Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Klemen Bečan

  jesen 2016
Fb: Beta Magazine

Karikatura:  Timotej Ušaj

sreda, 28. september 2016, ob 05:30, Helena Škrl, ogledov: 1368

Klemen Bečan je prvi Slovenec z zmago na tekmi za svetovni pokal v težavnosti (v bolderjih pa se mu je za las izmuznila).

Trenutno je tudi eden od treh Slovencev (ob Škoficu in Krudru) s preplezano 9a+ v skali. Ter edini s posajtano 8c+ in lepo zbirko 8c-jev na pogled.
Ampak to ni tisto, kar v resnici definira Klemna. Od ostalih izstopa po tem, da ga boste z enakim veseljem videli plezati tudi neko obskurno 6a v neki pozabljeni steni. Pa po tem, da je navrtal in prvi preplezal nešteto smeri - tudi celotna plezališča. Po tem, da je “s trebuhom za steno” odšel v Katalonijo, kjer je v Chrisu Sharmi našel idealnega plezalskega partnerja in postal prava zvezda - čeprav je že prej pridno sodeloval v mnogih filmih. Pa po nezamenljivih Barkezu in Anji, ki ga spremljata na dogodivščinah.
Mogoče ga še najboljše opiše njegova nausahljiva strast do plezanja, raizgrana in brezskrbna življenjska filozofija in želja po raziskovanju. Človek preprosto rad pleza. 365 dni v letu (na prestopno leto si vzame en dan pavze).


za plezalno revijo  se je z njim pogovarjal Jurij Ravnik


Kako si začel plezati?
Na začetku sem še smučal, ampak mi tisto ni bilo preveč všeč, samo kakšno leto sem hodil na treninge. Potem so v Bistrici v osnovni šoli naredili plezalno steno in sem šel enkrat namesto na trening smučanja tja, pa nisem šel nikoli več smučat, ampak sem samo še čakal na plezanje. Potem smo začeli plezati po starem gradu in po vseh skalah, škarfah in drugod. Na začetku nas je treniral Torta (Marjan Gros op.p.), ampak kmalu so nas razdelili v dve skupini, A in B in nas začeli pripravljati za tekme.

Kako se spominjaš tekmovalnih let?
Z veseljem. Dobro mi je bilo tekmovati, užival sem v tem. Bili so lepi trenutki, kakšni tudi malo manj, ampak večinoma smo se imeli fajn in smo dobro preživeli ta čas.

Kako si vedel, da je čas za zaključek?
Ko sem zaključil, sem imel dovolj vsega. Nabralo se je veliko stvari, ni mi bilo več tako zanimivo, na tekme sem šel bolj zato, ker sem moral, ne pa iz užitka, kot včasih, ko je bilo zabavno – pa ne mislim, da nisem bil resen, ampak prej mi je bilo res fajn tekmovati. Na koncu mi je bilo pa bolj kot delo in to ne paše v plezanje, sploh če hočeš biti dober.

Bi kaj spremenil?
Seveda bi kaj spremenil. Želel sem biti v isti sezoni na stopničkah v težavnosti in bolderjih. To bi združil, ostalo pa bi delal isto. Naredil sem toliko, kot sem lahko.

Se spomniš zmage za SP v Kranju?
Imam jo v lepem spominu. Ni bila pričakovana. Celo sezono mi je sicer šlo dobro, da bi pričakoval zmago, pa ne. Vedel sem, da sem sposoben narediti dober rezultat, za to, da sem zmagal, pa se mora poklopiti še več drugih stvari. Smer mi je pasala – zeleno barvo sem imel zmeraj rad. Ostali so vsi delali napake, jaz pa sem odplezal zelo dobro in se je poklopilo, kot se mora, kar se dostikrat tudi ne. Tisto sezono sem bil že na stopničkah, pa v finalu v bolderjih, plezal sem brez velikih pričakovanj, za zabavo.

Načeloma si bil boljši v bolderjih, a si tam brez zmage ...
Odvisno, kako gledaš. Meni se zdi isto. Tam sem bil dvakrat drugi, v težavnosti pa enkrat prvi. Tudi final sem imel podobno. Najprej malo več v težavnosti, kasneje pa v bolderjih. Problem je bil, ker so bile tekme preveč skupaj in če sem se posvetil bolderjem, mi je zmanjkalo časa, da bi dobil dosti vzdržljivosti za težavnost.

Koliko ti je zmanjkalo za zmago v bolderjih?
Takrat na Dunaju, če bi zadnji bolder splezal v prvih treh poskusih, bi zmagal. Zaradi poskusov pa nisem. Zadaj v coni se je vedelo, kako so ostali plezali, vedel sem, da imam par poskusov, vedel sem, da sem zagotovo drugi in da je samo Šrauf (Dimitrij Sharafutdinov op.p.) splezal zadnji bolder, pred katerim sem vodil.

Kakšna zanimivost iz zakulisja?
Ne, to bom pa zadržal zase.

Kdo je bil največji žurer v tvojih časih?
Glede žuriranja je zmagal Mrazek, ki je bil tudi dvakrat razglašen za Drinkmasterja. Bil je tudi zelo sposoben organizirati ljudi, da so šli žurat po tekmah, je pa včasih rabil tudi kakšno pomoč (mene:)), da smo dobili skupaj tekmovalce in smo tudi tisti del po tekmi preživeli skupaj in nismo prišli samo na tekmo, kot se mi je zdelo na koncu, ko si samo odplezal in se odpeljal domov. Kasneje ni bilo več toliko druženja, srečevanja izven tekem, ko tekmovalnost malo popusti. Žal je tega vedno manj. Meni se zdi zdaj po tekmi preveč resno. Dokler je tekma, že, ampak ko je konec, pa ni treba ravno v hotel in spat. Če si že na drugem koncu sveta, se lahko vsaj s kom tam pogovarjaš, kaj novega izveš, najdeš nov način za trening.

Ne gre za alkohol ...
Ma kakšen alkohol. Jaz govorim o druženju, pogovarjanju, haha. Večinoma se je šlo še naslednji dan plezat. Sem bil pa velikokrat grešni kozel, ker sem bil edini predstavnik Slovenia climbing team na žuru in sem moral zastopati še ostale.

Se ti zdi, da mladim tekmovalcem manjka ta zagon, veselje za skalo?
Meni se zdi, da so to večinoma bolj produkti za tekme. Na žalost. Plezanje ni samo tekmovalen šport, ampak je lahko tudi kaj več in žal je šlo to zadnje čase v dve smeri, v tekmovalno in v skalno. Včasih je bilo to lažje kombinirati, zdaj pa bi se vseeno še dalo, čeprav z dosti manj skale. Ampak nekateri so samo notri na boldercah, kar nima toliko zveze s plezanjem. In tisti, ki samo tako trenirajo za tiste tekme ... Ko gredo enkrat rezultati malo dol in začetno navdušenje mine, iz njih ne bo nihče postal plezalec. Redkokateri so tisti, s kakšnima dvema izjemama, ki bi lahko po tekmah postala plezalca, ostale pa čaka samo... propad. Na nek način, vsaj v plezalskem smislu. Plezalski propad. Zato se mi zdi škoda teh bolderc. Saj razumem, da nekateri želijo samo notri plezat, da jih je strah zunaj ... Ampak pretiravajo. No, če bi jaz živel v Sloveniji, bi tudi samo notri plezal, ker je stalno samo dež, hahaha.

Lahko primerjaš težek sajt in zmago na tekmi?
Če je težek samo po oceni, mi ne bi toliko pomenilo. Ampak tistih 5 minut si isto zadovoljen, mogoče kot kdo drug v 7a-ju, pri zmagi, v 8c-ju ... Tistih 5 minut na vrhu si ves srečen, potem pa pozabiš. Ampak v skali greš lahko takoj v novo smer, naslednjo tekmo pa moraš malo čakati in to je dolgčas.

Kakšna je razlika med tekmami in sajtanjem v skali? Psihološko?
Vse je stres. Moraš priti od tal do vrha, ne da padeš. Na tekmah je v bistvu malo težje, ker moraš v tistem določenem trenutku pokazati to, kar je, v skali pa ni dosti drugače, ampak imaš malo več možnosti izbire tistega trenutka ... če se danes ne počutim dobro, bom pa jutri. Ni pa treba na tekmi splezati do vrha. Lahko padeš kjerkoli, in če si dovolj visoko, lahko tudi zmagaš ... Po tej strani je na tekmi lažje. V skali pa si sam tempiraš čas, kdaj boš šel, na primer, če ti niso všeč pogoji. Če neke smeri ne splezaš, greš pač v naslednjo. Vse je odvisno od tega, kakšen si. Jaz rad plezam in mi v končni fazi to, da nekaj splezam, pomeni manj, kot opažam pri nekaterih drugih. Če se dobro zaborim, kot na primer v Joe Mama, ko sem dvakrat padel na skoku pri vrhu, mi je zakon. Navilo me je do konca, nisem mogel več narediti giba. Če bi me malo manj navilo, bi zadržal, ampak nisem pa naredil nobene napake. Ko sem jo splezal, pa mi je bilo skoraj bolj bedno, ker sem imel še rezervo, bi šel najraje še enkrat od tal, da bi me vsaj navilo in bi užival. Fajn mi je, da me navije, da se stresem na koncu in da letim tistih 10, 20, 30 metrov. Vsak lahko pride do tega, da se boriš do konca, si srečen zaradi tega. Saj je fajn, da sem in tja tudi kaj splezaš, ampak moraš uživati na poti do tja. Tudi če bi sajtal 9a, pa me ne bi navilo do konca, da ne bi fajtal, ne vem, če bi bil tako zadovoljen.

Foto: Anja Bečan / arhiv Bečan

Oznake: BIB, PLE
eXTReMe Tracker