Silvo Baznik: Bom hodil v meglicah ali pod sončnimi žarki, sem se
spraševal v avtu na vožnji proti Kamniški Bistrici ob pogledu na nebo nad gorami.
Po strmi peš poti za Kamniško sedlo naredim prve jutranje korake in po nekaj ovinkih me pot pripelje že do prehoda pod previsnimi pečinami. Do sem sem se močno ogrel. V zraku je čutiti soparo, kar običajno ne obeta ravno prijetnega vzpona.
Zavarovana pot se obrne nad previsne pečine in nato pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice. Ko se povzpnem nad žičnico, strmina popusti in skozi gozd v rahlem vzponu pridem do gozdne ceste, ki pripelje z Jermance. Prestopim cesto in nadaljujem skozi gozd. Pogled v zatreb doline razkrije prve oblake nad gorami. Nad seboj slišim govor planincev, ki gredo z Jermance. Kmalu se moja pot združi z njihovo in že hodimo po isti do razpotja V klinu, kjer nadaljujejo proti sedlu, jaz pa na stezico, ki pelje v Repov kot. Pot se nekoliko strmeje vzpenja po levi strani doline. V gozdu so številne stezice, a držim se bolj uhojene, ki me višje popelje iz gozda, kjer v strugi na desni slišim šumenje vode. Prečim izpostavljeno pobočje, kjer je tudi nekaj klinov in nadaljujem vzpon. Kmalu na desni v strugi potoka opazim prvi tolmunček. Odložim nahrbtnik ter se spustim do “jezerca”. Voda v njem je smaragdno zelene barve in v rahlem curku teče v spodnja dva tolmuna in naprej pada v dolino. Postanek, vreden ogleda, a treba je nadaljevati. Vrnem se po nahrbtnik, se okrepčam in nadaljujem pot skozi ruševje in se višje povzpnem preko skalnih plošč na razpotje. Levo pridemo na razgledno sleme, a nadaljujem desno še skozi pas ruševja na kratko melišče in nad njim preplezam strmi del ter grem še vedno strmo navzgor do prehoda po skalnih ploščah v zatreb Repovega kota. Nad seboj slišim glasove planincev in ju uzrem nad seboj pri počitku. Stopim do njiju, se ustavim in spregovorimo o vremenu in Kovačnici, ki je nekje v Zeleniških špicah in kjer so baje kopali nekoč železovo rudo. Po pogledu na planinsko karto ugotovimo, da je vhod v jamo z druge strani, nekje pod prevalom pod Staničevim vrhom, nakar nadaljujemo skupaj vzpenjanje, se povzpnemo čez strmo pregrado in se nato razidemo. Sam hitreje nadaljujem z vzponom preko gladkih skal in grušča. Nad menoj poplesavajo oblaki, le še nižje Zeleniške spice so brez meglic. Tokrat ne grem direktno na Srebrno sedlo temveč se odločim za vzpon nekoliko bolj desno do grebena zadnje Zeleniške spice in njenega okna. Pred oknom dosežem greben in po njem se povzpnem na najvišji vrh Zeleniških spic. Medtem so oblaki zastrli pogled tudi na vrhove pod menoj, le proti vzhodu skozi meglico uzrem Lučki Dedec, Vežo in pod njima Petkove njive. Visokih vrhov gora ni videti in sprijaznim se z dejstvom, da danes ne bo razgledov in bo sonce sijalo le na oblake. Z vrha se spustim mimo okna po grebenu na Srebrno sedlo.
Pod seboj ugledam pohodnika, ki se počasi bližata sedlu, jaz pa odhitim proti severu na južna pobočja Planjave. Sedaj hodim po markirani poti in stopim mimo prvega križišča poti s tablama, ki govorita, da sta Kamniško sedlo in Korošica oddaljena le uro in dvajset minut. Zanimivo, enaka časovna razdalja do obeh koč na različnih lokacijah. Še se vzpenjam po danes nerazgledni poti do naslednje stičišča poti, od koder imam le še deset minut hoje do vrha gore. Kratek vzpon je hitro za menoj. Na vrhu sicer ni megle, a razgleda tudi ne. Kljub temu dobre volje naredim premor in za trenutek ujamem pogled na Okrešelj in slap Rinka, ko se megla malce razprši. Že naslednji trenutek pa beli pajčolan zagrne Logarsko dolino in gore nad njo.
Z vrha se vrnem do prvega stičišča poti in stopim na pot, ki pelje na Kamniško sedlo. Svoje poglede bolj kot sicer posvetim gorskemu cvetju, ki ga že vso pot niti ni malo. Planike, kamnokreči, osati, svišči, zvončnice, smiljke in še in še, krasijo kamniti svet gora. Ena roža je lepša od druge, le ozreti se je treba okoli sebe in že vidim naslednje čude narave. Pri spustu srečam nekaj pohodnikov, ki so si vzeli čas za obisk Planjave in čas hitro mineva. S pomočjo pletenic in klinov premagam nekaj bolj izpostavljenih delov poti in že sem na delu, imenovanim Sukalnik, kjer se južna pobočja Planjave obrnejo na zahod. Tu se vedno ustavim in posedim in danes ni nič drugače. Na lepem razglednem delu poti bi moral videti Kamniško sedlo in Brano, a tokrat ne vidim nič razen megle. Tudi Planjavske zelenice pod menoj so komaj vidne. Naredim nekaj korakov z razgledne rame in ugledam kopico planik in že njihovo lepoto ujamem v objektiv. Ker bom kmalu hodil pod strmimi stenami Planjave, poveznem na glavo čelado in se odpravim navzdol. Na posameznih delih poti je precej drobiža na skalnatih ploščah in previdnost ni odveč. Tudi na tem delu poti je nekaj pletenic in klinov, ki pridejo še kako prav zlasti v času mokre ali poledenele skale in poti. Tudi tu je veliko cvetja. Kako je cvetje trdoživo mi nazorno kažejo Cojzove zvončnice, ki se bohotijo v skoraj vsaki skalni razpoki in s svojimi modrimi cvetovi razveseljujejo pohodnike. Ob strmih stenah se sprehodim do melišč in ker se megla noče in noče umakniti soncu, ne grem do koče, temveč nardim prve korake po melišču. Spust je hiter in le za fotografiranje Kernerjevega maka se nekajkrat ustavim. Na svoji levi pod stenami vidim ostanke snega, ki bo očitno dočakal novega.
Spodaj pod melišči ugledam cvetoči resasti sviščevec in številne že skoraj odcvetele cvetove, darove narave. Prašne čevlje očistim pri hoji skozi visoko travo in ruševje na ravnico nad počivališčem Pri Pastirjih. Oblaki še vedno zastirajo pogled na vrhove gora in sedlo. Spustim se do počivališča, naredim kratek odmor in nato stopim navzdol po markirani strmi poti mimo studenčka in skozi gozd do stičišča poti V klinu, kjer se pridruži pot iz Repovega kota. Pridne roke planincev so postavile dve novi klopi in poskrbele za možnost počitka na poti na ali s Kamniškega sedla. Hvala.
Nadaljujem skozi gozd vedno navzdol, mimo stičišča steze z Jermance do gozdne ceste in naprej do spodnje postaje žičnice, pa pod previsne stene in nato v nekaj minutah dosežem dolino, kjer nemudoma prezračim avtomobil, preden se odpeljem do planinskega doma v Kamniški Bistrici.
Ustavim in se grem osvežit v prijetno hladno vodo pri izviru reke. Pri domu je veliko obiskovalcev, ki uživajo v sončnem dnevu medtem, ko so gore še vedno ovite v megleno odejo oblakov. Tura je zaključena in na svidenje do naslednjega obiska gora.