Dotik: Lažje je hoditi v skupini, se gibati po uhojenih stezah, dokler to gre in do tedaj, ko še sledim svojemu cilju. Ko bi le vedel, kaj moj cilj je! Kdor pa nima svoje poti, vedno ubira poti drugih.
Pot
Moja pot na goro gre tokrat prvič, odkar je zapadlo veliko snega, iz Loške doline. Snežnik objema oblak, travnik pri Soluncih pa je obsijan s soncem. Ne mudi se mi, dobre pol ure preživim v njihovi družbi in si ogledam vajo na novo postavljene gledališke točke.
Po več letih imam ponovno krplje na nogah. Visoka temperatura je v bukovju ojužila sneg, zrak med debli pa je zapolnjen z zamolklo meglo. Pot poznam dovolj dobro, njeni trasi sledim brez večjih težav. Večinoma hodim poprek, krplje pa noge v gležnjih zvijajo postrani. Sedaj vem, da bodo noge poleti zadovoljne v nizkih gojzarjih, da bodo le torzijsko močni in z dobrim podplatom, za večjo moč v poševnem svetu pa bodo imeli ozko in trdo peto.
V lepem vremenu je lahko narediti lepe posnetke, tu pa je aparat brez moči, na zaslonu se vidi samo meglen zmazek. Bo že program za obdelavo fotografij nekaj iztisnil iz njih! Pri balvanih ni nič drugače – silhuete niso zlovešče, ampak so skrivnostne. Samo prehod na gornji plato najdem, pa sem na konju! Previsoko zaidem in pri tem spoznanju mi pomaga občutek, da nekaj ni v redu. Pot … pot je življenje!
Pot … Klasična literatura vrhunskih alpinistov me ne pritegne več tako kot nekoč. Ponovno sem na trasi poti. Vem, zakaj sem začel hoditi na Snežnik, ne vem pa, kdaj in zakaj bom prenehal. Vrhunske alpinistke vedo, zakaj so začele plezati, pa tudi kdaj in zakaj nehati. Največkrat zaradi življenja, ki se na novo rodi, in ne zaradi nesreče v gorah.
Nesmiselno je potovanje zaradi poti,
in smiselno, če verjamemo v tisto,
kar si želimo,
četudi se nikoli ne uresniči.
(Rudi Kerševan, Otrok vetra)
Odcep za Grčovec je skorajda kopen, zadnja strmina pa je že brez snega. Uživam? Doživljam lepoto narave v lepem in manj lepem vremenu. Še malo, pa bom na vrhu. Da so gore zgolj sredstvo, sem mislil več let. Potem pa se je pokazalo, da je gora entiteta, s katero sem lahko v odnosu – kaj mi bo pokazala, me česa naučila, na kaj me opomnila, kaj zbudila v meni. V povezavi z goro sem tudi v odnosu s samim seboj, ta pa je najvažnejši. Še nekaj korakov imam do koče, tam se bo usmerjenost misli spremenila.
Iztok Snoj