Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čez Komo do Tehnike


petek, 24. junij 2016, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 2141

Janez Kekec: Ne, to niso Slovenske novice in v prispevku ni nič krvavega ter nezavestnega!

Samo v opozorilo, da se ne boste mučili do konca, če vas tistih dobrih sto metrov skale v Brani resnično ne zanima.

Kamniško sedlo sodi med najzgodnejše, najlažje dostopne, naj… spomladanske alpinistične destinacije v Sloveniji. V neposredni bližini sicer nima izrazite južne stene, se pa v kombinaciji z zahodno Planjavo in vzhodno Brano da cel dan plezati na soncu. Ker so smeri v omenjenih stenah večinoma lažje in primerne za začetnike, je Kamniško sedlo pogosta lokacija alpinističnih taborov, na katerih se tečajniki spoznavajo s plezanjem v skali. Logistiko nam izdatno olajša planinska koča.

Kot udeleženec več taborov na tem območju in z občasnim plezanjem tudi zunaj njih, se mi je seznam smeri hitro krčil, tako so na vrsto prišle malo bolj pokončne, včasih pa samo bolj posiljene in zaradi tega manj plezane linije. To je tudi vzrok, da sem se lani spoznal s kratko, vendar strmo in kompaktno steno, ki se nahaja med Zgornjim stebrom in Zajedo v Brani.

Kot se za skupno turo spodobi, smo zvečer po predstavitvi načrtov za naslednji dan kmalu odšli v gornje sobane. Zjutraj kava ali dve, saj se prav nič ne mudi, smo itak že visoko, no, če hočemo kaj splezati, pa je enkrat treba tudi iz bajte. Ker sva z Mihom v navezo dobila še tečajnika, je bila prva smer bolj pedagoška, nato nazaj v kočo, se malo okrepčat in v našo naslednjo – Jegličevo Komo. Poleg informacij iz vodnička so nam domžalčani razložili še, da poimenovanje smeri ni bilo naključno in da je Jeglič z njo opravil prav na hitro po večerji.

Začel sem s plezarijo, dobra skala, strma stena, težavnost IV, prvi klin, v njem vponka, naprej?, nazaj?, ajde, gremo naprej.
Tako se znajdem v položaju, ko sem držal bolj nič, stojim na trenje, edini dober stop je krušljiva luska, ki me tudi premami. V naslednjem trenutku držim še vedno bolj nič, z eno nogo stojim na trenje, z drugo pa tiščim odlomljeno lusko v zajedo, da ne pade na soplezalca. Jezen nase, ker sem se spravil v tak položaj, brez padca in ogrožanja soplezalcev pririnem iz zajede in uredim sidrišče. Tisto lusko potem, kot se spodobi, sproži tečajnik, preden prisopiha za nama. Bojda je ubrala pot prav blizu domžalčanov v Zgornjem stebru, kar nam to tudi naglas povedo.
Drugi raztežaj mi je zadosti psihiranja in ga s pomočjo Mihe ter kovinskih prijateljev suvereno potehničarim. Zadnji, edini lahek del smeri hitro splezamo, še 15 minut sestopa in že uživamo v udobju koče.

Ker se nam je plezarija zdela pretežka za oceno, smer ponovno preverimo v vodničku in uvidimo, da se linija iz knjige ter naša ujemata. Malo se potem tolažimo, da Jeglič verjetno res ni imel občutka za petice. Mi pa med pregledovanjem stene v oči pade sistem zajed desno od Kome, le-te sem si prihranil za to pomlad.

Po mnogih klicih sem končno dobil soplezalca, ki si je po celotedenskem delu na strehi in sobotni zabavi brez pregovarjanja vzel čas. Spet sva v navezi z Goriškom, verjetno bi ga za plezanje šestice težko prepričal, tako pa ni problemov, saj ne ve, kaj ga čaka.
Po obveznem postanku v koči se sicer ob uri, ko večina gre že v dolino, odpraviva v steno. Ker je to prva hribovska plezarija letos, in sva malo nervozna, nekaj klinov namesto v poči leti v poden. Vendar se navkljub temu z uporabo raznih ukan nekako le prekobacava čez.
Vse to poteka pod strogim nadzorom oskrbnika Kamniške koče.
Gorišek malce nostalgično, predvsem pa realno smer poimenuje Življenje in tehnika.
Ker toliko najedam s Komo, mi prijatelj namigne, da jo je on tudi plezal, vendar malo bolj desno od vrisane smeri. Vsekakor je smeri treba priti do dna!

Letos smo kot nalašč zaključne izpite in piknik alpinistične šole imeli v Kamniški Bistrici in ker so bili tečajniki po dokazanem tehničnem znanju zelo zagreti za plezanje v hribih, se naslednji dan z Valentino in Tilnom odpravimo preverit še to poko.
Linija se izkaže za nekoliko lažjo in bolj podrto od desne.

Še danes ne vem, katera varianta smeri Koma je ta prava, vem pa, da sem jo splezal!

Dodajam skice in vrise smeri, ki mogoče niso čisto natančni, se pa po njih da plezati pravo linijo. Po lepoti in težavnosti si smeri sledijo od leve proti desni. S seboj je priporočljivo imeti večje število metuljev.
Vsaj smer Življenje in tehnika kar kliče po (prvi) prosti ponovitvi!

Janez Kekec 

 

Oznake: ALP, PrV
eXTReMe Tracker