Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpamayo 2016

...09.2016


G-L:  vse odprave | VTG 2016 

 

Po sestopu z vrha

Dnevi, ki so bili na vrhu:
26. junij: Ischinka (5530 m)
28. junij: Urus Este (5490 m)
 2. julij:   Pisco (5947 m)
11. julij:  Alpamayo (5947 m)


Ob jezeru Churup (4470 m)

nedelja, 25. september 2016, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 2711

Jaka Hrast, Aleš Ipavec, Janez Kosirnik in Niko Muhič, vsi AO Domžale; od 22. junija do 18. julija 2016

Alpinistični odsek Planinskega društva Domžale
Vsi štirje člani domžalske odprave na vrhu 5947 metrov visokega Alpamaya

Po plezanju v domačih logih ter podvigih po nekaterih evropskih gorah, se je četverica članov domžalskega alpinističnega odseka odpravila v Južno Ameriko s ciljem splezati na 5.947 metrov visoki Alpamayo v gorski verigi Cordillera Blanca. Vrh res ni najvišji, velja pa snežena in ledena zahodna stena za eno najlepših na svetu.

Namesto uvoda ...
Kratek opis destinacije štiritedenske avanture, na katero so se konec junija 2016 podali Aleš Ipavec, Jaka Hrast, Janez Kosirnik in Niko Muhič: »V alpinističnih krogih velje perujska Cordillera Blanca, Bela veriga, s svojo logistično in cenovno dostopnostjo za zelo zaželeno destinacijo. Lepi, beli in tudi nad 6000 m visoki vrhovi so iz bližnjega mesta Huaraz dostopni v največ nekaj dneh. Pomoč nosačev običajno ni potrebna, za prenos opreme do baznega tabora zadošča že osel ali dva. Peruanci govorijo špansko, v mestu znajo nekateri celo nekaj ključnih angleških besed. Izven mesta pa je španščina že redkost, potomci Inkov raje govorijo starodavni jezik Quechua

Slovenski hotel 200 metrov višje od Triglava
Četverica se je po potovanju preko Madrida in Lime po nasvetu Slovencev, ki so že plezali v teh krajih (z eno izmed odprav so se Domžalčani tudi srečali v Huarazu) namestila v tipičnem peruanskem gorskem mestecu. Številne fotografije in filmčki kažejo pravi obraz Huaraza: živahne tržnice s pestro ponudbo zelenjave in meseno ponudbo, ki še natančno kaže obliko njenega živega lastnika, pisani vzorci oblačil, tradicionalni visoki klobuki, natikači iz avtomobilskih gum, iztrošen avtopark in ceste ter neprestano hupanje, skratka za zahodni svet precej sproščeno okolje. »Glede na to, da leži Huaraz na nadmorski višini 3100 metrov, bi za prvo privajanje na višino lahko šteli že nošenje opreme po stopnicah v drugo nadstropje, a smo že prvi dan zbrali dovolj volje za začetek aklimatizacije in se odpravili k jezeru Wilcacocha na višini 3700 metrov. Za drugi dan je bil na sporedu še treking do jezera Churup, tokrat na višini 4470 metrov. Malo hitrejše dihanje in počasnejše premikanje nas je na začetku še opominjalo, da spimo približno 3000 metrov višje kot doma, a smo bili že po nekaj dneh kot doma tudi v Peruju; tudi zaradi spoznavanja lokalne kulinarike, navad in kulture prijaznih domačinov, koristna je bila tudi izmenjava izkušenj z drugimi alpinisti.«

»Internet spi«
Po telefonih in SMS sporočilih z drugega konca sveta, ko je bilo tam okoli poldneva, je bilo pri nas sedem zvečer, so prihajale samo pozitivne informacije – ko so prišle, saj je oskrbnik »andi hotela« prijazno povedal, da »internet ponoči spi«. »Tretji dan smo se v hribe odpravili za več dni. Tri ure vožnje, za katere vztrajnost lahko pohvalimo tako voznike kot avtomobile, in štirih urah hoje smo prispeli do baznega tabora oz. koče na koncu doline Ischince na 4.350 m nadmorske višine.
Že prvo noč smo se povzpeli na goro Ischinca
(5.530 m), kjer je sledilo tudi slikanje z zastavico Občine Domžale. Ker nas je višina kar zdelala, smo si v koči vzeli dan počitka, pa še ves dan je deževalo.
Na vrhu Urus Este (5490 m)Počitek se nam je obrestoval tudi v obliki hitro opravljenega vzpona na bližnji Urus Este (5.490 m).
Peto noč v tej dolini smo preživeli na okoli 5.100 m v višinskem taboru pod šesttisočakom Tocllaraju (6.032 m), vzpon nanj nam je odnesel močan veter in slabe snežne razmere

Še slabša cesta v še slabšem avtomobilu
Po dnevu počitka so bili fantje naslednji dan spet v akciji: »Po štirih urah res slabe ceste v še slabšem avtu in treh ure hoje smo prispeli smo do koče Peru na 4.650m. Tako kot koča pod Ischinko, je tudi ta oskrbovana z italijanskimi prostovoljci, zaslužek pa je namenjen odpravi lokalne revščine.
Naslednji dan smo dosegli tudi 5.752 metrov visoki vmesni cilj, vrh Pisco, ki je dobil ime po istoimenski pijači.
« Oskrbnik Federico je mimo čudovitega jezera Laguna 69 prijateljsko spremil Domžalčane v dolino. Uspešnega vzpona na Pisco so se v Huarazu zadovoljni zagotovo še enkrat spomnili – tokrat so s piscom tudi nazdravili.

Alpamayo, prihajamo!
Po desetih dneh, v katerih je odprava prehodila skoraj 80 kilometrov in naredila preko 7000 višinskih metrov, večinoma nad 4500 metri, in si naredila še podrobnejši plan vzpona, so sedaj andinisti začutili dobro pripravljenost na višino in prišel je čas za osrednji cilj.
»Naš 5.947 m visoki cilj smo prvič zagledali z vrha gore Pisco – pogled za bogove, je bila misel Aleša. Alpamayo s svojo izredno lepo zahodno steno velja za eno najlepših gora na svetu. Ker je vrh eden bolj odmaknjenih od civilizacije, nas cesta žal ni pripeljala tako visoko kot smo bili vajeni od prej; najprej tri ure vožnje z avtom, ki se komaj držal skupaj, potem pa 31 km hoje in 2700 višincev, skupaj tri dni "pristopa". Najprej z osli do baznega tabora, nato do tabora na ledeniški moreni na okoli 5.000 metrih nad morjem in za tem še preko zahtevnega ledenika na višinski tabor (5.400 m) na sedlo med gorama Alpamayo in Quitaraju. Šele nato je prišel na vrsto glavni del – približno 500 m strmega plezanja, na vrhu praktično navpično in seveda v ledu in snegu.«

Tri dni čakanja na lepo vreme
Idealni prostor za dva šotora z vso opremo je fotogenično sedlo pod goro, od koder si je možno ogledati linijo vzpona – če le ni v megli ali snegu... »Že od samega začetka nas je spremljalo slabo vreme z dežjem in sneženjem ter nezanesljive vremenske napovedi. Sneženje je drugi dan na sedlu sicer ponehalo, močna megla je žal vztrajala. Zaloga plina je počasi pohajala in pojavili so se dvomi o naših možnostih za uspeh.
Ob zarji se je izza roba megle pokazala najprej dolina, nato pa se je odkril še Alpamayo in odločitev ni bila težka – zjutraj gremo gor. S plinom (prepotrebnim za topljenje snega) so nam na pomoč priskočili Američani, ko so tako kot še nekateri ostali po več dneh čakanja na zjasnitev v dolini, prišli v višinski tabor. Vztrajanje je bilo nagrajeno, saj je bila noč in jutro brez vetra in oblačka
(kar je poskrbelo tudi za lepe fotografije).«

Francoska direktna smer na Alpamayo
»Ob 3.uri zjutraj smo se lotili 450 m dolge francoske Direktne smeri, jo uigrano preplezali v hitrih štirih urah in se nato po vrveh spustili nazaj na izhodišče. Veselja je bilo veliko

Člani AO Domžale so bili na izredno izpostavljenem, sneženem, ledenem, strmem vrhu, ki je bil kot ozka polica, s katere je vseskozi polzel sneg in kjer niso manjkale niti opasti, skupaj s še štirimi Avstrijci. Malo vriskanja, fantastičen pogled na več kot tisoč metrov globoke prepadne doline na vse strani, le nekaj fotografij, nato pa z veliko mero pazljivosti še zahteven spust ob vrveh do šotorov. V popolnoma jasnem vremenu so se fantje še posončili in odpočili ob šotorih, nato pa: »Malo zaradi doseženega cilja, pa tudi zaradi pomanjkanja plina (in motivacije), da bi šli še na Quitaraju, smo hitro sestopili v bazni tabor. Naslednji dan smo računali na pomoč oslov; ker jih nismo dobili, samo malo iz jeze, malo pa tudi zaradi izziva, odnesli vsak svoj 25 kg nahrbtnik do 27 km oddaljene ceste

Namesto zaključka …
Kot so povedali Aleš, Jaka, Janez in Niko, je bila odprava uspešna zaradi natančnega načrtovanja, dobre fizične in psihološke pripravljenosti, odločnosti in vztrajnosti, nikakor pa ne gre zanemariti tudi ugodnih razmer na gori, saj se je vreme izboljšalo v ključnem trenutku in jih je gora spustila na svoj vrh.

Besedilo: Bojana Vojska
Fotografije: Jaka Hrast

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker