Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: Mednarodni festival gorniških filmov v Zakopanah je eden večjih in najuglednejših festivalov te vrste na svetu.

Mednarodni festival gorniških filmov, Spotkania z filmem górskim, v Zakopanah na Poljskem je eden večjih pa tudi eden najuglednejših festivalov te vrste na svetu. Dodatno vrednost mu daje še dejstvo, da so poljski alpinisti že desetletja med vodilnimi v svetu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so bili s svojimi vzponi v Himalaji v alpskem slogu in z zimskimi vzponi čisto na vrhu svetovnega dogajanja v najvišjem gorstvu sveta.

Tako Poljaki kot mi [Jugoslovani] smo morali vložiti neverjetno količino energije že samo za to, da smo sploh lahko organizirali odpravo, pridobili sredstva in opremo ter odšli na pot. Plezanje nas sploh ni skrbelo. Mislili smo, da je to naša edina in zadnja možnost plezati v Himalaji.

Mesto Zakopane v vznožju Tater je petdnevni festival v začetku letošnjega septembra pripravilo že dvanajsto leto zapored. Po legi, nadmorski višini in glavni dejavnosti – turizmu spominja na našo Kranjsko Goro, a jo s 30.000 stalnimi prebivalci petnajstkrat presega. V glavni poletni in zimski turistični sezoni se število bivajočih v mestu pod Tatrami poveča kar za desetkrat. Slovenci Zakopane v glavnem poznamo po uspehih naših smučarskih skakalcev, a mesto je tudi zibelka poljskega gorništva in vrhunskega alpinizma.

Alpski bojevniki in Pavla

Vzporedno s predvajanjem filmov na festivalu vselej poteka tudi bogat spremljevalni program, ki praviloma pritegne večjo pozornost kot filmska produkcija. Slovenci smo letos sodelovali kar z dvema dogodkoma in oba sta bila zelo lepo sprejeta. Na festival sem bil povabljen, skupaj s kanadsko pisateljico Bernadette McDonald in hrvaškim kolegom Stipetom Božićem. Predstavili smo njeno knjigo Alpski bojevniki (Alpine Warriors), ki je v celoti posvečena slovenskemu alpinizmu. Nedavno je izšla tudi v poljskem jeziku. V teh dneh pa bo prevedena še v hrvaški jezik, saj je bil Stipe kot plezalec in snemalec pomemben član mnogih slovenskih himalajskih odprav.

Uro dolg pogovor, bogato dokumentiran s slikovnim gradivom na velikem platnu, je moderiral znani poljski alpinist in himalajec Janusz Maier. Dodatno smo osvetlili nekatere dogodke iz naše, mirno lahko zapišem, veličastne alpinistične zgodovine, potegnili nekaj vzporednic s takratnimi dogajanji na Poljskem in po svetu ter se strinjali, da smo v devetdesetih letih prav Slovenci krojili svetovni himalajski vrh. Glasen aplavz in dolge vrste čakajočih na podpisovanje knjig so še dodatno potrdili zanimanje Poljakov za slovenska alpinistična dogajanja.

Verjetno kar osrednji spremljevalni dogodek pa je bilo gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča s predstavo Pavla nad prepadom. Izjemna predstava lucidno in inovativno prikaže življenje legendarne slovenske alpinistke Pavle Jesih iz časa pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Bila je ena vodilnih svetovnih plezalk svojega časa, ob tem pa še sposobna podjetnica in ustanoviteljica verige slovenskih kinematografov. Turbulentni časi, v katerih je živela in delovala, so dodatno vplivali na njene velike dosežke in, žal, tudi tragične padce.

Lepo je biti Slovenec

Izvrstna izvedba celotnega ansambla pod vodstvom režiserja Matjaža Pograjca, na čelu z glavnima igralcema Katarino Stegnar in Primožem Bezjakom, me je znova očarala. Videl sem jo že v Ljubljani, a jo je bilo, še posebej v tem okolju, užitek videti še enkrat. Poleg odlične igre me je znova navdušila tudi izjemna fizična pripravljenost igralcev. Še bolj zato, ker je alpinizem zame žlahtna zmes pustolovščine, športa in kulture. (Prvič sem to doživel ob predstavi Klementov padec in vedno znova ob stvaritvah Matjaža Bergerja.)

Zelo pisani mednarodni publiki v prepolni dvorani so bili na voljo nadnapisi v poljskem in angleškem jeziku, a sem dobil občutek, da je poljski del publike še kako razumel vsebino predstave. Tematika povojnega ideološkega obrata in njegovih posledic jim je bila zaradi lastnih, še hujših in bolj bolečih izkušenj predobro znana. Po predstavi so številni alpinistični kolegi izrazili željo, da bi predstava kdaj gostovala tudi pri njih, v Kanadi, ZDA, Angliji, na Hrvaškem … Glede na iskreno navdušenje verjamem, da se bo kaj od tega tudi uresničilo. Tisti večer po predstavi je bilo v Zakopanah res lepo biti Slovenec.

Pakistanske gore pozimi

Še enemu od spremljevalnih dogodkov je bila namenjena velika pozornost. Predstavitvi zgodovinskega prvega zimskega vzpona na 8125 metrov visoki Nanga Parbat. Več kot trideset let so številne odprave poskušale doseči vrh te mogočne pakistanske gore v času koledarske zime, ko so razmere za plezanje najzahtevnejše. Med njimi je bilo največ poljskih. A nobeni ni uspelo, čeprav so Poljaki v tej najzahtevnejši veji vrhunskega himalajizma že dolgo številka ena na svetu.

Vzpon na Nanga Parbat je februarja letos uspel članom majhne, štiričlanske mednarodne odprave. Vrh so dosegli Italijan Simone Moro, Bask Alex Txikon in Pakistanec Ali Sadpara. Južna Tirolka Tamara Lunger pa je odnehala le nekaj metrov pod najvišjo točko. Dramatična in vseskozi zelo tvegana zgodba, ki sta jo predstavila Moro in Txikon, je poslušalce ves čas držala v napetosti in na koncu dobila dolgotrajen spontan aplavz. Do danes, od štirinajstih najvišjih vrhov sveta, samo 8611 metrov visoki K2 še ni bil preplezan med koledarsko zimo.

Sproščeno, kreativno in optimistično ozračje festivala je požlahtnilo, a tudi pretreslo dejstvo, da smo videli kar pet spominskih predavanj in predstavitev v počastitev umrlih velikanov himalajskega plezanja. Poljakom Wandi Rutkiewicz, Tadeuszu Piotrowskemu, Jerzyju Kukuczki in Andrzeju Zawadi. Od štirih je le legendarni vodja poljskih odprav in utemeljitelj zimskega alpinizma, Zawada, dočakal starost, preostali trije so umrli med plezanjem v Himalaji. Dejstvo je, da so vse države v vrhu svetovnega himalajizma imele številne nesreče svojih najboljših plezalcev. Tudi Slovenci pri tem, žal, nismo izjema.

A če si poskušaš nesreče v vrhunskem alpinizmu še nekako razumsko razložiti, sprejeti jih nikoli ne moreš, pa vse razumevanje odpove ob spominskem predavanju, posvečenemu legendarnemu slovaškemu himalajcu Petru Šperki. Bil je dober prijatelj poljskih plezalcev, saj so dolga leta kot alpinisti in predvsem kot gorski reševalci skupaj delovali na območju Tater. Za plezalce in reševalce meja med državama, ki poteka prek njih, pravzaprav nikoli ni obstajala. Šperka je bil tudi izvrsten smučar in trener.

Alpinistični 11. september

V Himalaji se je povzpel na osem osemtisočakov, leta 2013 pa se je s prijateljem Jozefom Dobešem odločil za poskus vzpona na Nanga Parbat. Med aklimatizacijo naj bi eno od noči prespala na taboru ena, a se je Dobeš slabo počutil in se odločil za sestop v bazo. Peter se je tovariško odpovedal svoji aklimatizaciji in pospremil prijatelja v bazo. Zadovoljna, da sta sestopila na varno, Jozef naj bi si tu laže in hitreje opomogel, sta se ob devetih zvečer spravila spat. Dve uri kasneje so muslimanski teroristi napadli bazni tabor in ju skupaj s še devetimi plezalci drugih narodnosti oropali in ubili. Okoli polnoči so že zapustili bazo in izginili v neznano. Plezalci, ki so ostali v taborih više na gori, so ušli pokolu.

Nečloveško, blazno dejanje so teroristi kasneje opravičevali kot povračilni ukrep za napade ameriških brezpilotnih letal nanje!? Med ubitimi alpinisti ni bilo nobenega ameriškega državljana. Te tragedije junija 2013 se je kmalu oprijel vzdevek – alpinistični 11. september. Pretresen sem pričakoval, da bo alpinistična svetovna javnost dvignila svoj glas in z bojkotom plezanja v pakistanskih gorah (gorniški turizem in odprave so za domačine pomemben vir dohodkov) poskušala prisiliti oblasti, da bi raziskale zločin ter ujele in kaznovale morilce. Pa se ni zgodilo nič od tega. Škoda. A zase vem, da se bom zaradi te grozljive tragedije zelo težko, kljub veličastnim goram, še kdaj vrnil v Pakistan.

Tradicija vzhodnega bloka

V obilici zanimivih dogodkov, ki so si kot po tekočem traku sledili v petih festivalskih dneh, mi je le eno popoldne za nekaj ur uspelo oditi v gore nad mestom. Urejene in markirane poti, čista okolica kljub množici obiskovalcev, urejene planinske koče, strogo upoštevanje pravil, kje je gibanje dovoljeno in kje je skrb za neokrnjeno naravo pomembnejša, skoraj ganljiv trud za obnovo območij, ki jih je človek nekoč nepremišljeno degradiral. Na neki način sem bil prijetno presenečen, po drugi strani pa niti ne. Poljska ima, tako kot sosednji Češka in Slovaška, zelo bogato gorniško tradicijo. Prvo odpravo v Himalajo so organizirali že daljnega leta 1937.

Tudi zato sem vedno znova začuden, da še danes naletim na predsodke in vzvišenost, k sreči vse manjšega dela Slovencev, do gornikov in drugih turistov, ki iz teh držav prihajajo k nam. Res je, da to izhaja še iz časov železne zavese, ko so pod sovjetsko oblastjo živeli v težkih razmerah in je nam v našem socializmu šlo neprimerno bolje. Takšen odnos se mi je že takrat zdel nesprejemljiv. Kaj šele danes, ko nas na vseh področjih ne samo dohitevajo, ampak celo prehitevajo.

Kot češnja na torti ob koncu festivala pa je bilo prijazno vabilo prijatelja Krzysztofa Wielickega na praznovanje ob 20-letnici njegove osvojitve »Himalajske krone«. Krzysztof je poljska in svetovna himalajska legenda. Kot petemu človeku na svetu mu je uspelo preplezati vseh štirinajst osemtisočakov. Poznava se že dolga leta in prijateljstvo sva utrdila na številnih srečanjih v Pakistanu in Nepalu, bil pa je tudi že pri meni v Ljubljani. Na Poljskem sva se tokrat srečala prvič in se kar objela od veselja. Ob slikah je na kratko in duhovito predstavil spomine na svoje vzpone, ki so bili vsak zase izjemni.

Leta 1996 mu je kot predzadnjemu uspelo preplezati K2. Od tam je odšel naravnost pod Nanga Parbat, da bi se pridružil kolegom, ki so plezali na goro. Razočaran je ugotovil, da so medtem odpravo že končali in odšli domov. Ostal je brez potrebne opreme, razen osebne plezalne, a bil je dobro aklimatiziran in vreme je bilo lepo. Odločil se je priti čim više in raziskati, kje smer sploh poteka. Visoko na gori je po naključju naletel na zapuščeni šotor in pokazalo se je, da ima možnost doseči vrh.

Pomoč žubrowke

Že med vzpenjanjem do tja se mu je na obrazu pojavil velik gnojni tvor, in ko je naslednji dan hotel nadaljevati, ga je zdelovala huda vročina. Vzel je močne antibiotike in en dan haluciniral v šotoru. Stanje se mu je nekoliko izboljšalo in 1. septembra je dosegel vrh. Za dokaz, da ga je res dosegel, je s klina na vrhu odvezal ovratno ruto Avstrijca Roberta Schauerja, ki jo je pred leti kot dokaz svojega vzpona pustil tam, in jo odnesel s seboj. Naslednji dan je srečno sestopil v bazo. Na filmskem festivalu v Gradcu je istega leta ruto vrnil lastniku Schauerju, ki je po koncu plezalne kariere postal ustanovitelj in direktor tega uglednega festivala.

Po predstavitvi sva v miru še malo posedela in obujala spomine. Tudi o tem, kako se je zahodni svet čudil uspehom plezalcev iz vzhodnega bloka, predvsem Poljakom in Jugoslovanom, ki niso imeli takih finančnih možnosti in opreme kot oni. Od kod jim ta fanatična zavezanost cilju in pripadnost timskemu delu? Oba sva vedela odgovor. Tako Poljaki kot mi smo morali vložiti neverjetno količino energije že samo za to, da smo sploh lahko organizirali odpravo, pridobili sredstva in opremo ter odšli na pot. Plezanje nas sploh ni skrbelo. Mislili smo, da je to naša edina in zadnja možnost plezati v Himalaji. Zato smo se eni in drugi pregriznili, da bi nam uspelo.

Krzysztof mi je v šali navrgel, da smo bili oboji navajeni trdega življenja doma, a oni še veliko bolj, saj drugače ne bi postali pionirji najtežjega – zimskega plezanja v Himalaji. Zaključil sem, da je bil torej to vzrok za njihove neverjetne zimske uspehe in dejstvo, da so zdržali tisti strahoviti veter in mraz. Pa je pripomnil, da jim je pri tem morda malo pomagala tudi slovita žubrowka, njihova najbolj znana alkoholna pijača, s katero so se občasno greli v bazi. V steklenico vselej namočijo nekaj bilk trave, na kateri so se pasli njihovi žubroni – križanci med zobrom (bizonom) in domačim govedom. Menda se njihova moč v celoti prenese na človeka, ki jo pije ...