Silvo Baznik: Do planine Blato iz Stare Fužine vodi lepo urejena
in vzdrževana gozdna cesta in po njej sva se pripeljala na popolnoma polno parkirišče, obrnila in parkirala nižje ob robu ceste.
Že nekaj trenutkov kasneje pripelje kolona vozil in popolnoma zapre cesto. Midva narediva prve korake do zapornice in že sva na planini v senci jutranjega hladu. Stopiva na širok in razdrapan kolovoz, ki se strmo vzpenja skozi gozd. Višje zapustiva kolovoz in stopiva na neoznačeno stezico, ki se vije strmo skozi gozd in naju popelje mimo manjše lovske koče, kjer je v bližini razgledna točka in pod njo planina Blato. Srečava nekaj pohodnikov, ki se vračajo v dolino. Še nekaj minut hoje in stopiva na planino Krstenica, kjer narediva prvi odmor na klopci ob eni od bajt na planini. Tu se odpre čudoviti pogled na Bohinjske gore, Ograde z oddaljenim Vrhom Hribaric in Škednjovcem. Nad planino se pne v nebo poraščen Krsteniški Stog in za njim je viden vrh višjega Jezerskega Stoga.
Na planini je veliko manjših stezic, ki se združijo in po njej nadaljujeva svojo pohodniško turo. Hodiva z nekaj krajšimi vzponi in spusti ter prečiva pobočja Krsteniškega in Jezerskega Stoga, dokler ne stopiva na travnat in opuščen svet planine Jezerce. Koriti spodaj sta prazni in tudi vode iz bližnje pipe ni. Greva naprej in se počasi vzpenjava, ko zaslišiva žuborenje vode. V bližini je vodni zbiralnik in iz njega je speljana cev, po kateri neumorno teče hladna in bistra voda. Ustaviva se in odžejava se ter tako prihraniva tekočino iz meha. Osvežena prožnega koraka nadaljujeva strm vzpon ob vzhodnem pobočju Adama in Eve in doseževa Jezersko sedlo, s katerega je lep pogled proti Triglavu. Na sedlu zavijeva desno in ob grebenu počasi pridobivava na višini.
Na travnatem pobočju je brezštevilo že odcvetelih planik. Sem ter tja se ustaviva, da narediva vedno nove in nove posnetke Velega polja in gora v njegovi okolici. Lepo je viden Vodnikov dom. Pogled na Triglav pa odkrije kolono pohodnikov na njegovem grebenu. Še zadnja strmina in sva na vrhu Jezerskega Stoga. Kmalu z drugega pobočja dosežeta vrh pohodnika, ki pa hitro tudi oddideta proti Jezercu. Ostaneva sama in se predava počitku v tišini gora, le vetrič se igra z oblaki, ki občasno prekrijejo pogled na kakšen vrh.
Ko nama je dovolj, oprtava nahrbtnika in se podava pazljivo z gore. Vrneva se na sedlo in se spustiva proti planini Jezerce, kjer se usmeriva preko melišča pod pečine na najini desni. Uzreva komaj vidno stezico in po njej stopiva v zelo strm žleb, kjer poiščeva dobre skalne oprimke, ki jih ni veliko. Preko strme trave izplezava iz žleba na manj strmo travnato pobočje in nato skozi pas ruševja po brezpotnem svetu do kotanjastega sedla, ki ga obkrožajo vrhovi Adama, Eve in Prevalskega Stoga. Osamljen svet verjetno nima pogosto obiskovalcev, ker njegova višina komaj presega dvatisočaka in ker so okoli mnogo višji vrhovi, ki bolj pritegnejo pohodnike. S sedla stopiva na vrh prepadnega Adama in z njega pod vrhom Eve počasnega koraka stopiva po lahkem pobočju in grebenu na vrh Prevalskega Stoga, kjer narediva drugi malce daljši premor za okrepčilo in sprostitev. Ozreva se na Debeli vrh, Skednjovec in Jezerski Stog, kjer vidiva pohodnike, na ostalih bližnjih vrhovih ne zaslediva planincev. Tudi tu so odcvetele planike, a zaslediva tudi kakšno še vedno v polnem cvetenju.
Po zelo strmem zahodnem travnatem pobočju gore pričneva z veliko pazljivostjo spust proti dolinici pod nama. Ko se že spustiva globoko, zaslediva komaj vidno stezico in po njej prideva v dolinico med Lazovškim in Mišeljskim prevalom. V dolinici je več stezic, midva se usmeriva levo v niz manjših dolinic, prečiva manjšo dolinico pod melišči in se spustiva nato do planine Jezerce, kjer za nekaj trenutkov zastaneva in nato odkorakava do roba planine, kjer imava srečanje z gadom, ki hitro izgine v bližnjem rastlinju. Preden oddideva, sedeva, poseževa po okrepčilu iz nahrbtnika in malce komentirava najino planinsko pot. Pred nama je še kar nekaj poti in zato se dvigneva in se pod pobočji Stogov vrneva na planino Krstenico, ki nikakor ne sameva. Kar mala množica pohodnikov poseda in se predaja soncu. Lepa je planina in zato tudi midva užijeva nekaj minut sončnega jesenskega dne v njenem objemu ter nato pričneva spust in hojo skozi gozd, kjer v zadnjem delu greva po drugi stezici kot zjutraj in se na kolovoz vrneva malce nad planino Blato, kjer je tudi nekaj obiskovalcev.
Na parkirišču je sedaj nekaj manj avtomobilov kot zjutraj, a veliko jih je še ob cesti vse do odcepa za Vogar. Kljub poznemu popoldnevu. ko voziva v dolino Voje, se morava umikati vozilom, ki gredo navzgor. Kje so časi, ko je veljalo, da do poldneva vozimo navzgor in popoldne navzdol, se vprašam, ko že tretjič morava vzvratno navzgor, da se umakneva nasprotivozečemu vozilu.
Planinsko potepanje zaključiva ob Bohinjskem jezeru, kjer se kar tare obiskovalcev.