Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mala Pišnica

25.06.2016
Mala Pišnica 25.6.2016

ponedeljek, 27. junij 2016, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 2820

Primož Blaha: V teh vročih in soparnih dnevih nisem imel volje, da bi sopihal v breg, zato sem se držal doline. Seveda mi je bilo tudi tako na trenutke obupno vroče, ...

... a vsaj osvežitev sem imel ves čas pri roki in kjer se je le dalo sem se držal potoka.

Dolina Male Pišnice je še en skriti biser divjine, saj je dokaj težko dostopna (zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem srečal celo skupino na poti z Vršiča na Vitranc). Dolina je bila že leta 1951 zavarovana kot gozdni rezervat in naravna znamenitost, v zgornjem delu pa naj bi živelo najstarejše živo bitje v Sloveniji – Veliki macesen, ki naj bi štel že čez 1000 let (po nekaterih virih so ocene celo 1370 let)! Vendar pa je bila pot v spodnjem delu doline že pred leti uničena, tako da se je treba znajti po svoje. Za obisk so torej potrebne izkušnje in predvsem spoštovanje do narave in okolja, v katerem smo zgolj obiskovalci.

Kot rečeno sem večino časa sledil potoku, kjer se ni niti malo bati dolgčasa. Bel prod in kristalno čista voda dajeta vtis popolnosti, neskončno brzic ter višje slapičev in tolmunov pa zagotavljajo nenehno dogajanje in veselje ob hoji. V zatrepu doline je 30-metrski slap in cela vrsta manjših pritokov izpod okoliških sten, ki sicer ob pomanjkanju vode presahnejo.

Sprva sem mislil pri slapu zaključiti, a sem se na koncu vseeno povzpel še na sedlo Grlo, ki ni daleč. Če ne drugega, da sem se spoznal s potjo – gotovo bo kdaj prišlo prav. Tam sem pokukal v Tamar, nato pa sem se namenil poiskat tisti macesen, a mi ni uspelo (kako lahko spregledaš tisoč let staro drevo, ne vem). No, s seboj sem imel sidartino karto Triglav 1:25.000 na kateri je vrisan macesen, nato pa sem doma na turistični karti Kranjska Gora 1:30.000 ugotovil, da je vrisan čisto drugje!? Jaz sem zaradi vročine potem hitro obupal, imam pa vsaj še en izgovor več za ponovni obisk!

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, ponedeljek, 27. junij 2016, ob 09:01

Ha, ha, ha…. Naj vas potolažim. Meni je uspelo objeti starca šele četrtič! No, tretjič sem se samo mimogrede ozirala po njem in ga nisem resnično iskala in, ker poti nisem posvetila Njemu, se mi seveda tudi takrat ni razkril.
Skrivnost mi je razvozlal šele natančen opis Željka Kozinca. Vabim z njegovimi besedami: »Zato se ga je dobro dotakniti, starca, obtolčenega, okleščenega, občutiti njegov po slovensko skriti ponos, se za trenutek podrevesiti z njim. Si od njega sposoditi občutek biti zdrav in miren, močan in potrpežljiv. Imeti kakor on…

eXTReMe Tracker