Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po padcu na Triglavu

Slovenske novice - Špela Ankele: ... se je 87-letnik znova rodil

KRANJ ► Ko beseda nanese na Triglav in na to, kaj se je na prvi šolski dan dogajalo tam gori, seže 87-letni Simon Primožič v srajčni žep. Tam, na srčni strani, ima shranjen časopisni članek. V njem je opis gorskih nesreč, ki so se zgodile v začetku tega meseca. Med drugim v povzetku piše, da je imel eden od ponesrečenih planincev »ogromno srečo v nesreči, saj mu je v Slovenski smeri na Triglav skoraj usodno zdrsnilo. Zgrmel je v globino in se po strmem bregu kotalil približno sto metrov, ko se je ustavil in hudo poškodovan obležal.« Ta planinec z ogromno srečo v nesreči je naš 87-letni sogovornik. Nekaj tednov po dogodku je njegovo telo (že skoraj popolnoma) zaceljeno, le nekaj prask in povita roka opominjajo na trdo triglavsko melišče.
Danes gleda Simon Primožič na nedavno dogodivščino z dobro mero humorja, a predvsem z veliko hvaležnosti do vseh, ki so mu po gorski nesreči pomagali.

Fotografija na vrhu

Takole začne opisovati: »S prijateljem Jožetom Tornerjem, odličnim hribovskim sopotnikom, sicer zahajava na Kriško goro nad Tržičem, no, tokrat sva se odločila, da greva na Triglav. Ko sva prišla do Rudnega polja, kjer sem parkiral avtomobil, se je že začenjalo daniti. Odpravila sva se do Vodnikove koče, a se tam nisva ustavljala. Nadaljevala sva do Planike, kjer sva popila vsak svoj čaj.«

Ob tem Simon Primožič pove, da v gore sicer ni vajen nositi nahrbtnika, a je tokrat le popustil prijateljevemu prepričevanju in s seboj vzel nekaj najnujnejših stvari, med drugim tudi dve pollitrski plastenki radenske. »Ena mi je nekam zdrsnila, drugo pa sem odprl na vrhu. Bila je toliko stresena, da je skoraj vso vodo ven odneslo, ko sem odvil zamašek. Na vrhu sva se fotografirala, krstiti pa nikogar od naju ni bilo treba,« pripoveduje sogovornik. Na vprašanje, kolikokrat je že bil na vrhu Slovenije, pomenljivo odvrne: »Velikokrat, pa ne bom povedal, kolikokrat je to.«

No, vrh je bil torej osvojen brez težav. Navsezadnje to ni nič čudnega, saj je Simon Primožič planinec že vrsto let. Nekdaj je bil na čelu Planinskega društva Kranj, v starih časih, še pred pohodom stotnije žensk na Triglav, pa je tja gor vodil kar 200 svojih sodelavcev iz združenega podjetja Iskra. Goram je ostal zvest tudi pri skoraj devetih križih in tako so ga vse do triglavske peripetije skoraj vsak drugi dan noge ponesle na vrh 1471 nadmorskih metrov visoke Kriške gore, ki velja za hišno goro Tržičanov in okoličanov.

Hvala bogu, Iztok, da si tukaj

A vrnimo se spet na Triglav. »Dol sem pa že malo težje hodil. Se mi zdi, da zato, ker sem bil žejen in sem si že želel piti. Po klinih in jeklenicah je še šlo. Ko je bil okoli 14. ure težavni del za nama, sva prišla na melišče. Jože ga je želel prečkati po desni, jaz pa bi raje šel na levo. Nikakršnega napačnega koraka nisem naredil niti mi ni zdrsnilo. Samo stala sva tam, kjer je bil v starih cajtih še ledenik, in se dogovarjala, v katero smer bi šla, ko sem doživel kolaps. Dehidracija je naredila svoje, jaz pa sem se že peljal po melišču, ki bi lahko postalo moje pokopališče.«

Po sto metrih drsenja se je Simon Primožič ustavil. Ni se mogel premakniti. Njegov obraz je bil povsem krvav, telo obupno potolčeno, nekaj kosti in koščic zlomljenih. »Ko sem prenehal drseti, je do mene prišel neki planinec, ki je ravno hodil po tem pobočju. Takoj je poklical 112 in ni bilo dolgo, ko je že priletel helikopter in v njem dohtar in vsa ekipa.« Vojaški helikopter se 87-letnemu ponesrečencu, ki je okrvavljen ležal v nekakšni jami, ni mogel približati. »Reševalci, ki jih je helikopter odložil drugje, so do mene prišli peš. Dali so me v vrečo, ki so jo napolnili z zrakom, in me odnesli do Kredarice,« pravi Simon Primožič, ki mu je dodatno odleglo, ko je med gorskimi reševalci ugledal znan obraz: »Zdravnika in izkušenega gorskega reševalca Iztoka Tomazina poznam že vrsto let. Oba sva iz Tržiča. Mnogokrat sva se srečevala po domačih gorah. Ko sem ga tisti dan zagledal, sem mu kar rekel: 'Hvala bogu, Iztok, da si tukaj.'«

Kmalu spet na Kriško

Ko so sogovornika, ki je morda celo najstarejši planinec, letos rešen iz slovenskih gora, prinesli do Kredarice, so ga naložili v vojaški helikopter. »Notri je rukalo kot sto hudičev! Pripeljali so me do jeseniške bolnišnice, kjer so pregledali, ali ni še kje kake poškodbe. Naredili so mi šive, zrezali moja oblačila in mi dali nekaj proti bolečinam.«

Nadaljuje: »Tri dni sem bil torej v bolnišnici, kjer so bili zdravniki, sestre in vsi prijazni, pozitivni in strokovni. Pa ne samo oni - tudi vsi tisti, ki so mi pomagali na Triglavu, so bili super, zato bi se jim rad še enkrat zahvalil. Čisto vsem!« Pa se vrnimo na začetek, k tisti ogromni sreči v nesreči. »Rekli so mi, da sem imel srečo, saj sem preživel. Jaz pa pravim, da sem imel nesrečo. Saj sem ja padel in drsel sto metrov po melišču,« se Simon Primožič z dobro mero humorja ozre h gorski nesreči, ki ga je v začetku tega meseca doletela med spustom s Triglava.

Odtlej se še ni povzpel na ljubo mu Kriško goro, ki jo zmerno pripravljen planinec osvoji v tri četrt ure. Se je pa od svojega doma sredi starega jedra Kranja ta mesec že nekajkrat podal na ravno toliko trajajoč »sprehod« do vrha Šmarjetne gore, ki med Kranjčani velja za drugi najljubši hribček, tik za bolj priljubljenim Joštom. »Malo še moram popraviti ta svoj mehanizem, preden grem spet gor na Kriško,« se za konec še nasmehne sogovornik, iskreno hvaležen čisto vsem, ki so mu pomagali po gorski nesreči. ■

ŠPELA ANKELE
spela.ankele@slovenskenovice.si

 24.09.2016
Po padcu na Triglavu se je 87-letnik znova rodil

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti