Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Od oprimkov

image1Večer v nedeljo, Šport - Zoran Mijatovič: … v otroški sobi do plezalne legende

Z Mino Markovič, najuspešnejšo športno plezalko v zgodovini SIovenije, tretjem mestu na SP, o morebitnem koncu kariere, nizkih zaslužkih, zapostavljenosti in slabih razmerah ter o mladi svetovni prvakinji Janji Garnbret.
Če ne bi bilo nje, bi slovenska javnost zadnjih letih najbrž kar pozabila, da športno plezanje sploh obstaja. Pri 28 letih je Ptujčanka Mina Markovič, ki jo je športna pot sicer že zanesla prek Trojan, legenda v svojem športu, v njem je osvojila skorajda vse. Še vedno je aktualna zmagovalka svetovnega pokala v disciplini težavnost, v kateri je bila najboljša v letih 2011, 2012 in 2015, v kombinaciji vseh plezalnih disciplin (balvani, težavnost in hitrost) pa v letih 2011, 2012 in 2013.
In čeprav je Slovenija prav v minulih dneh v Parizu dokončno dobila njeno naslednico, svetovno prvakinjo v težavnostnem plezanju, komaj 17-letno Janjo Garnbret, Mina ostaja pri vrhu. "Bronasta medalja je zame kot zlata. Vendarle gre za svetovno prvenstvo, ki je na sporedu vsako drugo leto. Vse tekmovalke pridemo tja optimalno pripravljene," je navdušena nad svojo skupno že peto kolajno svetovnih prvenstev. Odličje ima dodatno težo tudi zato, ker se je Markovičeva pozimi že spogledovala s koncem kariere, ga je za zdaj prestavila na nedoločen čas:
"Ta medalja mi veliko pomeni. Letos sem dolgo premišljevala, tehtala, kaj storiti. A strast do plezanja in želja po tekmovanjih sta pretehtali. In čeprav forma na začetku sezone ni bila najboljša, sem končno spet pokazala, kaj znam."

Biti najboljši ni nekaj vesoljskega
Redke so v športnem plezanju tekmovalke, ki se med najboljšimi obdržijo več let. Mini Markovič to uspeva že več kot desetletje. Leta 2005 je prvič nastopila v svetovnem pokalu, že osem let se stalno uvršča na stopničke, zadnjih šest let je večinoma poznala le prva ali druga mesta, še danes je na lestvici v težavnostnem plezanju peta. "Za tako dolgotrajne konstantne rezultate moraš predvsem imeti rad plezanje. Meni to toliko pomeni, da z veseljem vse vlagam vanj, in plezanje mi to vrača z dobrimi rezultati." Pa ne le Mini, tudi Sloveniji. Naša država je namreč vodilna velesila v ženskem športnem plezanju. Pred državami, kot so Avstrija, Francija ali Japonska. Kot se slovensko žensko plezanje po zaslugi Garnbretove ne zaključi pri Mini, se pri njej tudi ni začelo. Dolgoletno tradicijo vrhunskih rezultatov so pred njo kovale Martina Čufar, Natalija Gros in Maja Vidmar. "Skrivnost našega uspeha je, da je vsaka od nas videla predhodnice, ki so bile odlične, in se od njih učila. Vtepsti si moraš glavo, da osvojiti svetovni pokal ni nekaj nemogočega ali vesoljskega. Če bi bila iz kakšne eksotične države, kjer bi bila edina tekmovalka, bi se mi morda celo zdelo tako. Tako pa smo Slovenke druga za drugo nadaljevale logično pot, da se da priti do vrha."

Namesto rivalstva nasveti in pomoč
Uspešno zdaj na vrh pleza Korošica Janja Garnbret, trenutno vodilna v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Še nedolgo je bila Mina njena vzornica, letos pa mora 17-letnici predati vlogo prve dame slovenskega športnega plezanja. To še ne pomeni, da so se odnosi med njima spremenili in zaostrili ali da je med njima še večje rivalstvo: "Tu sploh ne gre za boj med nama. Punca je mlada, njena forma se stopnjuje. Jaz sem bila letos v povsem drugačnem položaju. Nisem niti vedela, ali bom še naprej tekmovala. Dobro se razumeva. Marsikaj sem ji že svetovala. In čeprav se Janja zelo hitro uči in razvija, ji s svojimi izkušnjami še lahko pomagam in ji tudi z veseljem bom."
A ker gre razvoj športnega plezanja hitrimi koraki naprej, imajo starejše tekmovalke vedno več težav v primerjavi z mlajšimi. "Trend športnega plezanja je, da bi bil vedno boli atraktiven, dinamičen, slog postaja precej drugačen. Vse skupaj teži k temu, da so večje možnosti napak in padcev. Vsako leto moram svojo tehniko zelo prilagajati, vsako leto je težje slediti temu," ugotavlja Mina Markovič, ki pa je za zdaj pri tem uspešna. Seveda pa bo kmalu, ob koncu sezone, spet postalo aktualno vprašanje, ali bo zbrala dovolj moči in našla dovolj izzivov, da bi kariero še nadaljevala: "Pri vrhunskem plezanju bom zagotovo ostala. Ne vem pa, ali bo to plezanje na tekmovanjih ali na skalah. Odločila se bom sproti. Puščam si odprta vsa vrata. Nekaj pa je jasno: stvari, ki jih bom počela, si želim početi dobro."

Trening: Avstrija ali garaža
Tako je že vse od začetka kariere, ko so ji starši na steno otroške sobe namestili oprimke. Ker je imela soba še obok, je bila Minina prva plezalna stena celo viseča. Po njej je lahko nadobudna mala plezalka prilezla vse do vrat, ki so mejila na kuhinjo. Po steni na večerjo, skratka. Z razvojem njene kariere se je v Sloveniji začel razvijati tudi ta šport. Prav v času, ko je Mina obiskovala ptujsko gimnazijo, je ta šola dobila svojo plezalno steno. Razmere za slovenske tekmovalce so še vedno daleč od idealnih. Selektor reprezentance Gorazd Hren celo pravi: "Razmere so odlične, a v Avstriji. Tam večino časa treniramo. Kot reprezentanca imamo v svoji državi najslabše razmere izmed konkurentov. V primerjavi z drugimi mi doma treniramo v garaži."
"Morda bo kmalu bolje, ker je bilo športno plezanje sprejeto v olimpijski program za Tokio 2020," upa Mina. Markovičeva takrat najbrž ne bo več tekmovala: "Ugotavljam, da so letos naši rezultati že pritegnili nekaj več zanimanja kot leto ali dve poprej, ko so bili precej podobni. Po eni strani je to dobro, po drugi pa seveda žalostno. Sama skozi kariero nisem bila deležna velike pozornosti. Tudi zdaj bi si plezalci zaslužili več, ne pa medijske obravnave le dvakrat ali trikrat na leto, ko ravno pridejo vrhunski rezultati in se nas opazi. Če pa pomislim na čase izpred kakšnih osmih let, je bilo vsega skupaj še manj. Plezalci smo bili dejansko zapostavljeni."

Sedmo mesto, nič evrov
Skladno s tem seveda ne morejo računati na vrtoglave finančne zaslužke. Vrhunski rezultati sicer prinesejo zaposlitev v javni upravi, kot to velja za vojakinjo Mino, morda kakšnega izjemnega sponzorja, kot si ga je v Red Bullu našel Domen Škofic, to pa je tudi vse. "Zaposlitev mi zagotavlja osnovno, minimalno plačo, da se lahko osredotočim na tekmovanja. Stroške nastopov mi pokrije panožna zveza, za priprave še vedno moram poskrbeti sama. Pri plezanju še vedno velja, da se za denimo šesto mesto prejme 200 evrov, slabše uvrščeni nagrad več ne dobijo. In če greš denimo na šest, sedem tekem na leto in se giblješ okrog šestega mesta, vsega skupaj zbereš ravno dobrega tisočaka. Kot veste, to ni dovolj denarja, da bi odšel na eno tekmo v Azijo."
Tudi zaradi takšne krute realnosti Mino vedno bolj vleče drugam, v gorovja, v skale. Lani je v Španiji že preplezala vzpon kategorije 9a, kar ni uspelo še nobeni Slovenki doslej. In to še ni vse. En izziv jo še vedno čaka na popolnoma drugem področju: "Delam na tem, da bi dokončno zaključila študij psihologije."
Vso srečo, Mina!

Zoran Mijatovič

Vecer.si 25.09.2016

Od oprimkov v otroški sobi do plezalne legende

image1

 

 

 

 

Bolj ko stena visi, bolje se Mina Markovič
na njej počuti. (Luka Fonda)

Kategorije:
Novosti PLE SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti