Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Med deseterico

Delo: ... najboljših je tudi Triglavski narodni park = Guardianov izbor

Triglavski narodni park med deseterico najboljših

Guardianov izbor ► Že v uvodu poudarjajo, da kljub lepotam narave v narodnih parkih ne boste srečali horde turistov

Deset najboljših evropskih narodnih parkov, za katere verjetno še nikoli niste slišali. Takšen je naslov v Guardianu, članek pa opisuje narodne parke, izjemno pokrajino in divje živali. Poudarjajo še, da ne boste videli veliko turistov, boste pa videli veliko čudovitih točk.

Gran Paradiso, Italija

Narodni park Gran Paradiso je eno najstarejših zaščitenih območij v Alpah, vendar marsikateri turist ne spozna njegovih divjih jezer in gora, saj raje množično obiskujejo bolj priljubljene cilje v severni Italiji: jezera Como in Maggiore ter Gardsko jezero. Poleti lahko pohodniki obiskujejo gorske vrhove in uživajo v izjemnih razgledih, pozimi pa se odpravijo na turno smučanje. Doline Orco, Soana in Cogne s tradicionalnimi kamnitimi hišami in nedotaknjeno okolico so nadvse privlačni turistični cilji. Na voljo so različne nastanitve, veliko je tudi udobnih nastanitev za vse, ki ne marajo kampiranja, poleg tega v parku ponujajo storitve gorskih vodnikov. Več na pngp.it.

Triglav, Slovenija

Triglavski narodni park, edini v Sloveniji, leži na severozahodu države in je znan po čudoviti gorski pokrajini. Brez težav ga lahko raziskujete, če ste nastanjeni v letoviškem mestu Bled ob jezeru, nedaleč stran od meja narodnega parka, vendar boste gotovo bolje občutili vse njegove čare, če boste poiskali nastanitev znotraj parka. Bohinjsko jezero resda nima cerkvice na otočku kot Blejsko, vendar je kraj precej mirnejši in tam boste zlahka našli udobno nastanitev v eni od lesenih hiš, ki spominjajo na božični kolač, v vasici ob jezeru. Uživate lahko v planinskih pohodih, kolesarjenju in vožnji s kanujem, bodisi da veslate ali pa samo ležerno plujete po čisti vodi, v kateri se vidijo odsevi okoliških gora. Če se boste odpravili po eni od poti, ki vodijo na vrh strmih, z gozdom poraslih hribov nad Bohinjem, boste nagrajeni z izjemnimi razgledi na okolico. Več na tnp.si.

Oulanka, Finska

Na Laponskem blizu finsko-ruske meje narodni park Oulanka vse leto navdušuje obiskovalce. Pohodniška pot Karhunkierros, speljana po njem, je najbolj priljubljena pot na Finskem; za 80-kilometrsko razdaljo boste potrebovali sedem dni, če jo boste hoteli prehoditi od začetka do konca. Hodili boste skozi slikovite gozdove in prečkali reke po lesenih mostovih, spali boste brezplačno v lesenih kočah, ki so jih zgradili ob poti. S kanujem se lahko spustite po divjih brzicah reke Oulankajoki ali samo lagodno veslate po počasnem delu reke, kjer je voda primerna tudi za umirjene družinske izlete. Park, ustanovljen leta 1956, je znan po severnih jelenih ter številnih drugih naravnih zanimivostih in redkih rastlinah. Posebna rožnato-bela orhideja, simbol parka, raste le redkokje, v parku Oulanka pa je zelo pogosta.
Več na outdoors.fi/oulankanpglej še https://www.jenreviews.com/best-things-to-do-in-norway/

Peneda Gerês, Portugalska

Po narodnem parku na severu Portugalske prosto galopirajo divji konji garrano, in če se ga odločite obiskati, se lahko dogovorite, da se boste na hrbtu udomačenega konja sprehodili skozi hrastove gozdove in pogorja. V parku je veliko naravnih lepot, prav tako ne manjka sledov o tem, da so bili ti kraji poseljeni že v davni preteklosti: skozi park vodi starorimska cesta, označena z dva tisoč let starimi cestnimi mejniki. Serra de Gerês je najbolj priljubljen del parka, tam so med drugim tolmuni, v katerih se lahko okopate. Prav tako je pomembno, kdaj nameravate obiskati park, saj vsak petek, 13., v vasi Montalegre tik ob vzhodni meji pripravijo Noite das Bruxas, ulično zabavo, na kateri ne manjka queimade, krajevne žgane pijače z medom. Več na icnft.pt  [icnf.pt / en.Wikipedia.org]

Saška Švica, Nemčija

Nenavadna, dramatična pokrajina je značilna za regijo v vzhodni Nemčiji (in ne v Švici), kjer je več kot sedemsto vrhov, primernih za skalno plezanje, in več sto kilometrov označenih pohodniških poti. Največja znamenitost parka je Bastei, skale nenavadnih oblik, ki se vzpenjajo skoraj dvesto metrov visoko nad reko Labo in jih povezuje most iz peščenjaka. Pot Malerweg, dolga 112 kilometrov, je pogosto obiskana pohodniška pot, speljana skozi pokrajino, ki je navdihovala številne slikarje in druge umetnike. Park sega tudi v Češko republiko. Ta del, z imenom Češka Švica, je znan po geoloških posebnostih, zlasti po mostu Pravčická brána, največjem evropskem naravnem mostu iz peščenjaka. Več na saechsische-schweiz.de.

Sarek, Švedska

V tem narodnem parku ne boste našli označenih poti, planinskih koč, restavracij in drugih ljudi. Ogledate pa si lahko približno sto ledenikov, šest najvišjih švedskih gora in kristalno čiste reke. Turistični urad svetuje obiskovalcem, naj si pred obiskom dobro ogledajo zemljevide in se čim bolje seznanijo s pokrajino, kakršna prevladuje v parku. V Sareku je 2000 kvadratnih kilometrov nedotaknjene divje narave, naravno igrišče za izkušene pustolovce. Lahko se tudi pridružite skupini pohodnikov pod vodstvom izkušenega vodnika, ki vas bo popeljal na potovanje po enem zadnjih divjih kotičkov v Evropi. Več na swedishlapland.com.

Kalkalpen, Avstrija

Štiri petine narodnega parka Kalkalpen (Apneniške Alpe) preraščajo gozdovi, zato to območje velja za najbolj gozdnato pokrajino v srednji Evropi. Skozi goste gozdove tečejo reke, ki so ustvarile soteske, priljubljene med plezalci, kolesarji, pohodniki in smučarji. Park je razmeroma neznan kljub izjemnim naravnim lepotam, ki jih denimo lahko občudujete z 21-metrskega razglednega stolpa Wurbauerkogel blizu mesta Windischgarsten. S čuvaji parka se je mogoče dogovoriti, da vas odpeljejo globoko v gozd, kjer si lahko ogledate različne divje živali, denimo pigmejske sove ali ruševce in njihove obrede dvorjenja. Več na kalkalpen.at.

Rago, Norveška

V pokrajini Nordland so izjemni celo tisti deli, ki ne spadajo v narodne parke. Če boste pripotovali na letališče Bodø, boste takoj opazili temačno, divjo obalo, park Rago pa je resnično izjemen delček Norveške. Tu prevladujejo nazobčane skale, balvani in strme gore, ki so videti, kakor da bi jih vzeli iz nekega drugega sveta. Ena najbolj privlačnih zanimivosti je slap Litlverivassforsen, ki teče z roba jezera Litlverivatnet. Na voljo je veliko pohodniških poti in koč, v katerih je mogoče prespati, nedaleč stran pa sta tudi narodna parka Sjunkhatten in Junkerdal, kot naročena za tiste, ki bi radi odkrivali še več novih krajev. Več na visitnorway.com/national-parks 

Port-Cros, Francija

Port-Cros je najmanjši od treh otokov v skupini Iles d’Or ob Azurni obali. Gričevnat otok je širok komaj kilometer in dolg samo tri kilometre, po njegovi divji pokrajini je urejenih več označenih poti, z grebenov na otoku pa je mogoče uživati v izjemnih razgledih na peneče se morje. Zaščiteno območje sega 600 metrov od obale, zato je čisto morje bogato z zaščitenimi morskimi živalmi, potapljači pa se lahko odpravijo celo na vnaprej določene podvodne poti. Na Port-Crosu je prepovedana vožnja z avtomobilom in kolesom, do otoka vas pripelje trajekt s polotoka Giens. To velja tudi za sosednja otoka Porquerolles in Levant, ki sta menda rojstni kraj evropskega nudizma. Polotok Giens je zelo priljubljen med francoskimi turisti, ki julija in avgusta zasedejo številne počitniške tabore in vasice, precej manj ga poznajo britanski obiskovalci. Najbližje mesto je Hyères, znano po urejenih vrtovih in palmah. Več na portcrosparcnational.fr.

Ordesa, Španija

Najstarejši španski narodni park ponuja nekatere od najlepših pohodniških poti v Pirenejih, vendar je med tujimi turisti precej neznan. »Prav nenavadno je, da ga britanski pohodniki tako slabo poznajo,« pravi britanski gorski vodnik Phil James, ki živi v teh krajih, vodi agencijo Hike Pyrenees ter ponuja vodene in samostojne počitnice. »To je ena najčudovitejših pokrajin v Evropi. Če bi bila v Alpah, bi tu mrgolelo Britancev.« Območje je znano po tri kilometre globokih ledeniških dolinah, ki vodijo do 3355 metrov visoke gore Monte Perdido. V okolici so urejene pohodniške poti vseh težavnosti, med drugim so speljane po naravnih skalnih policah iz apnenca in nekatere so široke komaj kakšen meter. Večina izletov se začne v Praderi v dolini Ordesa, kjer lahko obiskovalci parkirajo in kjer avtobusi iz bližnje Torle odložijo pohodnike. Bogato rastlinstvo v parku si je najbolje ogledati konec junija in na začetku julija. Več na spain.info

theGuardian.com   

  21.09.2016
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti