Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dežurstvo in reševanje

 13.09.2016
Dežurstvo Tromeja in reševanje v s. steni Šit (Das ist nicht kar tako), 11.9.2016


G-L:  Zahvala   |  G-L: Bilten URSZR - 12.09.16 

G-L, 27.09.16: Klene Punce (II)  

petek, 16. september 2016, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1140

GRS Rateče - Jurij Jeršin: ... na Tromeji / ... Das ist nicht kar tako 

Kot vsako leto smo tudi letos pomagali pri izvedbi tradicionalnega srečanja planincev treh dežel na Tromeji.
Naša naloga je predvsem oskrba ponesrečencev na terenu in njihov transport do reševalnega vozila NMP Jesenice, ki je sodelovalo z zdravnikom in dvema tehnikoma. V celotnem dnevu, ki je postreglo z lepim vremenom, ni bilo omembe vrednega posredovanja. Reševalci NMP so izmerili le pritisk starejši gospe iz sosednje Avstrije, ki se je slabo počutila. Dan je minil v prijetnem vzdušju, v prijetnem kramljanju s kolegi iz Bovca, Italije in Avstrije.

V popoldanskem času so se le začeli zbirati temni oblaki daleč na vzhodu, žal so prihajali vedno bližje. Po 15. uri se je Tromeja začela hitro prazniti in vztrajali so le tisti najbolj trmasti.
Ob 16.15 pa zapoje telefon z meni najljubšo melodijo pozivnika: »Zlom gležnja pod Šitom. Zbor v garaži.«
Hkrati s sporočilom me kliče načelnik Marko in pove, da sta pod steno Šit dve alpinistki, ena od njiju ima zlomljen oz. poškodovan gleženj, druga je nepoškodovana.
Odrešujoč je podatek, da sta punci pod steno na melišču. OK, tole bo šlo brez težav, tudi če ne bo pomoči leteče ekipe z Brnika, ki v tem mesecu dežura le še za vikende, bo pa kljub vsemu dorodošla.

Na Tromeji ne potrebujejo več naše pomoči, kljub vsemu na vrhu ostaja dežurna ekipa NMP Jesenice, saj srečanje uradno traja do 17. ure, zato se štirje reševalci (Klavdij, David, Matevž in jaz) odpravimo proti Tamarju.
V Ratečah poberemo še Sašota, Gabra, Florijana in Petra. Med vožnjo aktiviramo še helikopter, saj deževje in slaba vidljivost še niso dosegli naših krajev.
Žal pa kljub vsemu v Ratečah že močno dežuje, v trenutnih razmerah helikopterja ne bo.

Po prihodu v Tamar ugotovimo, da tu ne dežuje in da se vreme z minute v minuto izboljšuje. Tudi če »sfuramo« reševanje klasično, večjih težav ne pričakujemo, saj sta alpinistki na melišču.
Florijan, Gaber, David in Matevž se takoj z nosili TSL in najnujnejšo opremo odpravijo pod steno Šit. Jaz se opremim z letalsko opremo in čakam helikopter za eventuelno pomoč na terenu, Sašo in Peter sta prav tako pripravljena na pomoč s helikopterjem, Klavdij vse skupaj koordinira.

Florijan sporoči, da pod steno že vidi obe alpinistki in da sta na polici pod steno. Od police do samega vznožja stene je še vsaj sto metrov! Torej nista na melišču, situacija postaja nekoliko bolj kočljiva. Zavem se, da bo pomoč helikopterja v tem trenutku še kako dobrodošla. V nasprotnem primeru bi se v strmino »zakadili« še mi, saj je za klasično reševanje četverica premalo.
Klavdij nam sporoči odrešujoč podatek, da je helikopter še pet minut oddaljen od Tamarja. Kar zavriskal bi od veselja, vendar pa bo helikopterski manever reševanja še kako zahteven za posadko, reševalca letalca in zdravnico na krovu in ne nazadnje tudi za ponesrečenko. Florijan tudi javi, da je že v tik pred snidenjem z dekletoma.
Florijan bo tudi ključni mož navigiranja plovila.

Meni najljubši zvok policijske dvestodvanajstke zareže med stene Mojstrovk, Travnika, Šit in Rateških Ponc in naznanja prihod odrešiteljev. Helikopter oz. posadka v nekaj minutah opravi z zahtevnim manevrom reševanja, stena je namreč nevarno blizu glavnemu rotorju, in nas odreši klasike, ki bi se prav gotovo potegnila krepko v noč.
Florijan in nepoškodovana alpinistka sestopita pod steno, kjer se snidejo z Gabrom, Matevžem in Davidom ter zakorakajo v smeri Tamarja.
Po prihodu v Tamar soplezalka pove, da sta plezali zelo zahtevno smer »Das ist nicht kar tako.« V sedmem raztežaju (6b) se je soplezalki odlomil oprimek, nakar je omahnila in si poškodovala gleženj.
Opravili sta sedem spustov ob vrvi pod vznožje stene in na tem mestu lahko povem, da je s takim gležnjem to že epski podvig. S tem sta pomagali predvsem nam in posadki plovila, da ni bilo to eno najtežjih reševanj v moji karieri. Helikoptersko ali klasično reševanje v taki steni bi bilo namreč izjemno zahtevno.
Zato punci: kapo dol v mojem imenu in z gotovostjo lahko trdim, da je tako mnenje celotne postaje.

V zahvali je Maja napisala: »da rešujete nespametne ljudi, kot sva bili tudi midve.« Tu ne vidim nobene nespametnosti, kvečjemu velik pogum in veliko znanja!!! In punci res je: das ist nicht kar tako!!! Hvala dežurni posadki za pomoč, hvala fantom za nesebično pomoč in hrabrim puncam, ki »lezejo« tako težke smeri. PS: Vozniku kombija ne bo hudega in je v fazi ohlajanja.
Za GRS Rateče, Jurij Jeršin

Oznake: ALP, GRS
eXTReMe Tracker