Primorske stene - Peter Podgornik: Stene v Tolminsko-Bohinjskem grebenu
Bolj kot sklepam obroč zbiranja in urejanja plezalne zapuščine krog primorskih sten, vrhov in grebenov, vse bolj ugotavljam, da mi je prav veriga vrhov nad Tolminsko ravnjo najbolj blizu in istočasno velika neznanka …
Pogled z Laščka na gore med Rdečim robom in Šijo. Foto: Peter Podgornik
Videne s Trnovske planote in Krasa se številne manjše stene skrivajo pod nežno razvedenim grebenom v večinoma strmih, poraščenih pobočjih visoko nad nizko ležečimi dolinami. Pokriti z debelo snežno odejo vabijo vrhovi mehko zaobljenih oblik kot nedolžne bele princeske, ki ob zatonu sonca škrlatno zardijo. Ob bučanju voda globoko v dolinah šele zaznaš, kako daleč je do njihovih temen, občutiš pa tudi moč narave, ki je skozi čas dolbla, odnašala, tresla, gradila in izklesala rod gorjancev mehkega srca in trdega značaja. To so gore tminskih puntarjev; nekoč prepredene s številnimi planinami nad samotnimi in težko dostopnimi vasmi, skrivnimi kontrabantskimi prehodi med Goriško in Kranjsko deželo, ostanki vojaških utrdb ... Danes svet redko živečih planin, skrbno urejenih domačij, številnih lovskih in redkih planinskih koč, obdanih z verigo planinskih poti, kjer lahko poleg številnih gornikov srečaš tudi gorske kolesarje, na nebu pa opazuješ številne jadralne padalce ...
Greben Tolminsko-Bohinjskih gora, Peči in še marsikateri izraz bi se našel, odvisno pač od kje jih gledaš in kako sprejemaš (izraz Peči naj bi veljal za vrhove v grebenu od Mohavščka v smeri proti Črni prsti …). Gotovo so te gore najprej obiskali domači pastirji, lovci, nabiralci zelišč, kontrabantarji, razne vojske in ne nazadnje tudi gorski turisti.
Gorska turistika je tod začela že pred koncem devetnajstega stoletja; sredi junija 1896 leta je bila v Tolminu ustanovljena Soška podružnica Slovenskega planinskega društva. Njeni člani so začeli z načrtnim obiskovanjem gora, urejanjem planinskih poti in objektov (gore-ljudje.net). Ob prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje je ta del gora pogosto obiskoval Henrik Tuma - neumorni raziskovalec naših gora. Svoja opažanja na terenu je vestno prenesel na papir in tako poskrbel, da so se v veliki meri ohranila domača imena planin, vrhov, poti … V času med obema vojnama naj bi redke vzpone opravili člani takrat ilegalnega Planinskega kluba Krpelj. Fašizem je gotovo marsikoga svobodno mislečega in gora željnega pregnal stran s Primorske, nekateri so odšli v tedanjo Jugoslavijo, drugi na razne konce sveta. V tem času so nekaj plezalnih vzponov opravili tudi italijanski vojaki - Alpini in člani različnih alpinskih klubov, o čemer pričajo takratni zapisi. Prisotnost tujih vojsk je danes videti v številnih ostankih utrdb, ki nemo govore o takratni strateški pomembnosti tega področja. Za njimi je ostalo nekaj plezalnih smeri, planinskih poti, obeležji … uporabnih kasarn, iz katerih je po drugi vojni zraslo marsikaj. Tolminske gore, še posebej stene v Pologu, Vrha nad Škrbino in še marsikje so bile odličen poligon italijanskim alpinom, kasneje pa planinski brigadi nekoč skupne jugoslovanske armade.
Zapisi v bogati zbirki tolminskih gornikov pričajo o vzponih, opravljenih v tem delu gora po drugi svetovni vojni. Generaciji plezalcev Ceklin, Berginc, Koren so v šestdesetih sledili Šavli, Gerželj, Lipušček …; nekateri so bili lovci in plezalci v isti osebi. Za redke, toda težje plezalne vzpone, so v sedemdesetih letih minulega stoletja poskrbeli Fon, Rakušček, Kragelj - vodilni plezalci iz vrst Drežniških samorastnikov. Nekaj let pozneje je zaslediti vzpone bratov Lesjak, kmalu zatem bratov Humar, za njimi se je utrgal plaz mladih plezalnih navdušencev: Čufer, Rejc, Trušnovec, Kogoj, Žagar, Skubin, Kozorog, Obid, T. Rovšček, D. Podgornik, Lo Duca … domačini iz raznih predelov Tolminske in Baške doline. Številne nove smeri širom Peči so najavljale novi val, ki je kmalu tvoril udarno moč mladega SAO v Tolminu. Prav ta generacija je načrtno obdelala večino pomembnih sten, zaledenelih slapov in nabrala odlične izkušnje za višje cilje, katerih jim ni primanjkovalo v stenah Alp in ostalih gorstvih širom po svetu. Po katastrofalnem Velikonočnem potresu leta 1998, z epicentrom v neposredni bližini teh gora, se je na stene v zatrepu Tolminke spustila zavesa plezalne osame (sl.wikipedia.org). Redkim obiskom plezalcev so kasneje sledili alpinistični smučarji, deskarji … njihove strme vijuge so idealne linije za plezalske uživače v ne preveč strmem snegu …
Naše plezalno potepanje začenja v Pologu, v stenah nad izvirom Tolminke, ki je večini sedanje plezalne javnosti slabo poznano. Nadaljuje v krajših stenah z izhodiščem s Tolminskih Raven in planine Razor, konča pa v malo znanem in oddaljenem delu Peči nad Kneškimi Ravnami. Troje področij, ki zahtevajo zaradi naravnih ovir, različnih izhodišč in dostopov veliko raziskovanja in usklajevanja s sedanjim stanjem na terenu.
Seveda je zanimiva tudi severna stran vrhov tega dolgega grebena, tako kot jo vidijo iz Bohinja. Stene in strmine nad Bukovškimi planinami so raziskali bohinjski plezalci in primerno predstavili v plezalnem vodniku Bohinjske stene.
Sedanji plezalni vodnik Bohinjske stene je druga, popravljena in dopolnjena izdaja istoimenskega iz leta 1981 (avtorji: Janko Humar, Lojze Budkovič in Marko Šurc), ki je že davno pošel. Ob pomoči bohinjskih plezalcev (Jože Mihelič, Lojze Budkovič in Martin Šolar) je leta 2008 gradivo zanj zbral in uredil Tone Golnar, vodnik je izšel pod okriljem PZS.
Leta 1986 sta Edo Kozorog in Janko Humar pripravila plezalni vodnik Na sončni strani Julijcev, kjer so zajete do takrat znane smeri v Pečeh med Tolminskim Migovcem, Novim vrhom in vse do Šoštarja (Kontnega vrha).
Leto kasneje je izšel vodnik Zaledeneli slapovi, prvi tak pri nas, kjer so avtorji Edo Kozorog, Franci Savenc in Igor Škamperle zbrali in primerno uredili to do takrat pri nas mlado zvrst plezanja.
Zimske kombinirane smeri in slapove iz omenjenih vodnikov je leta 1995 in kasneje leta 2007 v razširjeni izdaji zbral in uredil Gregor Kresal v plezalnem vodniku Zimski vzponi.
Kljub vsej razpoložljivi vodniški literaturi in raznim posamičnim novicam, objavljenih v različnih publikacijah in medijih, je bilo zbiranje in urejanje gradiva izredno zahtevna naloga. Za večino smeri nad zatrepom Tolminke se v veliki meri zahvaljujem prav avtorjem teh vzponov. Z njimi smo v križnem ognju po neskončnih dopisovanjih, pogovorih, primerjavah in logičnih povezavah dogodkov smeri postavili na svoje mesto. Redki so plezalci, ki niso kljub številnim prošnjam želeli izdati svojih skritih plezalnih in smučarskih potepanj. Posamezniki so z leti svoja mladostna pota enostavno pozabili, nekateri pa imajo te gore za bolj pastirske in plezalno nezanimive. Vseeno hvala vsem za pomoč in potrpljenje …