Dotik: Je že res, da na Snežniku ne bi bil niti približno tolikokrat, če bi bila v koči katerakoli druga ekipa. Ja, ta leta mi je šlo pri druženju s Snežnikom marsikaj na roke.
Potovanje vase
Ni je gore v Sloveniji, na kateri bi lahko bolje spoznaval samega sebe. Ni je gore, o kateri bi znal napisati toliko vtisov in na njej posneti toliko različnih motivov. Verjetno se bo s časom sedanjih oskrbnikov iztekel tudi moj čas obiskovanja te gore. Oni vztrajajo vsak teden, jaz pa skušam priti gor vsak mesec. Vtis gore name je vsakokrat drugačen. Tokrat so me navdušili posebni ljudje. Kot da nisem jaz izbral Snežnika, ampak je mene izbrala gora. Imam ji še veliko povedati, vsakokrat ji nekaj zažvižgam o sebi, iz sebe.
V sončni velikonočni nedelji si privoščim majhen in barvit ovinek do Planinskega polja. Dolgo postopam po hribčku, na katerem stoji vasica Jakovica, močni odtenki zelene so paša za moje oči. Roka je že na kljuki avtomobila, ko bežna beseda z izletnico nanese na Natašo in njeno keramiko. Nova ura, novo doživetje v majhnem ateljeju in njenem velikem razstavnem prostoru.
Snega je na Sviščakih veliko, ljudi pa skorajda ni več. Ne vedoč, da nisem povsem sam, si požvižgavam to zimo svojo najljubšo melodijo, 'Osamljenega planinca', ki jo je uglasbil 'Janez Zadnji'. Med Gabrijelom in Lomom si še piham v lica, ko me na smučeh dohiti Jože. Svoj korak malce pospešim in Jože svojega malo omili, da si lahko izmenjujeva vtise. Melodijo je slišal že prejšnjo nedeljo, videla pa se nisva. Pod obračališčem sva istih misli: na goro greva po svoje, na sveže, čez Mali Snežnik. Pa saj sva bila tam tudi prejšnjo nedeljo edina. Vse je sveže, brez smučin in stopinj.
Veliko razprav je napisanih, kaj jesti za boljše fizične dosežke, nič pa o tem, kaj naj jemo za boljše občutenje doživetij samih. V nahrbtniku ne nosim ničesar, vendar vem, kaj vse sem použil pred odhodom od doma. V teh nekaj urah na gori še žejen nisem, kaj šele lačen, toliko me zasiti izlet. V koči prija porcija jote. Iz domačega zelja je, krompir v njej je bil pridelan z ljubeznijo. Vprašanje je, kdo danes sploh zna vse to začutiti. Zahodnik, ki je vstal konec dneva, se zaganja v kočo močneje. Do jutra bo prinesel vlažne oblake.
Jutranji obisk vrha je kratek, kajti vlaga v vetrovnem vremenu je močna, hlače postanejo premočene v nekaj minutah. Prvi nedeljski obiskovalec je Marko. V Franciji rojeni Šembijec verjetno ni pravoverni planinec. Brez nahrbtnika, kape in rokavic bi se očetu načelnika bovških reševalcev zagotovo zdel neodgovoren. A Ticli s prijatelji šele prihaja na goro … Vsak si izbira opremo po svojih zmožnostih. Sam se že ne morem pozimi kopati v jezerih, tako kot se Marko, torej ga tudi ne morem soditi po sebi. Naslednja mladca prineseta sonce na licih, na nogah pa tanke tekaške čeveljce. Kaj bi o njuni opremi rekli planinski 'apostoli'? Boštjan in Anamarija sta državna reprezentanta. Tudi zanju ne veljajo planinska merila. Za koga potemtakem so? Za ustvarjanje povprečja? Za izenačevanje ali za izničevanje?
Čas v koči se navidezno ustavi. Enako kot je vera za vsakogar osebne narave, tako je osebno tudi moje doživljanje časa. In kot nam je cerkev dala vero na skupni imenovalec, so nam poenotili čas. Meni posedanje v koči ni dolgočasno. Mimogrede vadim v doživljanju svojih občutkov, kot bi se vrteli v počasnem posnetku. Ko bom na enak način hodil po gori, bodo zaznave močnejše in globlje.
Zadnji štirje prišleki iz gornjega Posočja so odlično opremljeni in zelo dobro premočeni. Edini pravi planinec je Bernard, saj je odraščal z gorami. Pripeljal je Vojko, njenega brata Dušana in prijateljico Danilo. Mokri so do ušes, od hlač jim teče v lužo pod stolom. Z njimi se končuje velikonočni ponedeljek na gori. Čas se jim je iztekel, zlahka izstopijo v dež. Pred sestopom snežniške ekipe, s katero se vračam, se kot vedno vreme nekoliko umiri, mir prihaja nad goro v celoti.
Iztok Snoj