Silvo Baznik: V prijetnem hladu poletnega jutra poganjam pedala
in hitim proti Kamniško-Savinjskim Alpam.
Rana sobotna jutranja ura pripomore, da na cesti ni pretirano število avtomobilov. Iz mesta kolesarim proti Šentjakobu. Sonce je že visoko, a na srečo še ni vroče, ko grem pod avtocesto, prečim reko Savo in nadaljujem proti Domžalam. Kolesi lepo drsita po asfaltni podlagi, srečujem prve kolesarje in že sem v mestu, kjer je pred rdečo lučjo potrebno stopiti s kolesa in ob zeleni nadaljujem skozi središče v vas Rodico in dosežem Jarše. Hitro kolesarim skozi vasi do kamniške obvoznice, kjer je potrebno pazljivo kolesarjenje ob številnih avtomobilih. Zapustim mesto, zavijem v Mekinje in nadaljujem proti Godiču, kjer kot običajno naredim panoramski posnetek gora v ozadju.
Sledi kratek spust in v Stahovici zavijem proti Kamniški Bistrici. Pred menoj je osem kilometrski sprva rahel in nato malce bolj zahteven vzpon. Vozim mimo spodnje postaje gondole na Veliko planino. Prvi obiskovalci so pustili svoje jeklene konjiče na parkirišču in se odpeljali z gondolo na planino.
Nadaljujem in srečujem kolesarje, ki se že vračajo. Zopet povečam obrate in že peljem mimo polnega parkirišča pri izhodišču poti za slap Orglice in poti na Korošico preko Presedlaja. Čez nekaj minut sem pri domu v Kamniški Bistrici. S ceste sestopim do jezerca pri izviru reke in pri klopi pustim kolo ter se odpravim na krožno peš pot pri izviru. Kolesarski čevlji niso ravno primerna obutev in potrebna je velika pazljivost pri premagovanju mokrih in z mahom prevlečenih skal. Pogledi na rahlo meglico nad vodo, izvire izpod skal so vredni truda in fotografije.
Vrnem se po kolo in za nekaj trenutkov sedem na klop, se okrepčam in nato odkolesarim nazaj. Ustavim se le pri izviru vode, da napolnim bidon. Vse je lažje kot pri vzponu, hitrost večja in hitro sem v Stahovici, kjer se odločim za še en vzpon.
Zavijem levo in prične se enajstkilometrski vzpon na prelaz Črnivec. Mimo mene brzijo kolesarji na dirkalnih kolesih. Mladost, moč in dobra kolesa imajo prednost, a nič zato. Pomembno je dobro počutje in vztrajnost, s katero premagujem ovinke in dolgi vzpon. Pijača iz bidona hitro kopni, kaplje znoja se lepijo na oblačilo, a končno zadovoljen prispem na cilj. Sonce je pognalo temperaturo na dobrih osemindvajset stopinj celzija. Čez nekaj minut zopet sedem na kolo in pričnem dolgi spust.
Po dobrih šesto metrov spusta pridem do križišča s cesto iz Kranjskega Raka, kjer mi pot zapre neprevidni voznik avtomobila in že delujejo zavore. Hitrost hitro zmanjšam in srečno nadaljujem spust. Pred vsakim ovinkom zmanjšam hitrost, ga varno izpeljem in pripeljem do vode, ki izvira iz pobočja hriba ob cesti. Ustavim, se osvežim, napolnim bidon in nadaljujem spust. Mimo kolesari kar nekaj hitrih kolesarjev. Držim se svojega tempa, pospešim v ravnini, zmanjšujem hitrost pred ovinki in zopet pospešujem. Tako prikolesarim v Stahovico, se povzpnem v Godič, kjer zopet naredim panoramski posnetek za kasnejšo primerjavo.
Sledi ravnica do Mekinj, spust v mesto Kamnik in previdna vožnja po kolesarski stezi, polni kolesarjev in pešcev. Žal je kmalu potrebno na cesto v gost promet, ki se razredči, ko zavijem proti Volčjemu potoku. Kilometer za kilometrom ostaja za menoj. Prispem v Podrečje, se za kratko ustavim pri prijateljih in nato kolesarim preko Ihana, Bišč, Pšate in Šentjakoba do doma, kjer zaključim 95 km turo.