Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Osvajaš gore, premaguješ sebe

Vecer.si 30.08.2016
Osvajaš gore, premaguješ sebe. Podvig K24, največji koroški gorski izziv


 

torek, 30. avgust 2016, ob 10:39, Bruno Fras, ogledov: 1044

image1Večer, Kalejdoskop - Petra Lesjak Tušek: Podvig K24, največji koroški gorski izziv

V enem zamahu, najpozneje v 24 urah, osvojiti pet gora, Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Olševo in najvišjo, Peco.
"Prvič so me po polovici hoje na koroškem hribovskem izzivu K24, in sicer z Grohota pod Raduho, odpeljali domov v Črno, od koder me je rešilni avto prepeljal v Slovenj Gradec. V bolnico. Tam sem dobil štiri litre infuzije in ostal na opazovanju zaradi dehidracije. Poti sem se namreč lotil v vročini, pri 34 stopinjah," razlaga 40-letni Tomaž Kristavčnik iz Črne na Koroškem, ko opisuje svojo prvo in edino ponesrečeno odpravo na največji koroški gorski podvig, znan kot K24.
image1Ta izziv od gornikov zahteva, da najpozneje v 24 urah osvojijo pet koroških vrhov - Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Olševo in za nameček še najvišjo, Peco. Kdor pozna "zagrizenega" tekača in pohodnika Kristavčnika oziroma Kristija, kot se ga je oprijel vzdevek v Črni, bi danes le stežka verjel, da je pred leti pri premagovanju vrhov na domačem terenu omagal. Minuli konec tedna se je namreč pretolkel skozi eno najtežjih in najbolj selektivnih ultramaratonskih tekmovalnih preizkušenj v Evropi. Sodeloval je na francoskem Ultra trail Mont Blancu, za običajno dojemanje človeškega napora in zmogljivosti nepredstavljivi 170-kilometrski turi, za katero je potreboval dobrih 36 ur, premagal deset tisoč metrov višinske razlike, predvsem pa ne le premagal, temveč presegel samega sebe.

V tretje ne le rado, ampak tudi hitro
image2Prav za to tudi gre pri naporih, ki terjajo zagnanost, zbranost in pri katerih je nagrada ob osvojenih ciljih predvsem v doživljanju prekrasnih razgledov s planin v doline. Gre za premagovanje sebe, preizkušanje lastnih mej, ne le v fizičnem smislu kondicijske pripravljenosti, ampak predvsem in tudi za psihično pripravljenost, za neizprosno sledenje cilju in izpolnjevanje zadanega. K24, v primerjavi z ekstremnimi seveda ni najbolj zahtevna možna ekspedicija, rezervirana le za ultramaratonce, je pa nedvomno težak podvig. Kristavčnik jo je prehodil trikrat doslej in obljublja, da še ni rekel zadnje. V letu 2012 je približno 90 kilometrov dolgo koroško pot obdelal v 21 urah skupaj z Miho Markovičem iz Ljubljane, ki je zdaj prav tako premagal zahtevni ultra trail Chamonix-Mont Blanc. Dve leti pozneje je za pot nagovoril svoje takratno dekle Barbaro, s katero sta prišla okrog v nekaj več kot 25 urah. Neadavno pa se je domače naravne lepote odločil razkriti prijatelju Anžetu Česnu. V tretje ni šlo le rado, temveč tudi hitro in za Česna z obilico pozitivnih presenečenj ob spoznanju, v kako čudovite, še neraziskane kraje ga je prijatelj pripeljal. Ekspresno sta osvajala vrh za vrhom in porabila nekaj manj kot 18 ur. Čeprav je Kristi medtem stopil na skorajda že nepregledno število gora in mu razne dogodivščine na gorah, na katerih nemalokrat prenoči v mrazu in v spalni vreči, da bi navsezgodaj imel privilegij opazovati vselej veličastni sončni vzhod, koroška trasa zanj ostaja posebna.
"Ker sem tu doma, ker mi je vse domače. Že od malih nog sem imel v glavi, da moram na vse te vrhove, to mi je bil od nekdaj izziv, potem pa so si naše črnjanske legende zamislile vse te ‘špičke‘ povezati v en kos," razlaga.

Avantura traja 16 let, a jo številni šele spoznavajo
image7Prav ta konec tedna je bil eden takih, ki so ga pohodniki videli kot skorajda optimalnega za osvajanje K24. Dan je namreč še vedno relativno dolg, vreme je bilo jasno, četudi morda dan nekoliko vroč. Analiza vremena in temu ustrezna priprava na pohod je nedvomno pomembna, saj so vremenski pogoji med ključnimi faktorji uspeha. Koroška avantura v bistvu traja že 16 let, a jo številni odkrivajo šele zdaj. Deloma zato, ker Koroška še vedno ostaja ena manj prepoznavnih in obiskanih regij, ki bi že vrsto let uspešno promovirala svoje lepote, deloma zato, ker na neki način vseeno mora biti in ostati tako. Nekomercialno, ne pretirano množično, zato morda tudi posebno.
Da povežejo vse vrhove v skupno progo, so se namreč odločili zdaj že pokojni Milan Savelli, nekdanji najemnik v črnjanskem hotelu in kolesarski navdušenec Dušan Štrucl in alpinist, zdaj tudi predsednik Planinskega društva Črna Marijan Lačen. Ko so se omenjeni idejni vodje pred leti zazrli v gore, se jim je v pomenkovanju utrnila ideja, da bi ponudili nekoliko neobičajen izziv. Po izmerjenih časovnicah, ki jih zapisujejo v planinske oznake, bi zanje ob običajni hoji skupno potrebovali 30 ur. Zdaj jih bo torej treba prehoditi v dnevu, so sklenili. Tako so ustanovili klub K24, v katerega se vpiše vsak, ki mu uspe pot začeti in v enem dnevu končati v središču Črne, kjer se lahko tudi vpiše v knjigo oziroma s tem tudi v klub. Do planink so bili nekoliko bolj prizanesljivi kot do planincev. Ženske imajo namreč na voljo uro več, torej 25 ur. Klub po zadnjih podatkih šteje že 283 pohodnikov, tisti, ki se ne vpišejo, uradno niso člani, je pa povsem možno, da je uspelo še večim, kot je hkrati dejstvo, da več ljudem ne uspe.

Časa ne merijo, podvig temelji na poštenju
image6(So)ustanovitelj kluba Marijan Lačen je zadovoljen, da se je njihova ideja uresničila in se je pokazalo, da to ni podvig, ki bi lahko uspel vsakemu, a hkrati tudi ni tako zahteven, da bi bil omejen le na ekstremiste. "Kdor veliko hodi, trenira, je pripravljen in ima voljo, se ga lahko loti. Stvar lepo živi. Ciklus v teh letih je tak, da ni v upadu in ne v bistvenem porastu," razlaga Lačen. Predvsem se mu zdi pomembno, da so se ohranili in da se še naprej vzdržujejo temeljni principi. In sicer, da K24 ni tekmovalnega značaja, torej doseženega časa ne vpisujejo v knjige, čeprav si ga seveda meri vsak zase in se je tekmovalnost med pohodniki tudi samodejno razvila. Ključna se mu še naprej zdi oprtost na planinsko etiko - nihče namreč ne nadzira, ali je posameznik pot dejansko prehodil.
"Najpomembnejša je planinska etika - če si dosegel cilj, ga vpišeš v knjigo, nihče te ne bo preverjal, kdor bi se zlagal ali se zlaže, se zlaže predvsem sebi," razlaga Lačen, ki, se, zanimivo, četudi je dober alpinist, sam nikoli ni podal na pot. Pravi, da so sami navrgli idejo, drugi pa naj se preizkušajo. Vseeno doda, da bi ga kot alpinista še utegnilo zamikati. Časov torej ne merijo, a med bolje pripravljenimi in tekmovalno nastrojenimi je čas vseeno pomemben - po neuradnih virih je rekord nekje med 11 in 12 urami. Pohodniki vedo povedati, da so nedavno srečali planinca, ki je šel v istem dnevu kar dvakrat okoli, pri čemer ne vedo natančno, koliko časa je porabil.

Rekorder s 37 vzponi, ki ga niti zima ne odvrne
Nesporno ostaja neprekosljivi rekorder po opravljenih "rundah" Janez Stočko, ki v zadnjem desetletju živi v Celovcu. Turo mu je namreč uspelo prehoditi med prvimi, doslej pa kar 37-krat, prav ta konec tedna je spremljal planinca, ki mu sicer ni uspelo, zato pa je spet nadaljeval sam. Kot prva ženska, katerih število v klubu narašča, se je v klub dokaj hitro vpisala Korošica Veronika Viltužnik, navdušena nad idejo. Stočko je za marsikoga pomemben še kot spremljevalec, saj gore pozna v drobovje, ne nazadnje je K24 pomagal označevati in urejati. Poseben je še zato, ker je eden redkih, ki se z izzivom spopade tudi pozimi, ko je treba gaziti po snegu in uhoditi smeri.
Vedno hodi podoben tempo, ne pretirava, porabi nekje 20, 22 ur, hodi po občutku, tudi če ne spremlja ure, točno ve, koliko časa je minilo. "Zimskih in letnih razmer se seveda ne da primerjati, že oprema je bistveno drugačna," pravi Stočko, pri katerem številni iščejo nasvete o K 24. V času in v delih, ko in kjer planinske koče niso odprte, priporoča spremstvo na posameznih odsekih in oskrbo s hrano. A tudi to je odvisno od posameznika, kakor komu ustreza in kakor kdo zmore, pomembna sta vsekakor varnost in lajšanje napora.
Zagovornik samooskrbe ostaja Ravenčan Marko Kobold, ki je prejšnji petek prepoznal kot že četrto priložnost, da se dvigne na vršace in še izboljša svoj čas. Uspelo mu je v 17 urah in 40 minutah. Morda bi bil, malo za šalo, malo zares, še hitrejši, če mu dira ne bi križali konji in krave in če ne bi v naglici doma pozabil sendvičev. Pašniki na delu poti so vendarle rezervirani tudi za živino, ki tod vsaj malo gospoduje po svoje. A rešitve iznajdljivi vedno najdejo. Okusen sendvič z rženim kruhom in špehom so mu z veseljem pripravili na kmetiji pri Kumru v Koprivni.

Petra Lesjak Tušek

Fotografije:
(1) Najvišja na K24 je veličastna Peca, zmagoslavje na vrhu je vselej enako, ne glede na to, kolikokrat jo osvojiš. (Anže Česen)
(2) Smel, uren korak je pomemben, sicer zmanjka časa. (Anže Česen)
(3) Zimski čari pohoda K24 so izjemni, a treba je biti dobro pripravljen, opozarjajo izkušeni. (Zvonko Mezga)
(4) Odločno na poti minuli konec tedna (Marko Kobold)

Ob polni luni za svetlejšo noč
image3"Tudi v trpljenju moraš najti užitek, telo ti v vsakem primeru pove, kje so meje in kdaj res ne bo več vzdržalo," pravi Janez Stočko. Podviga se loteva znova in znova, da preverja raven svoje fizične pripravljenosti, in tudi zato, ker mu predstavlja miselni počitek, odklop. "Idealno je iti ob polni luni, da je noč čim bolj svetla, a to tudi ni vedno mogoče, ker je takrat lahko vreme bolj slabo, pogosto je v teh primerih tudi megla na Peci oziroma se vreme nasploh spreminja," pravi. S partnerico Romano sicer osvajata evropsko planinsko pot E6, prebila sta se že skorajda povsem na sever, neosvojeno jima ostaja še finsko gorovje. Na vzponih sta se spopadala z različnimi vremenskimi pogoji, od takih, ko je ves čas lilo in sta šotor postavljala in pospravljala v dežju, do vročih, sončnih, ko sta se morala spopasti z vročino, ki več dni ni hotela popustiti. Prvič se nista mogla dovolj segreti, drugič pa ne ohladiti.  

Foto: Anže Česen

Kam (naj)prej?
image5Ni povsem enot nega nasveta, iz katere smeri je bolje začeti pot K24, ali najprej opraviti z najvišjimi ali najnižjimi gorami. Marko Kobold meni, da je smotrnost izbire odvisna od posameznika in njegove pripravljenosti oziroma naravnanosti: če je bolj eksploziven, je bolje, da najprej obdela Peco, Olševo in Raduho in na koncu Smrekovec in Uršljo goro. Lahko pa, glede na potrebno vzdržljivost in na dejstvo, da je treba hoditi ponoči, taktično (naj)prej odkljuka Uršljo in Smrekovec. Sam je ta konec tedna del do Smrekovca kar pretekel, da je dosegel svoj novi osebni rekord. Predlani je spremljal Natalijo Lesnik in uspelo ji(ma) je v 23 urah in 56 minutah.

Foto: Marko Kobold

eXTReMe Tracker