Primož Blaha: ... Škrlatice - Prva jesenska sobota je obetala idealno priložnost za še eno uživaško smer
Prva jesenska sobota je obetala idealno priložnost za še eno uživaško smer – Južni greben Škrlatice (IV-/III, 350 m). Z Maretom sva se hitro strinjala, da bo to prava izbira za naju: lahkotna, nestresna, sončna in razgledna …
Dolg dostop sva si olajšala s spanjem v bivaku (letos sem se kar nekam razvadil). V petek zvečer so naju gor pričakali le trije Čehi – ravno prav, da so do najinega prihoda že ogreli bivak, prostora pa smo imeli vsi več kot dovolj.
Manj prijetno presenečenje nas je čakalo zjutraj ob pogledu na oblačno nebo. Sonce je le sramežljivo mežikalo med oblaki, na drugi strani pa se je kazalo jasno nebo. V redu, kaže, da se bo vsak čas zjasnilo, pod steno naju bo že grelo sonce!
Po kakšni uri dostopa do pod južne stene Škrlatice pa je bilo že jasno, da bo oblačno. Ne vem od kje so se jemali vsi tisti oblaki, a cel dan so nama zakrivali sonce in poglede.
Vidljivost je bila kljub temu dobra in le v prvem raztežaju naju je malo zeblo. Imenu navkljub je plezanje vse prej kot grebensko. Smer sledi res posrečenim prehodom, tako da ves čas vijuga med gladkimi stenami po sistemih kaminov. Skala je v vsej smeri neobičajno kompaktna, težavnost pa zmerna. Tako tudi orientacija ni posebno zagonetna, saj ves čas slediš logičnim in najlažjim prehodom.
No, v zgornji polovici nama jo je malo zagodla megla, ki je le občasno dovolila širši pogled, da sva si vsaj za kratek čas lahko predstavljala kje sploh sva. Z vidika izkušenj ima tudi to svoj čar, vseeno pa je škoda, da sva bila v taki slikoviti in razgledni smeri prikrajšana tega užitka. Je pa to smer, podobno kot sem zapisal za Južni raz Skute, ki bi jo brez težav še kdaj obiskal!
Edini manjši zadržek sva imela v zgornjem delu, kjer sva si šele v drugem poizkusu upala pogledati za rob, kjer se je odprla pot naprej in v lažjem svetu sva kmalu dosegla markirano pot malo pod vrhom. Čeprav na dosegu roke, sva se vrhu odrekla, saj je bil razgled v megli povsem enak kjerkoli. Kot mi je enkrat pod Triglavom rekel Davo: smo že kerkrat bli pa še kerkrat bomo!
Sestop je bil kljub razvlečenosti kar hiter in kmalu sva zadovoljna zaključila uspešno turo. Le nebo se je medtem, kot v posmeh, zjasnilo in nama pustilo vabilo na ponoven obisk.
Hvala, z veseljem!