Večer v nedeljo, Nekoč - Maruša Lubej: … in nedotaknjena. Hočka kripta je bila nekoč svetišče, molilni prostor in grobnica, danes jo občudujejo radovedni popotniki.
Vrsta neznank, ki jih bo šele treba razvozlati.
Hočka kripta, prazgodovinske in antične gomile ter arheološke ostaline so bile v občini Hoče-Slivnica odkrite že konec 80. let, neverjetno pa je, da se je kripta, ki je bila pod zemljo, domala nespremenjena ohranila okoli tisoč let. Po domnevah raziskovalcev naj bi bila nastala okoli desetega stoletja, med prvo ali drugo fazo gradnje cerkve nad njo. Uporabljali so jo kot svetišče, molilni prostor, kasneje kot grobnico, danes pa je na voljo vsem radovednim popotnikom. V njej je čutiti duh časa, težo bogate zgodovine in misterioznost, ki jo prinašajo vse napisane in nenapisane zgodbe, skrite v kripti. Svoj pečat so pustile v arhitekturi, najdbah in na stenah podzemnih sob.
Ime kripta je grškega izvora in pomeni "skrito". Najprej je beseda pomenila grob mučenca, nad katerim stoji oltar; od tod prihajajo tudi nazivi confessio, matyrium ali memoria. Sprva se nastanek kript veže na mučenčev grob, ki je predmet posebnega čaščenja, kasneje pa se je njihova grobna funkcija razširila tako, da so hoteli biti v podzemeljskih prostorih pod cerkvami pokopani tudi ustanovitelji cerkva in samostanov ter drugi odličniki, kar je, med drugim, precej vplivalo na njihovo arhitekturo. Kripte so vzpon v arhitekturi dosegle v 11. in 12. stoletju v Nemčiji. Tako so se povzpele iz prvotnih temnih hodnikov do sijajnih arhitektonskih stvaritev. Ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja z nastopom gotike gradnja kript ponikne.
Turki so jo spregledali
Prvič je bila hočka kripta omenjena v popotni beležki Paola Santonina, ki se je leta 1487 ustavil tudi v Hočah, ko je skozi naše kraje spremljal oglejskega vizitatorja. V viru je omenjena podzemna kripta, v kateri je bil zelo čaščen prvi od dveh prostorov kripte, to je kapela device Marije. Cerkev in pokopališče so nekaj let prej oskrunili Turki in s seboj odnesli križe, kelihe, knjige ter mnogo drugega. Leta 1875 je slovenski rimskokatoliški duhovnik in zgodovinar Ignacij Orožen poudaril, da bi bilo treba "majhno odprtino, ki je še pred nekaj leti vodila v prostor pod prezbiterijem, odpreti in restavrirati, saj kaže na obstoj kripte". Povod za večja raziskovalna dela sta dala dva večja rimska kamna. Kot posebno znamenitost je kripto v Hočah omenil tudi Krajevni leksikon Dravske banovine.
Arhitektura kripte je bila vse do leta 1925, ko jo je zalil potok Reka, neznana. Po tem dogodku so jo preiskali arheologi in v njej našli dva obdelana rimska kamna. Po pripovedovanjih Marjana Čandra, ki se je leta 1992 lotil obnove kripte, so pri izkopavanju našli tudi kosti. Dva pomembna rimska spomenika in starost kripte sta z zgodovinskega vidika njeni najzanimivejši lastnosti in poglavitna dejavnika, ki jo delata za območje Slovenije tako edinstveno.
Kakšna je bila cerkev nad kripto, ni znano. Ima na videz baročno podobo, je pa vsaj del sedanje stavbe še iz srednjega veka. Del ladje s tanjšimi stenami je ostanek neke srednjeveške cerkve še iz časa, preden so jo v baroku z debelejšimi stenami, preračunanimi na obokanje, podaljšali, spremenili slavolok, jo v celoti obokali ter ji dodali ali pa predelali stranski kapeli. Cerkev je torej posledica večstoletne rasti, v kateri prevladujeta pozna gotika in pozni barok, medtem ko za starejše dobe ni nobenega dokaza, dokler ne pogledamo globlje, v kripto, ki se skriva pod tlemi. Kripta je bila povezana s cerkvenim prostorom, iz katerega je bila tudi dostopna, od poznega baroka dalje pa je vhod izpod zakristije.
Objekt je sestavljen iz dveh prostorov. Prvi ima obliko podolžnega nepravilnega pravokotnika. Močna ločna oproga ga deli na dva dela, ozek polkrožni prehod pa ga loči od oltarnega prostora. Vse marmorne bloke, loke in oboke pokriva tenak bel omet, ki je bil dvostransko poslikan. Robovi in grebeni križnega oboka so temno rdeči, vse ostale ploskve pa so temno sive. V desnem spodnjem delu zahodne stene prvega prostora je manjša odprtina, ki so jo pozneje navzgor precej povečali. Skozi to odprtino je sedaj ozek s težavo dostopen hodnik. Njegova predhodna in takratna funkcija ni povsem znana, a je skoraj gotovo imel vlogo prvotnega dohoda v kripto iz cerkve, preden so prebili sedanji baročni prehod vanjo. Struktura ribjega okostja, ki sestavlja notranji zid hodnika, je za datacijo nastanka izredno pomembna. Kripta v 15. stoletju, torej v gotski dobi, že obstaja, ker pa stilno ni gotska, je lahko le romanska ali morebiti še starejša.
Ostanki krst, oblačil, kosti
V drugi prostor kripte vodi obokan prehod. Tudi ta prostor je v obliki pravokotnika. Dva pravokotna slopa ga delita v dve ladji. Slopa sta narejena iz velikih, pokončnih marmornih blokov, na katerih so dobro vidni sledovi njihove prvotne uporabe v neki doslej še neznani antični stavbi. Ob zaključno steno je v osi nosilnih slopov oboka postavljen reliefno okrašen rimski kamen. Ob njem sta plitvi obokani vdolbini. Tista na desni od omenjenega rimskega kamna je bila pozneje očitno povečana, kar ima verjetno nekaj opraviti z uporabo prostora kot grobnice v poznem baroku. Vzdolž njegove zahodne stene so bili postavljeni zidovi kot razdelki za krste. Tu so med prvim izkopavanjem našli ostanke lesenih krst, preperele dele oblačil pa tudi kosti. Ker so ti zidovi motili preglednost prvotnega prostora, so bili odstranjeni.
Ko se je pri nas z 12. stoletjem začela večja gradbena dejavnost in so začele lesene cerkve nadomeščati zidane, je bila uporaba antičnih spolij splošna, saj so razvaline rimskih stavb vabile graditelje. Veliki bloki pohorskega marmorja kažejo na bližnje nahajališče neke večje rimske stavbe, ki je bila, po motiviki reliefnega stolpa sodeč, nagrobnega značaja, kot navaja Marijan Zadnikar, umetnostni zgodovinar in konservator. Nastanek Hočke kripte umeščamo nekje v 11. stoletje. Ta čas je hkrati zlata doba nastajanja kript na širšem področju.
Edinstvena v Sloveniji
Kripta skriva še mnogo nerešenih in neraziskanih vprašanj, zlasti pomembno je vprašanje dohoda vanjo. Za rešitev te zagonetke, pa tudi mnogih drugih, bi bili potrebni obširnejši raziskovalni posegi, ki so povezani tudi z večjimi stroški. Po besedah Zadnikarja takšnih raziskav še ni bilo mogoče izvesti.
Hočka kripta je za nas pomembna predvsem, ker se uvršča kot edini predstavnik te arhitekture v Sloveniji. Edinstvena je tako po svoji funkciji kot v celotni zasnovi objekta. Iz romarske dobe do sedaj na Slovenskem ne poznamo kripte, ki bi jo lahko primerjali s Hočko, kot je zapisal Zadnikar. Zaradi tega so Hoče s svojo kripto eden od naših osrednjih spomenikov in bodo, zlasti zaradi mnogih nerešenih vprašanj, še naprej pritegovale pozornost strokovnjakov. Obnova kripte je bila kar velik projekt, ki se ga je pred leti lotil Marjan Čander. Dejal je, da jo je bilo treba očistiti, ometati stene, ki so se na nekaterih delih krušile, restavrirati še nekaj delov in urediti prezračevanje, saj je zrak v njej bil zelo slab. Kmalu za zaključkom urejanja je Srečko Ornik izdelal oltar, ki je krasil Marijin kipec.
Ob ponovnem odprtju kripte so jo uporabljali za raznorazne prireditve; predavanja, recitacije in podobno, sedaj pa jo redno obiskujejo učenci Osnovne šole Dušana Flisa Hoče in vsi drugi radovedneži, ki jih pot zanese v te kraje. Čander je opravil ogromno z ureditvijo te prastare znamenitosti, ki jo uvrščamo med naše najstarejše srednjeveške stavbe. Dejavnosti glede sanacije in ureditve Hočke kripte snuje in pripravlja predvsem Turistično društvo Hoče. Med čiščenjem naplavin leta 1999 je bil konkretneje vključen tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), Območna enota Maribor, ki še vedno deluje predvsem kot svetovalna strokovna služba z usmeritvami arheološke, umetnostnozgodovinske in gradbene stroke. V zadnjih letih potekajo tudi dogovori o konkretnejših arheoloških raziskavah, ki pa bodo najprej potrebovale otipljiv gradbeni in širši ureditveni načrt.
Projektu sta se med drugimi pridružila arheolog Matija Črešnar, sociolog Andrej Gulič in odgovorni konservatorji za Hočko kripto Mihela Kajzer Cafnik, Miran Ježovnik in Eva Sapač. Trudijo se, da bi projekt vodili naprej in kripti dali še več dodane vrednosti.
Maruša Lubej
Fotografije:
Simon Tihec (tri) in Janko Rath: Marjan Čander (desno) se je leta 1992 lotil obnove kripte, za katero je Srečko Ornik izdelal oltar.
SONČNEMU BOGU, NEPREMAGLJIVEMU MITRI
Sončnemu bogu, nepremagljivemu Mitri, je za zdravje Marka Avrelija Felicijana, Marka Avrelija Felicissima, njegovega sina in Avrelija Felicijana mlajšega dal postaviti po zaobljubi njihov prijatelj Filomenus - tako iz latinščine prevedemo napis na rimskem Mitrovem žrtveniku v privlačni in prijetni srednjeveški kripti, ki počiva pod cerkvijo svetega Jurija v Hočah.
ARHEOLOŠKA POT OKOLI MARIBORA
Kripta naj bi postala del širše arheološke poti po Mariboru, ki je bila izvedena v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, v programskem sklopu Ključi mesta. Z željo po kasnejši nadgradnji in etapnem razvejanju arheološke poti tako na območju Mestne občine Maribor kot tudi sosednjih občin so pot poimenovali Odsek I. Vodil je od Zgornjega Radvanja do Spodnjih Hoč. Odločitev o interesu, zasnovi, ureditvi, koriščenju in vzdrževanju nadaljnje arheološke poti je predvsem v rokah lokalne skupnosti. Projekt Hočke kripte poteka že vrsto let, a za zdaj nima konkretno določene vsebine ali časovnega roka.