Bojan Ambrožič: Ta blog je predzgodba bloga Tek na Grintovec.
Na Jalovcu sem bil pred to turo samo dvakrat – enkrat poleti in enkrat pozimi. Tako da je Jalovec ena izmed tistih slovenskih gora, ki so mi slabše poznane. Sploh pa še nisem nikoli tekel nanj. Že nekaj let nazaj sem si zamislil logičen krog: Planica – Kotovo sedlo – Jalovec- Vršič – Sleme – Tamar.
Konkretno to turo sem imel v glavi že več let. Ta vikend pa sem jo končno privlekel iz podzavesti na dan. Obenem pa sem bil vesel, da se mi je na turi pridružil Nino, ki mu je ta tura služila kot del priprav na njegov projekt UltraKaravanke.
Začela sva v Planici in po cesti potekla v Tamar. Potem pa sva nadaljeval skozi zatrep Tamarja proti Kotovemu sedlu. Vmes sva pozdravila nekaj navez alpinistov. Žal se ena izmed njih kasneje ponesrečila v steni Šit. Vreme je bilo idealno za tek, hojo in fotografijo. Le bala sva se popoldanskih neviht. Zato se obirala nisva. Nino je ves čas držal močan tempo. Sam pa sem mu le s težavo sledil, saj po tako dolgi tekaški pavzi takim naporom nisem več kos.
Mimo bivaka sva nadaljevala po zavarovani poti na vrh Jalovca. Vmes je le eno manjše snežišče, ki pa se ga da brez težav obiti. Sestopila sva po grebenu navzdol do vrha Jalovškega ozebnika. Tudi tu je še eno snežišče, ki pa se ga da obiti po melišču na levi strani.
Za tem je sledil zelo zahteven spust čez steno Goličice proti Jalovški škrbini. Prehodil sem že ogromno “zelo zahtevnih poti” oz. če hočete ferat. Vendar na tako pot pa še nisem naletel. Pot poteka čez strmo steno, kjer bi bilo brez varoval (klinov) v resnici plezalna smer II.-III. stopnje. Vendar na tej zavarovani poti ni drugih varoval, kot zgolj klini. Jeklenici pa sta samo dve. Poleg tega manjka tudi nekaj klinov. Zato je sestop res vse prej kot prijeten in ni za vrtoglave.
Pod steno Goličice, se pot nadalje še kar nekaj časa spušča čez melišča in nato skozi gozd proti dolini Trente. Potem pa se priključi poti, ki pelje iz Zavetišča pod Špičkom na Vršič. Midva sva seveda nadaljevala proti Vršiču. Pot je dobra in se ves čas rahlo vzpenja in spušča. Brez težav se jo da v celoti preteči. Nino je na poti užival. Sam pa sem bil že kar pošteno načet.
Vrh Jalovškega ozebnika Edina varovala so klini Pot Pot čez steno Goličice
Iz miru in osame Jalovca sva hitro prišla v kaos gorskega turizma na Vršiču. Po obnovah zaloge vode (pri Tičarjevem domu je pipa), sva si šla ogledat Jalovec, naš gorski “Kristal”, še od daleč. Seveda govorim o znamenitem pogledu iz jezerc pod Slemenovo špico. Žal pa s tod nisva videla samo Jalovca, ampak tudi helikopter, ki je prišel reševat alpiniste, ki sva jih srečala zjutraj. Nazaj v Tamar sva sestopila po za tek zelo udobni poti mimo Črnih vod. Tu smo pozimi plezali slapove. In nisem si mislil da tukaj tudi poleti obstajajo slapovi. Centralni slap je sicer samo mokra skala, med tem ko sta Sveča in pa Nad votlino prava (vodnata) slapova.
Na koncu sva naredila 27 km dolg krog s 2700 višinci. Sam se po tej turi že dolgo nisem počutil tako utrujen. Pol ure kasneje v piceriji, sem skorajda zaspal še preden sem dobil kaj na krožnik. Naslednji dan sem se zbudil kot prerojen in brez težav nastopil na Teku na Grintovec. Pri vsej stvari, me ravno to najbolj veseli, da imam tako dobro sposobnost hitre regeneracije.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
In English
Mount Jalovec is with the elevation of 2645 m the fourth highest mountain in Slovenia. It is also considered as the Slovenian`s most beautiful mountain due to it`s unique shape of the faces, which look like the platelets of a giant crystal. Together with my fellow running colleague Nino, I have visited Mt. Jalovec, just one day before the Grintovec mountain race. It was a 27 km long trail with a total of 2700 m of vertical elevation gain. The trail was not only long, but also technically demandig since the trails that ascend and descent from Mt. Jalovec are among of the toughest in Slovenia.
Regards,
Bojan