Silvo Baznik: Časovna omejitev je zahtevala razmislek, kam
iti. Odločila sva se za sprehod po Ljubeljščici.
Jutranje sonce je obsijalo Triglav v prelestni zlatordeči barvi, ko sva se vozila po avtocesti. Že po dobri minuti je ostenje najvišje slovenske gore bilo zopet v senci, medtem ko so ostali vrhovi še nekaj časa bili ogrnjeni v sončevo svetlobo. Zavila sva proti Ljubelju in se ustavila na skoraj praznem parkirišču, kjer sva si oprtala nahrbtnika in stopila na staro ljubeljsko cesto.
Po njej osamljena stopava navkreber. Ovinek sledi ovinku dokler ne prideva do lepega zajetja studenčka in klopco za utrujene popotnike, a ker še nisva utrujena, po nekaj trenutkih stopiva naprej. Zopet navkreber in v leve in desne ovinke vse do mejnega prehoda in koče na Ljubelju.
Koča je danes zaprta, a kaže nekaj lepih stvari. Zanimivo klop, kozolec s čevlji in umetelno narejeno ptičjo hišico. Ozreva se na Košutico in Veliki vrh, nad katerima se bohotijo oblaki. Prestopiva mejno črto in se nato vrneva na našo stran, stopiva mimo koče na gozdno stezo, ki se strmo vzpenja v smeri Zelenice. Ko strmina popusti, naju pot popelje na poraščen greben, kjer se sem ter tja odpre nekaj razgleda. Stopava naprej in zagledava vrh Povne peči ali Polne peči na nadmorski višini 1503 m. Vrh obideva in po drugi strani se vzpneva na razgledno točko, ki se poleg razgleda ponaša tudi z vpisno knjigo in klopjo. Čas je za okrepčilo in fotografiranje.
Nekaj dežnih kapelj pospeši najin odhod. Spustiva se z vrha in nadaljujeva hojo po grebenu preko krušljive in izpostavljene grape z vzponom na enega od številnih manjših vrhov vrhov v grebenu Ljubeljščice, s katerega je lep pogled na prehojeno pot in Povno peč. Greben se zoži, postane bolj izpostavljen in po nekaj krajših spustih in vzponih prideva do strmih skalnatih stolpičev, ki jih obideva in prideva do najtežjega dela poti, spusta ob jeklenicah po ozkem, strmem in prepadnem grebenu navzdol. Spust je hitro za nama, sledi vzpon vse do table za varovano pot na Zelenico. Z grebena se spustiva do melišča, ga prečiva in pod steno pospraviva palice ter se pripraviva za plezanje. S pomočjo že bolj majavih varoval se povzpneva čez ostenje na drugo stran, se spustiva v grapo in po njej, sedaj zopet s palicami v rokah, povzpneva navzgor na sedlo Čez Pod, kjer ugledava v daljavi Stol in zadaj kralja julijcev. S sedla greva levo na vrh Zgornjega Plota, kjer stoji vremenska postaja in kamera.
Nebo nad nama je še vedno oblačno, a naju to ne moti. Nekaj trenutkov užijeva vso lepoto gora nad Zelenico in nato se spustiva z vrha, se povzpneva še na Vrh Ljubeljščice (Triangel) ter se spustiva na stari kolovoz, ki naju pripelje na osrednji del Zelenice, od koder vodijo poti na Vrtačo in Suho ruševje, na Smokuško planino in Stol in seveda proti koči na Zelenici, kamor usmeriva najin korak.
V domu naju postreže prijazen oskrbnik z odličnim vročim čajem. Pojeva še nekaj hrane iz nahrbtnika in se odpraviva v dolino, da uideva živ žavu osnovnošolcev iz Škofje Loke. Oblaki se trgajo in nebo kaže že nekaj modrine, ko se ustaviva pri balvanu. Povzpneva se na balvan, narediva nekaj dobrih fotografij in nato po markirani poti stopiva proti Vrtači, kjer ponovno naletiva na gručo otrok.
Pohitiva mimo in po pobočju nekdanjega smučišča navzdol na Ljubelj do avtomobila, kjer pohodna oprema roma v prtljažnik, midva na udobne sedeže in odbrziva proti domu.