Nataša Bratina: Sladkorna bolezen tipa 1 je kronična bolezen, ki je največkrat odkrita zgodaj v otroštvu, pri malčkih, otrocih v prvi triadi šole ali pa pri najstnikih.
Vedno zahteva takoj zdravljenje z inzulinom, ki ga lahko prejmeš z injekcijo – mehanskim injektorjem, ali kot je danes pri otrocih pravilo – z inzulinsko črpalko. Potrebna je še skrb za dobro razporejene obroke, ki sledijo načelom varovalne prehrane in seveda športno aktivnost.
Zgodaj spomladi smo se na Pediatrični klinika odločili, da predstavimo mladim s sladkorno boleznijo poseben izziv – osvojiti Triglav. To bo pomembno tako za otroke, ki bodo šli na Triglav in seveda za vse tiste, ki bodo ostali doma in naš podvig le spremljali.
Hitro smo pripravili prvi sestanek, kjer smo se pogovarjali o zahtevnosti pohoda, varnosti otrok in Janez nam je obljubil pomoč pri iskanju gorskih vodnikov. Hitro smo imeli seznam – Miha, Igor in Blaž, Tadej, Minca, kot alpinistka in Janez kot gorski reševalec. Na drugi strani smo polnili naš seznam – prof. Battelino, dr. Dovč, dr. Kotnik, dr. Šmigoc Schweiger, dr. Šuput Omladič in jaz sama smo predstavljali ekipo zdravnikov, poleg nas še edukatarke Teja in Urška Sever in Ana Gianini, naša medicinska sestra Vesna Ilar, pa obe nutricionistki Ajda Mezek in Andreja Širca Čampa, naš tim je okrepila še skupina z dodano vrednostjo – profesorjeva hči Ada in Andrejina hči Meta ter naša poslovna sekretarka Brigita. Tu je še Anže, študent medicine, ki se je javil, da prevzame fotoreporterski del. Ni vrag, da ne bo šlo.
Na naše vabilo se je odzvalo veliko družin - kar naenkrat je bilo na seznamu 24 otrok starih od 10 do 18 let, še dva vodiča; študenta Iza in Andraž in naša končna številka se je povzpela skoraj na 50. Vau, saj smo bili že skoraj kot “100 žensk na Triglavu”. Naredili smo tri skupine otrok, za vsako sta bila odgovorna dva zdravnika skupaj z eno edukatorko, in še enim članom našega tima. Tako bo šlo dobro in varno.
Sreda je bila tisti dan, ko je morala pasti odločitev, ali podvig bo in napoved je rekla – sončno brez oblačka in toplo. Takoj smo preklicali vse družine in jih obvestili, da se dobimo v petek ob petih zjutraj pred Pediatrično kliniko.
Ob petih je bilo pred Pediatrično kliniko zbranih že veliko staršev in otrok, hitro smo si pomahali in pričeli s preverjanjem, če smo vsi zbrani in naša pot se je lahko začela. Pofesor se je odločil, da gremo preko Pokljuke, saj je pot tam manj strma in kmalu je bilo pred nami Rudno polje in začetek pohoda.
Postanki so sprva kratki, da preverimo sladkor in pogledamo na senzorje. Prvi postanek za malico je bila Vodnikova koča z možnostjo dolivanja vode v bidone in tudi za kavo so bili prvi kandidati.
Nato postane pot bolj strma in sonce močnejše. Drevja ni več, in pred nami so samo še skale. Koliko korakov smo že naredili sprašuje Nana – 15.000 je moj odgovor. Koliko še? Nimam pojma, koča na Kredarici je nekje za vogalom. Spremljam najmlajši deklici Nano in Niko, skupaj z Andrejo, Janezom in Mihatom. Povesta nam, da se počasi daleč pride in, da če prehitro hodimo ne vidimo, kako lepo je okrog nas. Seveda imata prav, in prav nič narobe ne bo, če pridemo na Kredarico pol ure za ostalimi. In res ob 15h smo tudi mi na vrhu, ostali imajo že kosilo, vsi so nasmejani, do Kredarice celotna skupina ni imela niti pet hipoglikemij.
Sledi posvet kako naprej, in hitro pade odločitev, da bo skupina bolj varna, če se razdeli v dva dela. Prva bo šla na pot takoj po 17. uri. Prof. Battelino, dr. Kotnik in dr. Šuput skupaj s sestro Ano, Minco, Janezom, Mihatom, Igorjem in Blažem je v hipu pripravljena in seveda tudi 12 otrok. In nikakor ne pozabimo na študenta medicine Anžeta, ki prevzame skrb za fotografije. Razdeljene so čelade. Tu so samovarovalni kompleti, en vodnik prevzame v skrb štiri otroke. Mi samo še pomahamo, druga polovica otrok klepeta ali pa gre počivat v depandanso, ki bo naše prenočišče.
Iz toplega zavetja jedilnice smo opazovali greben, ki se je bleščal v sončnem zahodu in opazovali skupine, ki so se po njem vzpenjale ali spuščale. In malo po osmi je vstopila naša zmagovalna ekipa vsa nasmejana.
Vsi so zmogli, vsi so stali na vrhu, prejeli svoj Triglavski krst in vsi so na skupni sliki z našim plakatom. Hip ni bilo, adrenalin pa je pognal sladkor v višave, a ob polnoči se je že umiril, palačinkam navkljub. Otroci so hitro odšli v kočo, skupna ležišča so imela svoj čar in klepet se je nadaljeval še dolgo v noč. Teja, Urška, Ana in Vesna so merile sladkor ob 22h in 24h. Dve hipi smo imeli, eno še od pol enih ponoči in eno ob pol petih. Po takem naporu in v skupini 26 sladkorčkov – carji smo, res!
Zvečer nismo pozabili niti na Vida M. – zapeli smo mu vse najboljše in izročili darilce. 15 let s praznovanjem na Triglavu in premagano astmo, to ni kar tako!
Naslednje jutro sem se zbudila že ob petih. Hribi so se začeli barvati, pogled je bil neverjeten, videli smo prve skupine, ki so zakorakala v steno, vse je bilo še tiho in mirno.
Pred kočo je sledilo skupinsko slikanje celotne ekipe, z vodniki, otroci. Veliko ljudi je spraševalo kakšno društvo smo in ni nam bilo težko povedati. Naš del skupine je nato prejel opremo. Gneča je bila velika, vikend izjemno lep in skupaj z nami je veliko ljudi želelo na Triglav. Na ozkih in strmih predelih smo se tako čakali in klepetali. Naš vodnik Miha je vsakomur razlagal, kaj pomeni napis “sladkorčki” na naših bidonih in majicah, sama sem dobila na račun tega celo bonbon (brez sladkorja). Hodila sem skupaj z Niko in Nano, živahnim Klemenom Š. In zaskrbljenim Andrejem.
Super nam je šlo, zmogli smo vse vzpone in spuste, si pomagali s samovarovalnimi kompleti, povezovala nas je alpinistična vrv, navodila, ki smo jih dobili od Miha so bila natančna.
Pri postankih smo želeli samo eno stvar – vodo. Neizmerne zaloge je imela Ajda, pa tudi Miha je imel več steklenic v nahrbtniku. Na Malem Triglavu smo postali za nekaj minut in slik in nato je sledil še vzpon do Aljaževega stolpa.
Pozdravili smo ga z veselimi vzkliki, skupinsko sliko in krstom. Vsak od nas je stopil še pred stolp za fotografijo. Miha nam je povedal, da je bil to zanj letos 14. vzpon, da jih je imel lani preko 100, tudi prof. Battelino je na Triglavu že 54.! Vau, večina ostalih pa prvič.
Sledi spust na Dolič, ki je zahteven, ampak tudi to nam gre dobro od rok. Postanki, preverjanje sladkorja, voda, za vse je čas. Po petih urah smo na Doliču in čas je za malico in ponovne meritve sladkorja. Kupimo vodo, saj nam jo je zmanjkalo – v hribih jo res ceniš. Spet jo razdelimo v nahrbtnike in nato pade še odločitev, da gremo ob pol treh naprej in to v dolino Zadnjice. Tja naročimo še avtobus in spust se začne.
Pot do Zadnjice ni bila kratka, spuščali smo se po kamnitih potkah, veseli za vsako senco. Prva skupina je imela ob potoku uro počitka, a do avtobusa smo prispeli do sedme ure vsi in sledila je pot preko Vršiča. Neverjetno koliko je serpentin in ko sediš na avtobusu je pot še bolj zanimiva. Pri enem ovinku je šofer popravljal kot avtobusa kar petkrat, a je zmogel in bus je brez poškodb prišel na vrh in še v dolino. Nato pa naprej proti Ljubljani, kjer so nas ob 21.30 s ploskanjem pričakali starši pred kliniko.
Zasluženo, od najmlajšega do najstarejšega so zmogli to dolgo pot – 2864 metrov, 40.000 korakov in 16 ur hoje.
Čestitke vsakemu posebaj in vsem skupaj. Zdaj smo vsi ta pravi Slovenci, bili smo na vrhu, bili smo krščeni in zmogli smo pot nazaj v dolino.
Hvala vsem, ki ste pomagali, Janezu in Minci, Mihi, Igorju in Blažu, pa Anžetu, vsem članom našega tima in vsem staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke. Hvala Medtronicu, ki je podprl to pot in hvala osebju koče na Kredarici, Doliču ter Vodnikove koče. Hvala šoferju za dobro voljo na poti in skrb za vse nas in seveda Špeli za naš dizajn na majčkah in bidonih ter Eurotonu za ugodno ceno za majčke in bidončke.
Doc. dr. Nataša Bratina dr. med.
KOEDBP, Pediatrična klinika