Delo - Blaž Močnik: ... je pot od šanka do šanka | V tujini je velik interes za plezanje po feratah, pri nas jih skoraj ni - Robert Rot ZGVS
Glede na razvoj in popularnost gorništva pri nas bi pričakovali, da posel gorskim vodnikom cveti. Realnost je precej drugačna, pojasnjuje predsednik Združenja gorskih vodnikov Slovenije Robert Rot, s katerim smo se med drugim pogovarjali o razliki med Slovenijo in tujino.
Šolanje za gorskega vodnika je dolgotrajno in drago. Koliko vas je?
Gorski vodnik obvlada vse od pohodništva do vzpona na Mount Everest. Pogoji, da se nekdo lahko usposobi za ta poklic, so ukvarjanje z alpinizmom na visoki ravni, sprejemni izpiti, tri leta šolanja in leto pripravništva. Kandidata bo danes šolanje stalo približno 10.000 evrov. Del šolnine krije gospodarsko ministrstvo. Pri nas je registriranih približno 70 gorskih vodnikov, aktivnih je med 20 in 30, od tega pa jih živi med pet in deset. Na slovenskem trgu mogoče trije v ljubljanskem bazenu in Mojstrani, v Bovcu pa se od tega ne da niti životariti. Večina jih dela v Švici, Franciji, Avstriji in Italiji, v povprečju 150 dni na leto. Preživeti se torej da.
V čem je razlika med tujino in Slovenijo? Je to več izbire ali ozaveščenost, da je treba najemati vodnike?
Razmere so deloma posledica razvoja gorništva v slovenskih hribih, ko se je do vseh vrhov speljalo ogromno poti. Večinoma so dobro zavarovane, divjega sveta je ostalo malo. Na Jalovcu je ponavadi kar mir, ker nima zavarovanih poti, na Triglavu pa je gneča. Poleg tega je po vojni planinstvo postalo dostopno vsem, dober je bil tudi sistem izobraževanja. Nekoč tudi ni bila vrednota, da si vodil po hribih za denar – to je bila tako rekoč sramota, kar se še danes pozna. Največkrat nas v Sloveniji najamejo za plezanje in za tujino. Povpraševanje je tudi po turnem smučanju, največ pa po Triglavski severni steni ter italijanski ferati na Mangart. V tujino gremo najpogosteje na Matterhorn in Mont Blanc. Tam največkrat delamo za agencije. Naša strokovna kvalifikacija je povsod priznana.
Se torej tudi na vašem področju vse začne in konča pri denarju?
V tujini je zaslužek približno dvakrat višji. Je pa res, da se Mont Blanca s Triglavom ne da primerjati. Dnevna tarifa v Sloveniji se začne pri približno dvesto evrih. To naj bi bil minimalni dnevni zaslužek gorskega vodnika, ki ponuja strokovno opremo, znanje in odgovornost proti tretji osebi. Za kogar je to predrago, nas slabo pozna. Nekoč so bili gorski vodniki poleg župnika in zdravnika najbolj spoštovani. Za dvodnevni najem vodnika za Triglav je bilo treba odšteti toliko, kot je znašala učiteljska plača. Danes je drugače. Vsi bi delali vse: brili, strigli in pulili zobe. Raznim inštruktorjem, planinskim vodnikom je danes omogočeno vse, če so samostojni delavci v športu. Zato tudi ni več interesa za šolanje za gorskega vodnika, saj je to veliko zahtevnejše. Štiri leta že nimamo novih kandidatov, kar že vzbuja skrb. Od izvira do izliva Soče sem pravzaprav edini gorski vodnik, ki tukaj tudi živi.
Imate poseben zakon, ki vas regulira. Kaj še pogrešate?
Morebiti to, da bi ga morali v praksi več uporabljati. V tem zaostajamo. Ampak to je stvar inšpekcij. V Bovcu, na primer, se ponuja vse od športnega plezanja do ferat in jamarstva, nobena agencija pa ne sodeluje z gorskimi vodniki. Imajo druge vodnike, če jim lahko tako rečemo.
Se strinjate, da bi pri nas lahko speljali več zahtevnejših ferat?
Stvari se premikajo. V Mojstrani so pred kratkim postavili eno. Območja na obrobju Triglavskega narodnega parka so zanimiva. Trend feratarstva v Evropi raste. To niso več ferate, da bi morali ure hoditi do njih. Postavljajo jih na območjih, kot je slap Boka ali kaninsko pogorje, tako da za dostop ni potrebno posebno gorniško znanje. To je oblika športnega plezanja, ki je dobra tržna niša. Po evropskih normativih pa pri nas sploh ni ferat. Te, ki so, so zelo nezahtevne. Po Avstriji in Nemčiji se delajo v stometrskih stenah, ki so navpične ali previsne. Pri nas je potenciala ogromno, a bi bilo treba začeti delati. Cena je od 60 do 80 evrov na meter. Bovec bi moral imeti šest sodobnih ferat. Feratarstvo je v resnici šport, ki ni več v nobeni zvezi s hribi. Povpraševanje je ogromno, verjetno desetkrat večje kakor pred desetletjem.
Smo Slovenci dobri planinci?
Znanje Slovencev, ki hodijo v hribe, je danes na dokaj visoki ravni, kot tudi sistem izobraževanja. Vsako planinsko društvo ima planinske in alpinistične šole. Še vedno pa je veliko vikend planincev in tistih, ki se gredo v hribe zabavat. S prevelikim številom planinskih koč in opremljenostjo poti so gore postale množično dostopne, s tem pa se tam dogaja marsikaj. Slaba obutev, alkohol, nepravilna prehrana, premajhna hidracija ... To, kar se dogaja v naših kočah, se v drugih ne. Okoli Triglava je pot od šanka do šanka. Za Slovence so značilni tudi pretežki nahrbtniki.
Blaž Močnik