Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zaklenjeni avtomobilski ključi

5/2015

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)

ponedeljek, 29. avgust 2016, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 1999

Planinski vestnik: Kako sem se soočil z zagato na gorskem parkirišču

Malenkosti so tiste, ki popestrijo ali hudo začinijo sicer običajen dan. In takšnih je večina. Malo manj dobri ali malo manj slabi dnevi, pravzaprav je vseeno. Ker imajo le eno skupno lastnost – hitro in neopazno uidejo iz spomina.
Bilo je deževno poletje in tudi lanska jesen je bila za obisk gora precej žalostna. Tako je naneslo, da sem neko pozno oktobrsko nedeljo poslušal vremensko napoved, ki je obetala dokaj lep začetek tedna. In me je na hitro zagrabilo, da sem v ponedeljek, ko se je res začelo kazati sonce, v službi prosil za dan dopusta.
Naslednjega dne sem se zapeljal v Bohinj. O tem, kako bedna je planinska sezona, je pričala tudi umaknjena veriga na cesti proti planini Blato, kjer ni bilo nikogar, ki bi pobiral cestnino. Avto je mirno grizel asfalt in na najvišjem razcepu sem se odločil, da bom zavil levo, po makadamu proti Vogarju. Da ne bom vedno hodil z Blata. Samo zato. In pa, ker itak nisem imel posebnega cilja. Rad bi le preživel lep dan na sprehodu po planinah, ki jih je že pred mesecem zapustila živina in tudi obisk planincev se je izdatno unesel. Za vikend še morda, na dan med tednom pa sem si obetal le mir in morda razgled s Tičarice, če se mi bo dalo.

Prvo razočaranje

Še predno sem zapeljal na prazno parkirišče na koncu ceste nad Vogarjem, mi je postalo jasno, da je vreme v bohinjskem kotlu precej slabše, kot je bilo doma. Pihalo je in sonce, ki se je kakšno uro po začetku hoje še malo sililo skozi oblačno kopreno, je ob prihodu na planino Viševnik ostalo le še slutnja, ki ni več grela. "Mar bi ostal doma, pa še dan dopusta bi prihranil," sem se jezil sam nase.
Nič bolje ni bilo opoldne, ko sem res malical na Tičarici, vendar se ni videlo niti dol do Dvojnega jezera in koče. Vračal sem se daleč naokoli, skozi Vodene rupe in nato preko Dednega polja, kjer me je že po malem močil dež. Ob treh popoldne sem ponovno stopil na planino Viševnik, kjer sem presenečen naletel na oskrbnika Jeleta, ki si je pod nadstreškom pri Bregarjevem zavetišču dal opravka z mizarskimi opravili, za katere mu je med sezono zmanjkalo časa.
Zjutraj se nisva videla, ker je skočil do doma na planini Pri Jezeru, na kavico in klepet. Čez kakšno uro sem se le prisilil k odhodu, čeprav mi je klepet po celodnevnem osamljenem in neprijaznem kolovratenju prijal bolj kot sestop proti Vogarju. A oktobra so dnevi že nemarno kratki, primerne svetilke, razen zasilne na ročni dinamo nekje v skritem notranjem žepu nahrbtnika, pa nisem imel. "Na svidenje torej," sem vzel pot pod noge ...

Ko te utrujenega pričaka tvoj "ljubi plehek"

Malo čez šesto popoldne je sonce za oblaki poniknilo za gmoto Pršivca. Bilo je hladno in vseskozi je rosilo, zato mi kljub strmi poti v zadnjem delu v vlažnih oblačilih ni bilo prijetno. Avto, ki je sameval na parkirišču, se mi je od daleč zazdel kot prijazen brlogec, v katerem sem zjutraj pustil nekaj suhih oblačil pa še paketek nekih keksov je bil tam v predalu, kot sem se spomnil. Preoblekel se bom in preobul, avto se bo do doline lepo segrel, jaz pa bom med počasno vožnjo lepo drobil piškote v ustih in po sedežu. Oh ja, tiste male nemarnosti, ki nas včasih nič ne motijo, so najlepše. Že od daleč sem z daljincem odklenil vrata.
O tem, kaj se je nato dogajalo, da sem prišel v tako neprijetno zagato, sem razmišljal še več naslednjih dni. Kaj sem naredil drugače kot običajno, da se ni izteklo kakor vedno? Šel bom počasi, korak za korakom ...
Najprej odprem prtljažnik, kjer me čakajo športne copate za vožnjo in v njih zabasane sveže nogavice. Najlepše se je takoj preobuti, sezuti težko obutev in vlažne nogavice. Nato zaloputnem prtljažnik in odprem vrata na sovoznikovi strani. Suho majico, ki čaka na sedežu, prevržem na voznikov sedež, tja pa položim nahrbtnik, da bi mi bil med vožnjo pri roki. To vedno pride prav, saj je v njegovih žepih vse, kar lahko potrebujem: denarnica, telefon, sendvič, ki ga morda nisem pojedel, požirek čaja ali vode ... Nato slečem vlažno pohodno mikico in spodnjo majico skupaj, vržem oboje kar na zadnji sedež, vzamem še ključe iz žepa – in jih vržem na voznikov sedež. "Klik!" Zaloputnem vrata in se sprehodim okoli avta. Le še nekaj sekund me loči do trenutka, da si navlečem suho majico, vžgem in odpeljem domov.

In kako se prijatelj nenadoma spremeni v sovražnika

Trenutek zatem povlečem za kljuko na vratih, ta pa se mi nenadoma trmasto uprejo. Pa mi kar noče potegniti, da bi lahko bilo kaj narobe. Skušam z zadnjimi vrati, a prav tako ostanejo zaprta. Sprehodim se nazaj okoli avta, do vrat, ki sem jih pred nekaj sekundami zaloputnil. Saj so bila še pravkar odprta! Ne gre. Stopim še zadaj, v upanju, da vsaj prtljažnik ne sodeluje v tej nezaslišani zaroti, a seveda se motim. Centralno zaklepanje je pač centralno zaklepanje in ne le nekaj na pol. Pogledam se in počutim se kot popoln cepec, saj sem se nenadoma znašel na praznem parkirišču do pasu slečen, le v hlačah in copatih. Sonce je zašlo in čez slabe pol ure bo tu sredi gozda temno kot v rogu. Kaj storiti? Težko je biti pameten, ko ti zmanjka klasičnih rešitev, ki so na voljo v današnjem svetu. Telefon, s katerim bi poklical domov, je v nahrbtniku, ki se mi sedaj posmehljivo reži s sedeža. Ampak, tudi če bi ga imel v žepu – preden bi koga priklical sem gor, bi trajalo vsaj dve uri, jaz pa bi med tem že prav lepo zmrzoval. Suha oblačila imam v avtu, ključi so tudi v avtu, denarnica z dokumenti tudi ... Vse je na varnem pred menoj, kot da to sploh ni moj avto, ampak nekakšen sovražni bunker. Le najbolj neuporaben kos opreme v tem trenutku – pohodne palice, so še ostale prislonjene na zadnja vrata. Po navadi jih potisnem kar za sedeže, da mi jih ni treba vsakič sproti zlagati in raztegovati ...

Kako iz zagate?

Moram se nečesa domisliti, in to čimprej! Pravijo, da smo planinci načeloma še kar iznajdljivi ljudje. Zato zamisel, da bi pobral prvi večji kamen in z njim razbil stransko okence, potiskam nekam v ozadje. To bi vendar pomenilo, da bi moral jutri v službi izprositi še dan dopusta, da bi lahko hodil okoli mehaničnih delavnic ali avtoodpadov in iskal šipo, ki je verjetno po možnosti nikjer ne bi imeli na zalogi.
Mrači se in planinska pot se še komaj vidi. A vsaj cesta proti dolini mi ne bi smela predstavljati težave. Lahko bi sestopil do Stare Fužine in v vasi koga prosil za pomoč. Če hitro stopim, sem v slabe pol ure na Vogarju, in nato še slabo uro do prvih hiš. A kaj potem? Zagledam se, kot v kakšni burleski, kako premražen in skoraj nag v temi trkam na vrata in neki prestrašeni gospodinji jecljam, naj me vendar spusti notri na toplo ter mi mimogrede še posodi telefon, da pokličem domov. Morala bi biti res kakšna presneto osamljena ženska, da bi se me usmilila takšnega. Zato se mi tudi sestop v dolino zazdi hudo slab scenarij reševanja iz nastale zagate. Popolnoma sem prepuščen samemu sebi.
In nato začnem razmišljati, kako bi bilo mogoče odpreti ta presneti bunker, ki v sebi skriva vse pritikline, brez katerih sem postal nemočen kot malo dete.

Iskanje uporabne ideje

Med viharjenjem v glavi se spomnim znanca, s katerim smo občasno šli skupaj v hribe. Kombinirali smo s prevozom, da nismo hodili vsak s svojim avtom. Po poklicu je avtomehanik. Ko je nekoč odprl sovoznikova vrata na mojem vozilu, je prostodušno omenil, da sem imel že dvakrat vlomljeno. Kar zazijal sem. Kako vendar vlomljeno? Saj nisem nikoli nič pogrešil od opreme, tudi avtoradiev se že dolgo ne splača več krasti ... Stopil sem k njemu in pokazal mi je dve mali vdrtini na zgornji strani vrat. Saj menda sem ju že tudi opazil, vendar ker mi avto ne predstavlja prve stvari v življenju, temu lepotnemu ništrcu nisem posvečal pozornosti.
Znanec mi je na kratko razložil, kako nepridipravi na parkiriščih, kjer planinci parkiramo vozila, strežejo tem rečem. S posebnim ploščatim vzvodom odmaknejo zgornji rob vrat, da nastane reža, skoznjo pa s kovinsko zanko ali čim podobnim dosežejo kljukico vrat in jih odprejo. Nato lepo prebrskajo predale, kjer nekateri planinci (po res ne vem kakšni logiki) puščajo denarnice, poberejo ven le bankovce, denarnico pa vrnejo na mesto in zaloputnejo vrata. Avto je na ta način ponovno zaklenjen in marsikdo šele po turi na pivu v gostilni spozna, da nima gotovine za plačilo zapitka. Kartice in ostali vrednejši predmeti po pravilu ostanejo v avtu, razen za popolnimi vlomilskimi amaterji. Če namreč nepridiprava ustavijo policisti, ga lahko le tuji predmeti povežejo s krajo. Polni žepi gotovine pa niso nikakršen dokaz, saj na denarju ne piše, čigav je ... Jaz sicer denarnice nikoli ne puščam v avtu. Vendar kaj to pomaga, če tisti, ki pride "operirat" na parkirišče v Kamniško Bistrico, na Jezersko ali v Vrata in kar je še mikavnih parkirišč za take podvige, tega ne ve?

Ideja je, orodja ni

Vse lepo in prav, zgodbo znanca avtomehanika sem si zapomnil, a kje naj v prihajajočem mraku in sredi gozda najdem približek orodja, s katerim bi se lahko rešil? Oziram se okoli, a razen kamenja in odpadlih smrekovih ali bukovih vej, ki so popolnoma neuporabne, ne opazim ničesar. Seveda, ko bi lahko odprl prtljažnik, v katerem imam orodje ... Ampak po tem seveda sploh ne bi potreboval orodja. Presneta reč!
S pogledom nekoliko krožim okoli parkirišča in pozornost mi vzbudijo planinske smerne table na drevesu. Te so kovinske in debele le nekaj milimetrov. Če bi nekaj takega zataknil med vrata in jih malo razprl?
Stopim do bukve, na katero so markacisti pritrdili table. Eno za drugo poskusim premakniti, pa ne gre. Seveda, saj je vsaka privita z dvema vijakoma globoko v les. Odlično delo, nikakršne možnosti nimam. Seveda, če bi imel izvijač, bi bilo drugače. Sicer ga imam, a ni, da bi ponovno razlagal, kje. Zakaj teh tabel markacisti vendar ne privijejo le s krilnimi maticami?
Spomnim se še nekaj drugih tabel na spodnjem delu parkirišča in v temi jih komajda najdem. Tudi te so privite, kot bi zrasle skupaj z drevjem. Ko se razočaran vračam proti avtu, odločno poberem za pest velik kamen. Dokler lahko v temi najdem vsaj še kamen!

Rešilna bilka

Nato stojim ob avtu in v roki tehtam kamen, svoje edino orodje. Madonca, kako globoko lahko človek pade, še neandertalci v Potočki zijalki so imeli kaj bolj obdelanega v rokah!
Tik preden ga uporabim, se še enkrat ozrem naokoli. In meter ali dva od tabel, ki sem jih prej skušal omajati, opazim še eno. Nekoliko više je in ne kaže naravnost. Prej sem jo spregledal. Stopim do nje in se razveselim. Očitno je že pred časom odpadla s preperelega drevesa, pa jo je nek planinec opazil na tleh in zataknil v rogovilo manjše bukve. Iz nje še vedno štrlita zarjavela vijaka, ki sta jo nekoč izpustila iz "ujetništva". Eureka!
Nadaljnjega postopka ne bom opisoval v podrobnosti. Bil sem pa kar presenečen, kako enostavno in z le kakšno manjšo prasko se avtomobilska vrata zgoraj odškrtnejo. In na koncu so me rešile prav pohodne palice, ki so mi še edine ostale. Odvil sem eno krpljico s konice in palico skozi nastalo režo potisnil noter. Po nekaj nespretnih poskusih, že bolj tipanju v temi, sem vendarle uspel odmakniti kljukico in vrata so se poslušno odprla.
Prižgale so se luči v notranjosti in namesto sovražnega bunkerja je bil pred menoj ponovno moj prijazen, topel in varen "plehek". Kovinsko smerno tablo sem hvaležno poljubil in jo nežno postavil nazaj v rogovilo.
Že čez nekaj minut je v avtu postalo toplo in iz radia je donela glasna glasba, ko sem v temni noči vijugal navzdol proti Stari Fužini. Počutil sem se kot zmagovalec. In obenem kot spokorjen cepec. Planinci smo res iznajdljivi ljudje. Ampak avtomobilskega ključa od tedaj vseeno nikoli več ne vržem na sedež (pa tudi rešilno smerno tablo so, kot sem letos opazil, markacisti že privili nazaj na drevo).

Dušan Škodič 
(ilustracije Lorella Fermo) 

Oznake: PV

Komentiraj (1):

Heinrich Blagne, ponedeljek, 29. avgust 2016, ob 23:40

D R A M A !! Dober spis, čestitke! Se zgodi. Več kot 1x tudi meni.. A kaj bi to, je že tako..

eXTReMe Tracker