Freeapproved - Luka Kramarič: Ker ima Miha poleti s svojo agencijo Slotrips veliko dela, me je prosil, če mu lahko zapeljem rentan kombi iz Ljubljane na planino Blato in
...ker je bil med drugim to zame zastonj prevoz v hribe, sem mu z veseljem ustregel. Sploh ker so tereni v Fužinskih planinah zelo primerni za tek, kartke stene okoliških vrhov, pa so zelo primerne za lažje solo plezanje. Tako sem včeraj ob 13ih kombi prepustil Mihatu in skupini prijzanih Špancev, sam pa mrzlično začel listati odlični vodnik Bohinjske stene, in ob obilici možnosti, ki jih slednji ponuja, sem kar nekaj časa tuhtal, kam bi šel.
Na koncu sem se odločil, da grem pogledat stene Stogov, ker že dolgo nisem bil na planini Krstenica.
Ko sem se enkrat odločil, kam grem, sem kar hitro napredoval, in v slabih 40 minutah v zmernem tempu dosegel Krstenico. Sledilo je polnjenje bidona z vodo obvezna hitra preverba lokalne vremenske napovedi pri tamkajšnjih planšarjih, ker se je vreme nekaj kisalo.
Od Krstenice naprej poti nisem več poznal, zato sem se stalno ustavljal in preverjal na zemljevidu, če grem pod taprav hrib. Končno mi je bilo dovolj »iskanja«, kateri Stog je taprav, zato sem se po kratkem ogledu in razmisleku, zapodil v prvo steno, ki sem jo videl. Taktika če ne bo šlo, bom obrnil se je izkazala za odlično, dodatno pa so me opogumljali lepi razgledi na Velo polje, in pa dobra skala. Sploh na začetku so me presenetile odlične plate, ki pa sem se jim po lepih prehodih raje izognil, saj sem imel samo svoje Terrexe in ne plezalk. Smer mi je kar sama kazala pot, težavnost se je gibala okoli II-III, kakšen prestop je bil morda tudi več. Uživancijo so mi je kvarili krušljivi odseki proti vrhu in pa vedno močnejše grmenje. No šodranja je kar prehitro zmanjkalo, za grmenje pa sem po prihodu na vrh ugotovil, da prihaja iz nasprotne strani doline, saj je bilo nad Voglom vse črno. Pri meni je vreme še držalo, zato sem se odločil, da podaljšam na naslednji Stog, sestopim na preval in zaključim na Ogradih.
Zaradi želje po lahkem nahrbtniku in naglice pri pakiranju, se mi v hribih zgodi, da imam premalo hrane in vode, in tako sem si na vrhu Ogradov kar oddahnil, ker sem vedel, da zdaj gre pa samo še dol. Vendar se sprva gravitaciji še nisem mogel prepustiti, zaradi kar tehnične poti, z veliko skalami in rušjem, ampak potem je steklo, in noge so me kar same prinesle na Blato. Pri dilemi sestopi čez Vogar ali hodi po cesti in štopaj, se mi je obrestoval izbor zadnje možnosti, saj sta me že kmalu pobrali dve Italijanki in me zapeljali prav do avtobusne postaje pri Jezeru, od koder sem z avtobusom prekinkal do Ljubljane in nato s kolesom domov. V štirih urah sem pretekel 17 km z 1200 višinci (plus vmesni plezalni bonbonček), dodatno kolesarjenje zjutraj v Ljubljano in potem nazaj pa je v obe smeri skupaj navrglo še 1.45 ure za 45 km kolesarjenja.
Lep dan je bil.