AO Kranj - Miha Zupin: Kaj bi hodil v Himalajo, ko imaš včasih v Alpah že prave lepotice
In tako sva se s Tjašo odpravila na Mont Blanc. Nevedoč, oz. vsaj ne pričakavajoč, na takšno lepotico. Štartala sva iz prelepe alpske doline, kjer večina ljudi ne hodi na M. B.
Po popoldansem dostopu na bivak Borelli, kjer prehitiva pet Špancev, si rečeva OK, saj malo drušne bo! In že imamo pleh band s trobento, flavto, pokrovko in kuhalnico.
Ampak ko pridejo na bivak še dva Nemca, in angleški vodnik s klientom, naju počasi zagrabi panika … ja nč treba bo biti prvi! In sva bila.
Vstala sva ob 2h zjutraj, hitr fruštk in kofe, pol pa gasa. S čelkami plezava prvih nekaj ur. Kaj kmalu pa naju ujameta vodnik in klient, saj njima pač ni treba iskati prehodov ampak zgolj sledita svetlima krogcema. Ko ponudiva, da gresta lahko naprej, pa ne, ne. Ni treba (kakor da bi bila tako vljudna)
In tako se naredi dan, iz dneva poletna vročina, pa potem blažja dehidracija, na enem izmed počitkov taljenje snega (tudi za angleža, ki sta se s količino vode in dolžino ture (malce) uštela), vmes si popestrimo stvar še z iskanjem prave linije in dodatnimi abzajli … in vse tako naprej do 23h, ko po preplezanih 1200 m prispemo na prostor za bivak (vrh: Aiguille Noire de Peuterey). No sprva ta bivak ni bil načrtovan, saj so bili plani veliko bolj visoko leteči ampak kaj češ, človek se pač prilagodi. Hrane in ostalih stvari je bilo dovolj (tudi podaljšanje ture je bilo predvideno) in tako ni bilo prevelikih skrbi. Je bila pa prvi dan prisotna kar precejšna utrujenost tako zaradi zgodnje ure, kot tudi dolžine ture.
Zvečer Angležema ponudiva še topel obrok sicer zelo redke (vendar tople) juhe, potem pa pod nekakšnim šotorskim krilom predregetata noč. Midva pa sicer zavita v spalke na utesnjenem prostoru ravnava hrbte in iščeva najbolj udoben položaj med polsedečim in embrio položajem. Kakorkoli precej neudobno, a vendar ok.
Po jutranjem vstajanju s prvimi sočnimi žarki. Žvečenjem kosmičev na majhni polički in v topli spalki ter pitjem kave z Angležema se odpravimo vsak svojo pot. Midva nadaljujeva pot po grebenu. Angleža, ki sta plezala krajšo (kao enodnevno varianto) se odpravita po sestopnem grebenu navzdol in jima to, kakor sta kasneje rekla, vzame dober del dneva, da prideta do doline. V kampu sta naju kasneje čakali dve pivi in nekaj opreme, ki sva jo pustila na bivaku (hvala jima!)
Midva pa se pogumno in strumno zapodiva v škrbino (beri: 14 abzajlov ok. 400 m) kjer na vsakem cvikaš (in potihoma moliš) da se ti ne bo zataknila vrv. Na srečo se nama ni, je pa eno izmed vrvi nesrečno oplazil kamen, da je od šoka postala neuporabna. Pa to ravno na polovici!
V tem dnevu (predvsem v okolici Dames Anglaises – do bivaka Craveri) iščeva prehode se praskava po čelu in bradu (v smislu kje pa ti misliš da je prov), plezava po podrtiji da jo kar na notr držiš da vn ne pade. Z velikimi in dokaj težkimi nahrbtniki (tako kot prejšni dan), splezava kakšno petico … In v sončnem zahodu iščeva še zadnje prehode na greben in na bivak pod zadnjim kopnim vrhom (Aiguille Blanche de Peuterey), ki pa ga doseževa v temi.
Sledila je jasna noč, z opazovanjem zvezdnatega neba (mlečne ceste), kuhanjem testenin s štirimi siri, taljenjem snega za naslednji dan (vmes nama je že začelo zmanjkovati bombice- tako da sva začela šparati in juhe zato nisva skuhala – bilo pa je še za jutranji kofe in štetjem utrinkov (ki pa jih pa ni bilo). Ob jutranjem svitu že hodiva po snežnem grebenu … sledijo spet spusti po vrvi, tokrat v celem dnevu zgolj 6. Pa poplezavanje in iskanje prehodov čez skalno stopnjo … potem pa prideva na graben ki sva ga tako dolgo sanjala. Od daleč zgleda zares čudovit, lep snežno bel, ne preveč strm in oster. Od blizu pa se pod snegom skriva led, ki zahteva pazljivost, onemogoča hitro napredovanje, skratka sitno , previdno in počasno!
Na vrhu se zbaševa še čez ”okno” med dvema opastema in sva na vrhu M. B. de Courmayer. Skočiva še do vrha pravega pojeva sendič, obvezni selfi in lepo počasi peške v dolino. No prav počasi nisva šla.
Ko prideva do Gouter-a nama neka mama pravi:” uf do tete Rosse najmanj dve uri! Od tam pa še najmanj dve uri do zobate železnice.” Ura je bila pol 4h midva pa tako z bolj slabo motivacijo odpešačiva v dolino. Na Rosi se gledava in odločava, … a greva v bajto al bova kr zunaj bivakirala? Js že nekaj sanjam o večerji … Dj Tjaša, dj poglej na uro? Kok kaže? Uff a do vlakca mava še 1:40 cajta? Ja to bi pa vrjetn šlo. In jo v rahlem drncu mahneva do zobate železnice, kjer z dobrim naskokom ujameva zadnji vlakec v dolino.
V dolini počakava na vlak za Chamonix, potem pa sledi pešačenje z dvema kardencama in zimskimi čevlji po Chamu, 
pitje piva ter iskanje in čakanje na zanič pico in spanje na obrobju parkirišča kamor vsi hodijo scat, za Augile du Midi.
Amapak fletno je pa vseen blo. Skratka dolga, na splošno čudovita in nepozabna tura.
Aja, s Tjašo sva plezala Peuterey Integral (najdaljši greben v Evropi) iz Courmayerja na Mont Blanc.
O povratku v Courmayer po avto, žuru v Chamonixu in poti domov pa kdaj drugič.