Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Klene punce

...09.2016
Fb: Klene punce (II. Del) Mojstrovka, 20.9.2016


G-L, 16.09.16: Dežurstvo in reševanje


 

 

 
 

 
 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

torek, 27. september 2016, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1626

GRS Rateče: V tem času vsako leto poteka planinski tabor OŠ Josipa Vandota na Koči na Gozdu.

V pomoč pri organizaciji izletov jim vedno priskoči GRS Kranjska Gora, ki že po tradiciji prosi za sodelovanje tudi našo postajo.

Današnji, oziroma drugi dan tabora je namenjen pohodu na Mojstrovko. Grega pravi, da se ob sedmih dobimo na kavi v KRG, na koči moramo biti ob 8. uri.
Ob našem prihodu je večina otrok že pripravljenih, ostali so gotovi nekaj minut kasneje in skupaj se odpeljemo na naš najvišji prelaz Vršič.
Vreme je bolj klavrno, sicer ni bojazni pred dežjem, pa kljub vsemu visoka oblačnost poskrbi, da je na Vršiču mrzlo in prepišno.

Na Vršiču se razporedimo v kolono, Grega spredaj, jaz in Branko nekje vmes, zadnji je Gusti in učiteljice. Ja Gusti, starejši kot si več sreče imaš. Pred nami opazim pohodnike, z našim počasnim tempom jih na Vraticah ujamemo. Šele tu izvem, da so to udeleženci tabora. Med njimi tudi dekle po imenu Tabea, ki boleha za paralizo obeh spodnjih okončin. Ima namreč težave pri premikanju in nasploh s koordinacijo obeh nog. Punce ne poznam in kar malo me stisne, ko pomislim kako visoko je že prišla. Očitno je tale zahtevna strmina ne dela težav.

Na Vraticah počivamo, se okrepčemo, nakar Grega pravi:
»Od tu naprej je Tabea tvoja!«,
»Aja, kr tko!«, izdavim. Punce niti ne poznam, pa tudi z ženskimi muhami nimam prav velik potrpljenja, upam da se bova vsaj razumela. Bojim se, da ne bom kos zahtevnosti naloge, glede na njene gibalne omejitve.
Ko spregovoriva, je zadrege kaj kmalu konec. Pove »čgava je« z Rut in pogovor steče. O njeni bolezni rečeva par besed in to je vse. Opazujem njen negotov korak in spreleti me kako hrabra je najstnica. Pomagam ji čez najtežje dele nad Vraticami in ugotovim, da je bil moj strah neupravičen-tipičnih ženskih muh nisem opazil pa tudi z mojo pomočjo nima večjih težav s premagovanjem strmine.
Do Grebenca celo vodiva kolono. Ni mi všeč, da se tako napreza, vendar ostajam tiho, punca že ve. Me pa neprestano sprašuje o moji službi, o gorski reševalni službi, opremi, helikopterjih, reševanjih in vseh pogledih je zelo zvedav deklič.
Po polovici poti po Grebencu pa vseeno opazim utrujenost, kolona učencev naju prehiti, začenja se ustavljati in tarna o bolečih podplatih.

»Kako tudi ne!«, si mislim: »Marsikdo gibalno sposoben ne bi dosegel te višine.«
Hoče nazaj, manj kot sto višincev oz. 300-400 dolžinskih metrov pod vrhom.
Hudo mi je, zdaj ko je že praktično moja prijateljica, jo bom pod vrhom pospremil nazaj? Ne, ne bo šlo, prijateljev se pač ne pusti pred ciljno črto.
»A te nesem?« jo vprašam. Tisti trenutek mi je bilo žal, a sem kar rekel, kar buhnilo je iz mene. Punca tehta verjetno 2/3 moje teže.
« Pa kva je s tabo, če je ne boš dvignil se boš osramotil, in še lažne upe si ji vlival, kar je še najhuje, cepec!«, potiho grajam sam sebe.
»A ti to resno!« pravi Tabea, prav tako v dilemi.
»Ja valjda!«, še ni konca samozavesti. Zdaj sem še imel čas se izmazati, pa nisem mogel, moški ego pač.
»Prov pa dej!« in se zasmeje.
»Kolk pa vagaš?«, še eno grešno vprašanje, ki je privrelo bog si ga vedi od kod, punc se pač ne sprašuje o letih, o kilah pa še manj!
»Ne vem!« pravi Tabea. No morebiti je še najbolje tako, če ne veš ne boli.
»Le ruzak bom moral pustiti tu za skalo. Samo puhovko in radijsko postajo ti dam v nahrbtnik.«, pravim s cmokom v grlu.

Tabeo si previdno oprtam »štupa ramo«, objamem njene noge, ustrašim se, ker se zavem kako krhka je in se z začetnimi negotovimi koraki počasi podam navkreber. Kolena se mi nekolikanj šibijo, bojim se, da se ne prekucnem in se trudim zakriti mojo šibkost, zato vprašam, če je vse v redu, pa se deklič nič ne pritožuje, le nenehno me sprašuje: »A sem težka?«, »A bo šlo?« … »Punca, sam ne mi težit pa bova zmagala!«
Nagajivo se zahihita. Nekako pridem v ritem in navkreber me žene želja ustreči pogumni punci. Pod vrhom jo odložim in tistih nekaj korakov do vršne gomile skal, naredi sama.

Trud je v trenutku pozabljen, le presenečen sem bil nad seboj od kod ta energija, ki me je ponesla z dodatnim tovorom na vrh, a hkrati srečen sem, da sem tisti trenutek lahko delil s tako pogumno osebo, ki je lahko vsakomur za inspiracijo.

Nebo je bilo še vedno prekrito z oblaki, kaka kaplja je priletela izpod nebesnega svoda, vrh Mojstrovke se je odel v veter in hlad. Hitro je bilo potrebno sestopiti.

Tabea, učiteljica Tina, Moon in jaz smo ostali daleč zadaj za razposajenimi otročaji in počasi sestopali proti Vršiču. Tabea je do Vršiča sestopala sama, sicer z mojo pomočjo, a brez vaskršnega tarnanja. Le spraševala je kar naprej o vsemogočem, jaz pa sem se trudil kar najbolje odgovarjati. Tabea, vem da si se ta dan naučila mnogo stvari, nevede pa si mene naučila mnogo več kot bi si upal sam priznati. Počaščen sem, da sem bil ta dan del tvoje zgodbe.
Jure Jeršin,
GRS Rateče 

P. s.: Po reševanju klenih alpinistk v Šitah, je danes [11.09.2016] z južne strani, Mojstrovko osvojila še ena klena Rutarjanka Tabea. V naših koncih jih očitno kar mrgoli!

eXTReMe Tracker