Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kredarica

  30.08.2016 12:00
Kredarica – vedno prva, vedno za vzor

Foto: Blaž Račič/Delo

Matica planinstva

Planinsko društvo Ljubljana - Matica se je že pred tremi leti oddolžilo generacijam predhodnikov in njihovemu kulturnemu boju za slovenske gore – ob 120-letnici društva z bogato opremljeno in trdo vezano monografijo Petra Mikše Matica planinstva.

sreda, 31. avgust 2016, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 946

Delo - Brane Maselj: Monografija: Peter Mikša in Maja Vehar sta izbrskala pričevanja o slovenskem planinstvu. Podrobnosti o »pozidavi« triglavskega naročja.

Kredarica je v teh poletnih mesecih najbolj oblegana planinska postojanka in v prostorni jedilnici je slišati babilon jezikov. A tuji jeziki danes nikogar ne motijo.

Drugače je bilo pred 120 leti, ko so Slovenci z gradnjo Triglavske koče kljubovali­ nemškemu pritisku v naših gorah. Vsaka deska in skodla, ki so ju slovenski graditelji leta 1896 pritrdili na ogrodje prve koče, sta bili znamenji kulturnega boja.

Pod Triglavom je namreč takrat kraljevala nemška beseda in za Karla Deschmanna, po katerem je nemško-avstrijsko planinsko društvo poimenovalo leta 1887 odprto kočo, je bil Triglav očak (po nemško Altvater), ki naj s svojo roko varuje njihovo nemško zemljo.

Delovanje v gorah je bilo za utemeljitelje slovenskega planinstva zato velik preizkus uveljavljanja slovenske identitete in gradnja slovenskega doma na Kredarici, ki je na široko odprla vrata do očakovega vrha, je bila pomembna prelomnica v tem kulturnem boju.

Dejstvo, da je zgodovina slovenskega naroda nerazdružljivo povezana z zgodovino planinstva na naših tleh, ni nikoli dovolj poudarjeno, pravi Tomaž Willenpart, predsednik Planinskega društva Ljubljana - Matica ob letošnjem ­izidu monografije Kredar'ca (to društvo je izdajatelj monografije, njen podnaslov je Ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom).

Svetinja slovenstva

Mož, ki je odkupil vrh Triglava in ga tako priboril Slovencem, Jakob Aljaž, je bil tudi pobudnik gradnje Triglavske koče. Ko je na Triglavu postavljal svoj znameniti kovinski stolpek, ki je danes tudi eden izmed temeljnih simbolov slovenstva, je moral zaradi slabega vremena prenočiti v omenjeni nemški koči, ki je, kot druge koče tistega časa, dajala prednost nemškim turistom.

Tistega večera jih ni bilo, sicer bi Slovenci ostali pred zaprtimi vrati. »V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo ... samo zase in za nekaj svojih prijateljev ... tako užaljen je bil moj narodni ponos,« je v svojih planinskih spominih zapisal Jakob Aljaž.

Danes, ko se na Kredarico, 2513 metrov nad morjem, v poletnih mesecih vzpenjajo številni planinci iz Unije in od drugod, in ko v zraku nenehno hrumijo oskrbovalni helikopterji z napisi Flycom ali Kfor, se lahko zdijo ti drobni dogodki zanemarljivi. Za kroniste slovenskega planinstva pa so dragocena pričevanja o skupni usodi slovenskega planinstva in suverenosti naroda.

Dr. Peter Mikša, planinec mlajšega rodu ter alpinist in športni plezalec, ki je z Majo Vehar avtor monografije, je izbrskal takšna pričevanja iz obsežne dokumentacije Planinske zveze Slovenije, bogate planinske publicistike in muzejske dejavnosti slovenskih planincev.

V broširani, ilustrativno bogati monografiji lahko med kronološkim opisom »pozidave« triglavskega naročja beremo tudi takšne podrobnosti, kot denimo, da je Jakob Aljaž plačal za zemljišče na vrhu Triglava, ki je danes svetinja slovenstva, natanko en goldinar. Za ta denar je bilo takrat mogoče na ljubljanski tržnici kupiti petdeset jajc ali deset litrov mleka.

Za ta drobiž smo si Slovenci, je septembra 1895 zapisal Planinski vestnik, »v staro last zopet priborili velikana slovenskih gor, veličastni Triglav« ter hkrati objavil: »Kupilo je namreč Slov. plan. društvo sveta na Kredarici tik malega Triglava. Tukaj, na prostorni planici, le tri četrt ure oddaljeni od vrha, ... bode naše društvo postavilo prihodnjo pomlad lepo, v vsakem oziru vzorno kočo.«

Novi izzivi

Pod mogočno gmoto Triglava, ki nudi domu varno zavetje z zahodne in jugozahodne smeri, je danes v poletnih mesecih bučno in že kar pretesno. Alpinisti in ljubitelji tišine se zato radi v velikem loku izognejo Kredarici. Kako hrupno bi šele bilo, če bi Avstrijcem v letih pred prvo svetovno vojno uspelo uresničiti ambiciozen projekt gradnje triglavske železnice.

V »Triglavbahnprojektu« Fritza Steinerja in Maksa Klodiča sta bili vrisani cesta in žična železnica prav na vrh Triglava. Cesta bi potekala od Stare Fužine do Velega polja, od koder bi turiste na vrh očaka popeljala žičnica. Po drugi varianti pa bi se na višino 2864 metrov pripeljali kar z zobato železnico, ki bi jo v skale usekali po daljši poti.

Če bi kaj takšnega res zahrumelo po triglavskem visokogorju, bi bil Triglavski dom, čeprav je bil od takrat večkrat prenovljen in prezidan, danes gotovo mnogo premajhen. A tudi takšen, kot je, z zadnjo prenovitvijo leta 1983, s sodobno in primerno vzdrževano opremo in napravami ter z urejenimi objekti v skladu z veljavnimi standardi, kot poudarja predsednik Planinskega društva Ljubljana – Matica Tomaž Willenpart, so Triglavski dom danes dohiteli novi problemi.

Eden takšnih je čiščenje odpadnih voda iz sanitarij in kuhinje. Leta 2013 so se, pravi predsednik Matice, lotili problema sistemsko, in – naj skrajšamo, saj objavljanje projektnih zahtev res ne sodi v monografijo o častitljivem jubileju – letos izbrali projektanta, ki bo pripravil dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Dom na Kredarici, kot najbolj obiskan in najvišji takšen v visokogorju, kakšen dan ga obišče celo do sedemsto ljudi, ostaja vzorčen primer našega odnosa do kulturne dediščine in sodobne okoljskovzdržne ozaveščenosti.

Marsikje v naših gorah so planinski domovi še vedno le koče, v katerih so včasih vprašljivi že osnovni higienski standardi, zato zavest o novih, višjih standardih bivanja v planinskih objektih potrebuje vzor, kakršen je Triglavski dom – svetilnik slovenske gorske kulture – vedno bil.

 

eXTReMe Tracker