Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pol stoletja

29.07.2016

 

nedelja, 31. julij 2016, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 863

Dnevnik - Petra Mlakar: ... sodobne gostilne na vrhu Vršiča

TIČARJEV DOM
Pol stoletja sodobne gostilne na vrhu Vršiča

Tičarjev dom na vrhu prelaza Vršič, ki povezuje Gorenjsko in Primorsko, ta konec tedna praznuje 50 let sedanje podobe. Oskrbnik Benjamin Agrež v kočo z enakim spoštovanjem sprejme vse obiskovalce, in sicer ne glede na to, ali so se tja odpravili peš ali z avtom.

Kranjska Gora. Vršič je te dni poln obiskovalcev. V Tičarjev dom na vrhu prelaza, ki bo to nedeljo praznoval pol stoletja sedanje podobe, vstopajo planinci, alpinisti, kolesarji, sprehajalci, pa tudi tisti, ki so si na vrh prelaza, ki povezuje Gorenjsko in Primorsko, pomagali z motornim vozilom. Oskrbnik Benjamin Agrež, ki s svojo ekipo že 15 let skrbi za dobro počutje gostov v domu, med njimi ne dela nobene razlike. »Vsi so dobrodošli. Zakaj bi postrani gledal nekoga, ki se je pripeljal na vrh? Morda pa peš ne more priti,« razmišlja. Tudi sam je večji ljubitelj vonja po bencinu kot pa zvoka planinskih čevljev in pohodnih palic, priznava.

Jeseniški planinci so večkrat zavihali rokave

Tičarjev dom tako ob lepih poletnih dnevih po Agreževih ocenah obišče več kot sto gostov na dan, za kar skrbi od šest- do osemčlanska ekipa doma. Malokdo pa se zaveda bogate in burne zgodovine stavbe, opozarja podpredsednik Planinskega društva Jesenice Janko Rabič.

»Prvo kočo na tem mestu je kot protiutež nemško-avstrijski Vossovi koči na Vršiču, to je sedanja Erjavčeva koča, zgradilo Slovensko planinsko društvo na pobudo in ob pomoči dr. Josipa Tičarja, predsednika kranjskogorske podružnice društva,« pripoveduje Rabič. Odprli so jo 4. avgusta leta 1912, imenovala pa se je Slovenska koča. Med prvo svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama pa italijanski financarji. Po drugi svetovni vojni so kočo v zelo slabem stanju prevzeli jeseniški planinci, ki so jo popravili in opremili ter odprli 15. septembra leta 1946.

Tičarjev dom je svoje ime dobil šele po smrti dr. Josipa Tičarja, s čimer so se jeseniški planinci simbolično zahvalili očetu slovenskega planinstva v Gornjesavski dolini in soustanovitelju gorske reševalne službe, pravi Rabič. 31. julija 1966 so člani Planinskega društva Jesenice ob dotrajanem domu v uporabo predali nov sodoben objekt. Da ga planinci, pohodniki in izletniki še vedno radi obiščejo, Jeseničani skrbijo z vrsto vzdrževalnih in obnovitvenih del. Rokave so morali zavihati tudi leta 1975, ko je velik plaz z Mojstrovke porušil precejšnji del objekta. »Planinci so kočo obnovili in jo naslednje leto spet odprli,« opisuje Rabič.

50-letni jubilej so ob koči počastili že minuli konec tedna, čeprav je obletnica na koledarju zapisana šele v prihajajočo nedeljo. »Praznovanja nismo prestavljali zaradi Putinovega obiska slovesnosti pri Ruski kapelici, čeprav je tako videti,« zagotavlja Rabič, Agrež pa dodaja, da je veliko vlogo odigrala prisotnost nastopajočih.

Gostilna na 1600 metrih

Tudi Agrež se je ob tej priložnosti spomnil, kako je sploh prišel do oskrbniškega mesta na vrhu Vršiča. »Sem gostinec in ostajam gostinec. Za Tičarjev dom pravijo, da ni tipična planinska koča, ampak gostilna na 1600 metrih nadmorske višine. Ko so iskali oskrbnika, sem rekel, da bom poskusil za eno leto. Ostal sem petnajst let.«

Pet najtoplejših mesecev. Agrež preživi v Tičarjevem domu, v hladnem delu leta pa je koča zaprta. Tudi med tednom se včasih odpravi v dolino. »Ko je kakšen obiskovalec navdušen nad razgledi s koče, mu povem, da mene prav nič ne ganejo. Ker me vprašujoče pogleda, mu hitro pokažem fotografijo razgleda iz moje domače dnevne sobe na Dovjem. Že vse življenje imam veličasten razgled na gore,« pove. Pa še sentimentalnosti se, pravi, kot profesionalni gostinec izogiba.

Kljub vsemu rad poklepeta z obiskovalci. Tem se iz leta v leto bolj mudi, opaža. »V naši koči ni takšnega vzdušja, kot ga opisujejo drugod, da bi si ljudje pripovedovali planinske prigode. Tudi če je kdo, ki rad govori, redko naleti na koga, ki bi ga utegnil dlje časa poslušati,« ugotavlja oskrbnik. »Seveda pa smo doživeli že marsikaj nenavadnega. Ampak smo obljubili, da bo za vedno ostalo med našimi štirimi stenami,« še dodaja.

Petra Mlakar  

eXTReMe Tracker