Razgledi - Borut Peršolja: Nives Meroi - Ne pustim te čakati
Ljubljana 2016: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, 144 strani, ISBN 978-961-278-261-0, cena: 19,50 €
Knjigo sem kupil.
* * *
Nives Meroi in Roman Benet sta zakonca, alpinista, himalajca. O njunem alpinizmu najbolj zgovorno govori podatek, da sta 12. maja 2016 stala na vrhu svojega trinajstega osemtisočaka – Makaluja. Ostaja jima še Anapurna in množica drugih vrhov in sten. Ostaja jima tudi partnerstvo, ki je tako kot pri vsakem odnosu med dvema, ki se ljubita, razpeto med preizkušnje in darežljivost.
Med zahtevne preizkušnje vsekakor sodijo tri odprave na Kangčendzengo, ki jih tenkočutno, iskreno in doživeto popisuje Nives. Ja, gre za žensko zgodbo v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Če smo v slovenski gorniški literaturi navajeni moških herojskih zgodb, je knjiga Ne pustim te čakati ženska herojska zgodba. Dovolj intimna, da jo lahko kot svojo začutimo vsi, ki nam je dano, da v hribih hodimo, plezamo, smučamo v dvoje. Čeprav greva skupaj, morava vsak korak narediti sama in vsako besedo izgovoriti in slišati sama.
Knjiga vzdržuje napetost, znano vsakomur, ki uživa v vzponu in sestopu. »Tale naš alpinizem je vse kaj drugega kot lahek. Kadar si sključen pod ogromnim nahrbtnikom, te niti med počitkom ne prime želja, da bi opeval lepoto pokrajine. Taka je resničnost, ko ni nič virtualnega. Ko je tvoj odnos z goro fizičen, neposreden in nepopustljiv.« (stran 85)
* * *
Knjiga mi omogoča to razkošje, da se lahko skozi iztrgane in zelo okleščene odlomke izvrstnega besedila predstavi kar sama.
Žensko samospraševanje o ženskah (110, 74–75)
»Sram me je bilo, ko sem opazovala ti dve deklici, kako sta prenašali tovor, ki sem ga sama s težavo dvignila. Vendar ne zato, ker bi s tem priznala svojo nesposobnost, temveč zato, ker sta na svojih ramah nosili moj tovor, tako nesorazmeren z njuno šibkostjo. Toda če bi se tudi jaz rodila tu, bi se morala privaditi na tako težko življenje.«
»Njen obraz je obsijan s prisrčnim nasmehom, kot topel objem, in v njenem pogledu odseva lepota, ki ji je usojeno biti večna: ogledalo duše starodavne ženskosti.
Kdo ve, kaj si te ženske mislijo o nas, alpinistkah, ki pridemo sem, da bi plezale po gorah in hodimo po igriščih, ki so običajno namenjena moški igri.
Kot vsepovsod na svetu je tudi v teh vaseh ob vznožju Himalaje življenje žensk trdo in težavno, toda če primerjam z njimi svojo razpetost med močjo in nemočjo, obstaja zame morda drugačna pot: ponovno pogledati vase, v žensko dušo, in spet najti svojo pravo vrednost.«
O gorniških pravicah in dolžnostih (79)
»Gora od nas zahteva, da se zavedamo tveganja in svobodne izbire. Pri tem ne smemo precenjevati sposobnosti ekipe, hkrati pa se moramo zavedati, da je naša moč enakovredna nemoči najšibkejšega v skupini. Prav zato je svoboda združena z disciplino.«
Izostrenost, ki jo izzovejo gore (127, 83)
»V temi mora oko, orodje svetlobe, odstopiti od svoje naloge in prepustiti vodenje telesa drugim čutom: tipu in sluhu, ki občutita in prisluhneta zvokom noči. Mrmranju vetra, drsenju snega, ki polzi s seraka, pokanju leda. To je počasno in globoko dihanje Zemlje, ki prenaša spokojnost bivanja, ki nikoli ne umre. Z zaprtimi očmi se prepuščava gori.«
»In prav danes popoldne, ko sva pospravljala šotor in je moje nosnice dosegel tisti značilni vonj, sem se nenadoma spomnila tistega občutka. Kako je to čudno: začutiš vonj in spomin se ti utrne. Nič ni treba brskati po glavi, v trenutku butne na plano, kot bi izbruhnil vulkan.«
O besedah, izrečenih in zamolčanih (117, 86)
»Po tridesetih letih skupnega življenja sem se že naučila poslušati njegov molk in spoštovati pomen najinih skupnih podvigov, ki jih spremlja zelo malo besed.
Najino sodelovanje mi daje pogum in vrača moč, ki me žene naprej tudi takrat, kadar mi je pot naporna. In celo takrat, ko se Roman oddalji in gre naprej sam, meni pa ne preostane drugega, kot da sledim njegovim stopinjam. Ne počutim se zapuščena, saj stopa pred menoj on, ki je sposoben razbirati govorico gore in zaslutiti pot, ki se vzpenja navkreber po najprimernejši smeri. Po najčistejši.
Dva samotneža sva, ki se v paru vzpenjava proti vrhu.«
»Mlahava kot kakšna marioneta se obesim na vrv in potegnejo me na vrh nad strašen previs. Hlastnem za zrakom. Roman me gleda, razočaran zmaje z glavo in zamrmra: »Nisi več takšna kot včasih: nekam lena in šibka si.«
Razprtih ust in izbuljenih oči od izmučenosti ga ne morem niti poslati k vragu.«
Sooblikovanje narave (133)
»Premikam se s težavo in počasi kot kakšen lenivec, vendar sem zadovoljna: kljub izčrpanosti sem tudi tokrat uspela prinesti sem dol vse smeti. Pri seraku na sedem tisoč šeststo metrih sem dala planinskim kavkam preostalo hrano in pospravila vrečo s smetmi v nahrbtnik skupaj s preostalo opremo. Izjemno težek je bil in tu in tam me je zagrabila želja, da bi smeti vrgla dol s stene, vendar sem se zadržala in vztrajala do konca.
Tako tudi tokrat na tej gori nisva pustila svojih sledi. Po prstih sva hodila do vrha, se malce razgledala naokoli in se brez hrupa spet vrnila navzdol.
Veter je izbrisal celo najine sledi.«
* * *
Na sedem tisoč petsto metrih Nives reče Romanu: »Ne, sestopiva skupaj. Zdaj. Ne pustim te čakati tu.« (48) Začne se Romanova preizkušnja z boleznijo.
* * *
Celjska Mohorjeva družba je knjigo sredi junija letos predstavila v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani. Bil sem navzoč na pogovoru, v katerega so bili vpleteni avtorica Nives Meroi, soustvarjalec zgodbe Roman Benet, prevajalka Mateja Gomboc in urednica Alenka Veber.
Nives je povedala, da sta se z Romanom spoznala ob vozlanju. Za poročno darilo sta šla skupaj plezati v Ande. Romanu so odprave všeč, saj mu ni treba kuhati, pospravljati, za vse je poskrbljeno. Z veseljem bi šel na odpravo tudi sam. Oba pa sta se strinjala, da užitek vrha nastopi šele v dolini.
Dogodek, zvest vsebini knjige. Edino, kar je umanjkalo, je bilo branje v živo. V živo, po prostranstvih in dražljajih, ki jih živimo.
Knjiga, ki si jo morate podariti.
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.