tri tedne dežuren 7 dni v tednu 24 ur na dan. Kdor želi, se lahko vključi tudi v deželne in državne reševalne akcije, na primer na potresnih območjih.
Kako poteka dežurstvo?
Doma ali v službi čakam na morebitni klic na pomoč. V bistvu nas služba 118 pokliče, ko prejme klic ponesrečenca v gorah. V primeru nezgode sprožim akcijo v sodelovanju s policijo, službo 118 in gasilci. Zberem vse razpoložljive prostovoljce in koordiniram prihod vseh služb na kraj nesreče. Ko nisem dežuren in nisem zadržan drugje, pa se vključim v akcijo.
Omenili ste, da je v tržaški skupini reševalcev 26 prostovoljcev. Kdo so to: gorniki ali tudi taki, ki so se ponesrečili in zdaj želijo priskočiti na pomoč?
Niti ne. Nekaj je dvajsetletnikov, drugi so stari med 30 in 40 let, več desetletij pa delujejo v službi tudi starejši, zdaj sedemdesetletniki, ki nam zdaj kuhajo. V daljših iskalnih akcijah, ki trajajo tudi več kot teden dni, potrebujemo namreč tudi kuharja. V teh primerih nam pomaga tudi civilna zaščita.
Katere so najzahtevnejše akcije?
Iskalne akcije, ko ne veš, ali je ponesrečenec živ ali mrtev, saj so območja res velika.
Za katero območje je odgovorna tržaška sekcija?
Za Tržaško in gričevnato območje na Goriškem.
Kdaj so gore pri nas najnevarnejše?
Pri nas se dogaja veliko nesreč, ker lahko iz urada stopimo direktno v gorski svet. Hitro smo v dolini Glinščice, pod obalno cesto ali pa pri Devinskih stenah, skratka v gorskem svetu, tja pa zahajamo neprimerno obuti in opremljeni, zato se lahko v vsakem trenutku kaj zgodi. Tega pa se največkrat ne zavedamo. Največ nesreč je v poletnih mesecih, pozimi pa je več akcij zaradi samomorilcev.
Kaj bi predlagali ljudem, ki obiskujejo hribe?
Iz naše statistike lahko razberemo, da se 80 odstotkov nezgod pripeti zaradi zdrsa na snežiščih, ledu, mokri travi ... To je najnevarnejše. Ko gremo v hribe, moramo torej biti pozorni na primerno obutev, opremo in zelo pazljivi moramo biti pri premikanju. Zelo malo pa je nesreč, v katerih so ponesrečeni »ekstremisti«, saj so oni vedno dobro zavarovani: so pa njihove nesreče medijsko najbolj odmevne, čeprav jih je zelo malo.
Drugič. Vreme in strele so zelo nevarne. Ob slabem vremenu je dobro, da se ne premikamo po grebenih, ampak da se takoj spustimo v dolino ali pa se skrijemo v luknjo. Skriti se moramo v notranjost, ne ostanemo pri vhodu, sedemo na nahrbtnik in se ne dotikamo sten. Med obvezno opremo predlagam vedno tudi svetilko in pa nepremočljiv jopič, če bi morebiti morali preživeti noč v visokogorju.
Svetujem tudi, da vsakič obvestimo bližnje, kam smo namenjeni in jim sporočimo uro ali dan povratka. Te informacije so zelo pomembne v prvih urah posega.
Ali rešujete tudi otroke?
K sreči jih še nisem. Tisti, ki so to okusili, so bili potem dalj časa psihološko prizadeti. Naj zaključim: Varno v hribe in z glavo!
Hvala za pogovor.
Veronika Sossa