Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Katedrala narave

  jesen 2016

Fb: Beta Magazine

četrtek, 22. september 2016, ob 05:29, Helena Škrl, ogledov: 1286

»Dajte mi nekaj desk in postavim vam cerkev,« je nekoč dejal neki grintavi Aramejec, »dajte mi kup skal in zgradim vam Katedralo.«

Ampak naša štorija se začne z SMS-om.

»V torek je lepo vreme, gremo v Katedralo, juhej,« mi sporoči Eva v nedeljo. »Prideš v ponedeljek prespat, zjutraj pa pičimo z Bricom.«

Do planine Laz se da peljati tako rekoč z avtom. Parkiraš na planini Blato in čaka te le še kratek sprehodek po malem klancu, pa si tam. Taka so bila približna navodila. Pot je res jasno označena, zadeti je treba le dva odcepa desno, da ne prideš do planine Jezero, pa tudi od tam se da do Laza.

Nič – pot pod noge. S polnimi nahrbtniki foto opreme in plezalne robe se zagrizem v klanec in preskakujem korenine in kamne kot mlada alpaka, ki je celo dopoldne žvečila koko. Na vrhu utrjene poti se že svetlika jasa, kjer stoji idilična koča s hrano, pijačo in dobro družbo – ali pa tudi ne. Na vrhu je bil namreč samo ovinek, še več poti in nov klanec. OK, ni panike, je pač malo dlje kot do Mišje. In potem… novi ovinki, nove skale, nove korenine.

Kapljanje potu mi daje ritem. Štejem korake, se zapletem pri 700 in raje štejem drevesa. Vlečem na ušesa, kdaj bom izza ovinka slišal otroški smeh tabora, ki je bil takrat tudi nastanjen na planini. Slišim pa le šumenje drevesnih krošenj in posmeh ptičev, ki očitno vedo, kaj je za naslednjo skalo – še več klanca, še več neskončne poti.

Počasi dojamem, da grem pač plezat v hribe in v hribe je treba najprej priti. Brezskrbnost frikanja, kjer je 15-minutni dostop lahko že pošten minus plezališča, se tu zdi kot kruta šala. A ne dam se. Stare kosti se vlečejo naprej. Noge se opotekaje premikajo, foto nahrbtnik me vleče k tlom kot Frodov prstan. Vroče je. Nikjer ni nikogar. Čakam, da izza drevesa pogleda medved in mi, nemočnemu, potegne na plano jetra in dvanajsternik. Sizif ni nič proti meni. Bo gora vzela še eno mlado življenje?

Namesto tega se privlečem do cilja. Ne verjamem, da je res. Planina Laz pod mano izgleda kot produkt deliričnih možganov, poslednja fatamorgana, preden omedlim. A prizor vztraja, očitno resničen. Premalo hodim v hribe, če zamujam take sanjske, skoraj filmske scene. Planina je idilična, v stilu lesenih pastirskih tamarjev, ugnezdena na jasi sredi gozdička, ta pa je z vseh strani obdan z mogočnimi 2-tisočaki, skoraj kot bi bil v vulkanskem žrelu. Ne vem, ali se mi oči orosijo od lepote ali od sreče, da sem končno prišel.

No, resnici na ljubo je »sprehodek« vendarle čisto zmerna, okrog 1,5 ure dolga pot. Nič posebnega, le lotiti se je je treba racionalno in umirjeno. Nazaj dol, na primer, sem prišel, kot bi mignil. Pričakovanja so lahko res hudič.
Naslednje jutro se defibriliramo z močno kavo, potem pa se sprehodimo do stene – tokrat gre dejansko za ravno prav ogrevalno aktivnost. Trije smo – šef koče, izkušeni vodnik in lokalna korenina, Mitja Kovačič – Bric, ki je tudi ustvaril vse smeri tukaj (poleg krajše Katedrale še epsko Nebeško Simfonijo in direktno Direktno); vaš cenjeni, večno poškodovani, do obisti športni, plezalni urednik in Eva Dolenc, človeški ekvivalent križanca med Duracellovim zajčkom in Jack Russel terierjem: večno naspidirana, motivirana, nasmejana in polna energije. Pa še dobro pleza.

Pred nami se vzpenja Debeli vrh, mogočni očak, poln kompaktnih, navpičnih sten, ki jih prekinjajo občasna travišča in ruševje. Plezamo Katedralo, skrajno desno smer, ki je, kot vse tukaj, zgledno navrtana z 10 mm svedrovci – skrajno prijazen uvod v hribe za zadrte frikote, čeprav kot drugi v navezi ne bi rabil niti tega. Tu smo, da uživamo. 

Prvi, rahlo skalnat greben premagamo kar nenavezani in v čevljih, potem pa je treba tudi malo poplezati. Skala je neverjetna, kraška, z dolgimi žlebiči, ki se včasih kot okameneli ostanki črev orjaških kambrijskih kitovcev vlečejo čez celotne 60-metrske raztežaje. Zaupanje v stopanje na trenje je dobrodošlo, če¬prav se ti plezalka kar sama idealno ugnezdi v žlebič, ki izgleda, kot bi ga predstavniki La Sportive izklesali s šablono Miure v mislih.

Ni treba preveč hiteti – tu nismo, da bi podirali rekorde, pa tudi plezarija sama človeka ne sili v to, da bi napenjal bicepse ali iskal nek tekmovalni ritem. Bolje se je ozreti okrog, na planino globoko v dolini, kjer krave še naprej pilijo svojo spretnost wu wei, obstoja v ničemer. Ni čudno, da jih imajo v Indiji za svete. Na drugi strani koč pa prašiči želijo do zadnjega trenutka čim bolj polno užiti svoje kratko življenje. Vse skupaj zaščitniško opazujejo gorski

vrhovi visoko nad vsem in štejejo svizce in gamse kot pradavni pastirji. Tu se čas ni ustavil, tu čas ne obstaja. Le meter stran od štanta se bohoti kolonija planik, kosmatih in mastnih kot žajbelj. Hipnotično me vabijo, le daj, privošči si, dobre smo. »Bee,« si rečem, a se pravočasno zavem, da nisem muflon in da so planike zaščitene. Kot tudi celo travišče kranjske lilije pod nami, pa triglavske rože, kamnokreči in murke – tu je pravi botanični raj. Naslednjič pridem s knjigo »Alpsko cvetje Slovenije« (Založba Narava, 232 str., 2011).

A tu smo, da plezamo. Pred nami je osrednji, kraljevski cug, 6a, 60-metska kompaktna lepotica, okrog katere bi se prej podrla cela gora, kot pa odlomil kakšen grif. Nudi izbor vsega – bolderček, tehnično plezanje, natančno prečko in previs za prebujanje bicepsov. Prehitro se konča in Bric že napeljuje naslednjega, neustrašen in v elementu, kot kak star gams, ki na gori pozna vsak kamenček, vsako razpoko – in prav to nas čaka v zadnjem cugu, dolga, prijazna poka, kot češnja na torti in lepša nagrada kot najbolj redek Pikachu.

In že smo na vrhu, na mali jasici, otoku spokoja z razgledom za bogove. Rekel bi Hura!, a je bolje ostati brez besed. In če vam po vsem tem še vedno ni dovolj, dobite v ponudbi še ultra zabaven sestop, s plezanjem po ruševju, kjer se počutite kot neroden, kratkonogi ptič, ki se prebija skozi goščavo. Za konec sledi kratek abzajl pred katarzičnim kotaljenjem v dolino na joto in pivo.

Uboge mestne podgane – saj ne vedo, kaj zamujajo.

Tekst in foto: Jurij Ravnik  

Oznake: ALP, BIB, PLE
eXTReMe Tracker