Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zelena alpska solza ali »točka debilizma«

image1Večer, Rubrike - planinstvo …, Andreja Kutin Lednik: Z nepremišljeno naselitvijo rib v Dvojno jezero uničili simbolno znamenitost.

< V rubriki objavljeni prispevki: Andreja Kutnik Lednik: Zelena alpska solza ali »otočka debilizma« / Gordana Possnig: Več tisoč ljudi na Golteh / Andreja Kutnik Lednik: Plenilci v slovenskih gorah / Anja Hreščak: Priložnosti in pasti gora / Tisočpetič! / Gorazd Suhadolnik: »Negotovost jemljem kot izziv«; Zgoraj ni mogoče dokupiti še malo življenja / Ivan Sivec: Še tisoč novih Avsenikovih melodij / Z aplikacijo GORE na mobitelu / DOSJE: Planinska doživetja, visoke pete in plenilci / Pod piškavim zobom skrita stonoga >

Z evropskim denarjem bi jezero lahko sanirali, a se je zataknilo – doma.
Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer, gre za tako imenovano peto in šesto jezero, je verjetno najbolj očiten primer uničevanja edinstvene narave. Primer za v učbenike. V jezero na 1680 metrih nadmorske višine so namreč ljudje pred 25 leti vložili nekaj mladic jezerske zlatovčice. Tujerodne ribe so nato uničile tamkajšnjo populacijo planktonskih rakov, vodnih bolh in ličink, ki so se prehranjevali z algami, kar povzroča čezmerno razrast alg. Odmrle alge tonejo na dno jezera, kjer zmanjkuje kisika, zato gnitje teče v pogojih brez kisika. Rezultat? Počasno odmiranje jezera in gnitje, pri katerem se sproščajo tudi strupi. Dodatne težave je povzročila še bližnja koča, od koder naj bi v jezero odtekale odpadne vode.

image1Podobne zgodbe so ljudje zapisali o več visokogorskih jezerih, za katera so značilne kratke prehranjevalne verige, sestavljene iz alg, planktona, ličink, enoceličarjev, ker ekosistem v ekstremnih gorskih razmerah več ne prenese. Vnos plenilcev v tak sistem pomeni rušenje z nezmožnostjo obnove. A je Dvojno jezero posebno prav zato, ker je bila rešitev za gnijočo "gorsko solzo" že pred vrati, projekt sanacije je bil spisan, analize opravljene, nekateri ukrepi že izvedeni, predvsem zaradi zavzetosti posameznikov, kot je dr. Anton Brancelj, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Planinsko društvo Matica je pri koči, ki je poleg tiste na Kredarici med najbolj obiskanimi v Triglavskem narodnem parku, namestilo čistilno napravo, a dokončna sanacija ni stekla nikoli. Ribe in predvsem strupeni sediment pa ostajajo. "Vemo, kaj so vzroki in kaj rešitve, ampak se delamo, kot da bi imeli gorskih jezer na tisoče. Gre za prostor, ki ga imamo v nacionalni simboliki, in del tega umira. Projekt je bil že spisan in odobren, Evropa je praktično že pripravila denar za sanacijo, potem pa so ga na drugi stopnji, na slovenski "žiriji", zadržali. Sanacija zagotovo ne stane več kot pol milijona evrov in glede na to, da se pogovarjamo o dolini sedmerih jezer, je to bizarno majhen denar. Tam bi lahko nastala učilnica, pokazali bi, kaj znamo, kaj zmoremo, sedaj pa upam, da ne bo to primer iz debilizma. Nenazadnje gre za najbolj frekventno točko Triglavskega narodnega parka, ki je sedaj šolski primer tega, kako smo malomarni in nesposobni urediti zadevo. Nikoli nismo vedeli več kot sedaj, tudi denarja nismo imeli nikoli več kot sedaj, pa ne naredimo nič," je kritičen dr. Matej Ogrin, profesor na oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani in predsednik Društva za varstvo Alp Cipra Slovenija.

Andreja Kutin Lednik

Fotografija: Eno najhujših let za Dvojno jezero je bilo leto 2009. (Arhiv Večera)

MED PRVIMI ZAVAROVANIMI OBMOČJI V EVROPI
Dvojno jezero je tudi simbolni prostor za slovensko naravovarstvo, pa tudi širše - je namreč območje, ki je bilo v Sloveniji sploh prvo zavarovano. Tam je nastala ideja o Triglavskem narodnem parku, kajti že v prvem valu planinstva na Slovenskem je dolina Triglavskih jezer veljala za enega najlepših predelov Julijskih alp, deloma prav zaradi bližnje planinske postojanke. Že leta 1906 je slovenski naravoslovec dr. Albin Belar dal pobudo za zaščito doline in če bi njegovo pobudo takoj sprejeli, bi bil to prvi zavarovani park v Evropi. Tako so prvo varovano območje narave v Evropi razglasili Švedi, dolina pa je leta 1924 postala Alpski varstveni park.


Večer–Dosje - Planinstvo tako in drugače

Več tisoč ljudi na Golteh

Gordana Possnig: Celodneva prireditev Dan slovenskih planinskih doživetij kot uvod v novo poletno planinsko sezono. Slovesno odprli slovensko turnokolesarsko pot, edinstveni projekt pri nas in v Evropi.

Sončna sobota je bila kot nalašč, da se številni ljubitelji planin odpravijo v gore. Tokrat so bile gotovo najbolj množično obiskane Golte nad Mozirjem, kjer so pri Mozirski koči, ki letos praznuje 120 let, pripravili Dan slovenskih planinskih doživetij.

image1Nekateri peš, drugi z gondolo
Da bo obisk množičen, je bilo videti že v zgodnjih dopoldanskih urah v Žekovcu, kjer so se na spodnji postaji gondolske žičnice zbirali številni planinci. Veliko jih je na 1356 metrov visoki vrh odšlo peš (do Mozirske koče so pohodniki hodili okoli tri ure), mnogo se jih je do hotela, od koder je bilo izhodišče za okoliške vrhove, pripeljalo z nihalko. Nato pa so v sončnem vremenu odšli na vodene ture. Nekateri so obiskali Medvednjak, drugi Smrekovec, tretji Tolsti vrh, četrti Boskovec, peti so si ogledali Alpski vrt, šesti rezervat Mozirska požganija. Nekateri so se odpravili kar naravnost do Mozirske koče, drugi so odšli na osrednje prizorišče, kjer je bila med drugim postavljena plezalna stena, na kateri so plezalne veščine preizkušali predvsem najmlajši.

image3Marko Goličnik, predsednik PD Mozirje, je, navdušen nad dogodkom, takole orisal svoje videnje planinstva danes: "Veseli smo takega obiska. Slovenci smo narod planincev, številno planincev v zadnjih letih še narašča. V planine radi hodijo ljudje vseh generacij. Veseli nas, da planinci, vsaj na našem območju, tudi večinoma pospravijo smeti za seboj. Tudi v tem se je kultura planincev izboljšala. V hribih srečujemo tudi planince iz Hrvaške, Poljske, Nizozemske ..."

Radeljčani gredo na Švedsko

Različno stare planince smo srečali na poti. Mnogi so bili enotno oblečeni, nekateri so si med potjo prepevali planinske pesmi. Skupina starejših planincev iz PD Radlje je pripovedovala, da hodijo predvsem po sredogorju, svoje ture premagujejo postopoma. Na planinske pohode pa ne gredo samo v Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem. Še to poletje se bodo odpravili na Švedsko in spoznali še njihove planinske transverzale.

image4Tudi Alenka Mazej je pogosto v planinah. Spomladi in jeseni rada obiskuje sredogorje, poleti tudi julijske vrhove. Bila je že tudi na Triglavu. "Tudi sama opažam, da je v gorah vse več planincev, med njimi srečam tudi tujce. Predvsem Čehe, Nizozemce, tudi Izraelce. Kultura čiščenja smeti za seboj med planinci se je sicer zboljšala, a bi lahko bilo bolje," je pojasnila planinka iz Mozirja. Veliko pozornost planincev je pritegnil tudi slovesni sprevod enotno oblečenih praporščakov planinskih društev, skupaj jih je bilo skoraj 60. Sprevod je bil uvod v osrednjo prireditev. Del te je predstavljala vaja celjskih gorskih reševalcev s prikazom reševanja jadralnega padalca z drevesa, ki se je pri tem težje poškodoval, in helikopterska vaja Policije. Aleš Kovač, član celjskih gorskih reševalcev, nam je pojasnil, da je med planinskimi nesrečami največ zvinov in zdrsov, kar je delno posledica nepravilne obutve planincev (neuporabe planinskih čevljev), delno pa tudi zato, ker se planinci odpravljajo na turo, ki ji potem niso kos.

Odprta turnokolesarska pot

Sobotni dan na Golteh je bil pomemben mejnik za turne kolesarje, ki so dočakali težko pričakovano odprtje Slovenske turnokolesarske poti. "S Slovensko turnokolesarsko potjo želimo povezati vsa pomembnejša slovenska gorstva, predstaviti naravne lepote in številne zanimive kraje, pomembne za planinstvo. Pot pomeni nekaj novega, ker takšne označene kolesarske poti, dolge okoli 1800 kilometrov in z višinsko razliko več kot 50.000 metrov, ni nikjer v Evropi," je ob odprtju poti poudaril načelnik Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije Jože Rovan.

Tekst in fotografije: Gordana Possnig

Fotografije: 
(1) Številni planinci na prireditvenem prostoru
(2) Marko Goličnik, predsednik PD Mozirje
(3) Na plezalni steni so se preizkusili predvsem mladi

 


Plenilci v slovenskih gorah

Andreja Kutnik Lednik: Slovenija je vroča točka za zbiralce redkih vrst rastlin in živali, poleg jam so zlasti ogrožene gore.

Lahko bi rekli, da smo osnovni višinski bonton osvojili, a kaj ko se zdi nekdanje smetenje po naravi v primerjavi z novimi človeškimi domislicami precej nedolžna zadeva, naravovarstvo slovenskih gora pa se uklanja kapitalu, ki ga v višine nosijo turisti. Razlika med gornikom in gorskim turistom je namreč zelo velika. Za nameček so gore v globalni vasi odkrili tudi prekupčevalci in zbiralci redkih vrst. Marjeta Keršič Svetel, ustvarjalka oddaje Gore in ljudje, prvoborka v vrstah gorniških naravovarstvenikov, poudarja, da je gorski svet postal veliko bolj dostopen, kot je bil vso zgodovino prej. V gore z lahkoto pridejo tudi tisti, ki nimajo planinske preteklosti in vzg oje, in ti izletniki imajo drugačen odnos in tudi pričakovanja do gorskega sveta. Sicer ne smetijo v naravi, postaja pa problem koncentracija smeti pri postojankah. "Ker se še vedno najdejo upravljavci, ki niso prav vestni pri tem, da bi vse odpeljali v dolino, s tem so povezani tudi veliki stroški. Zato se smeti še vedno zažiga, najde se tudi kdo, ki vse skupaj porine v prvo brezno blizu koče."

Dunajski zrezek proti joti
Z razvojem gorskega turizma skušajo upravljavci koč slediti željam turistov, ne le gornikom. Gorniška srenja je po večini skromna in se zaveda omejenosti gora, turisti po drugi strani pričakujejo dunajske zrezke, sladoled in sadne solate. Odločitev je odvisna od vrednot in usmeritve upravljavca. "Razprava o udobju v kočah je pomembna, strani sta razdvojeni. Dejstvo je, da se želje povečujejo, a smernica planinske zveze je, da udobje in ponudba v planinskih kočah ostaneta na osnovnem nivoju, kar ne pomeni izgube kakovosti. Pri prehrani ni nujno, da gre ponudba v velike širine, ampak da je tisto, kar koče ponujajo, kakovostno in čim bolj domače. Nekatere koče bližje dolinam so res že bolj podobne gostilnam, a večina koč v visokogorju ohranja ta trajnostni vidik gospodarjenja," meni Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije.

image1  image2
image3  image4

Fotografije:
(1) Tudi najbolj skriti kotički gora so danes le oddaljeni le en klik, kar je odprlo celo paleto novih groženj naravi. (Tit Košir)
(2) Zasavska koča na Prehodavcih. (Andrej Petelinšek)
(3) Planika
(4) Redke in ogrožene gorske rastline so pogosto plen zbirateljev. (Urška Šprogar)


Koče so vredne pozornosti tudi zato, ker z gorovja teče voda seveda v dolino in onesnaženje lahko pride v podtalnico in vodna zajetja, svari Keršič Svetelova: "Več ko ima koča turistične gostinske ponudbe - če se tam cvre, uporablja veliko maščob, pomivalnih sredstev -, bolj pereča je situacija. Če skuhajo enolončnico in ljudje pomažejo krožnike s kruhom, je problem zelo majhen, če pa je ponudba hotelska, je problem grozovit. Prežgane maščobe iz kuhinje so zelo strupen odpadek in liter take maščobe lahko uniči vodno zajetje."

Plenilci redkih vrst pridejo z lopatko
Skrajni primer ogrožanja narave je ropanje našega rastlinstva. "To počnejo ljudje, ki so sami zbiralci redkih rastlin ali pa z njimi celo prekupčujejo, saj so naše redke rastline izredno cenjene pri zbirateljih redkih vrst. Izkopavajo rastline ali plenijo semena, a oboje je prepovedano, če gre za redke vrste. Naravovarstveniki smo že v zadregi, ali sploh povedati, da imamo nekaj dragocenega, ker se to takoj pojavi na internetu in tako lahko pomeni tudi uničenje," pravi gornica. Tudi najbolj nedostopnih kotičkov gora ni treba več iskati po razpotjih, vse je na internetu. "Zbiratelj pripotuje z nizkocenovnim letalskim prevoznikom v Slovenijo z vrtnarsko lopatko in škatlami, obišče točno določeno lokacijo, izkoplje rastline, jih da v kovček in naslednji dan potuje nazaj in proda rastlino. In potem še na internetu napiše natančno lokacijo v Triglavskem narodnem parku, kjer je bila rastlina izkopana, s fotografijo lokacije, pošlje pa vam jo ‘v ustrezno zavarovani vrtnarski pošiljki‘. Še hujša varianta, ki pa smo jo tudi že zaznali, pa so organizirani izleti ljudi z lopatkami."  

Jamski hrošč za 5000 evrov
Podobna zgodba se dogaja v jamah. V nedavni akciji policistov in naravovarstvenikov so opozarjali na problem plenjenja jamskih hroščev. Najbolj je na udaru hrošč, ki ga je prvi najditelj - navdušen nacist - pred drugo svetovno vojno poimenoval po Adolfu Hitlerju. Danes je majhen hrošček spominek za neonaciste, kar že ogroža vrsto. Primerek lahko doseže na internetu tudi po 5000 evrov. Seveda je preprečevanje takih plenjenj zelo zahteven zalogaj. Inšpekcije so kronično kadrovsko podhranjenje, cariniki teh vrst ne prepoznavajo tako kot nekatere druge redke vrste, denimo krokodile ali ptice. Ministrstvo za okolje in prostor sicer vzpostavlja sistem naravovarstvenih nadzornikov, a ti imajo le omejena pooblastila.

Andreja Kutnik Lednik

LE TRETJINA KOČ S ČISTILNIMI NAPRAVAMI
Resen problem v gorah so odpadne vode s postojank. Vse slovenske gorske postojanke naj bi sicer do naslednjega leta uvedle čistilne naprave, danes jih ima čistilne naprave okoli tretjina. "Trenutno ima 55 planinskih koč vgrajene čistilne naprave. Oskrbovanih koč je 163, 178 je vseh koč skupaj, razliko predstavljajo bivaki, teh je 15 in služijo le kot zavetišča," pravi Dušan Prašnikar. Sedaj je v veljavi nova uredba o odvajanju odpadne vode, ki postavlja za skrajni rok ureditve te problematike leto 2023 in uvaja blažji sistem ureditev. Koče niso več obvezane graditi malih čistilnih naprav, ampak se lahko poslužijo tudi drugih kombinacij rešitev. Pri planinski zvezi po besedah Prašnikarja iščejo rešitev čiščenja odpadne vode za visokogorske koče, kjer je pomanjkanje elektrike in vode. Čistilna naprava ni vedno najboljša rešitev, so lokacije, kjer ne pride v poštev. Naprave delujejo na podlagi mikroorganizmov, na 2500 metrih pa bakterije ne preživijo vedno.

VSI SMO V SENCI GORA
Najbolj očitna žrtev podnebnih sprememb so ledeniki, a vpliv je bolj kompleksen. "Spreminja se vodni krog, krajša se zima, dviga se meja sneženja, dviga se gozdna meja, k čemu pripomorejo tudi zmanjšane dejavnosti človeka. Ker se tali permafrost se destabilizirajo pobočja. Nad 2000 do 2500 metri je v Alpah veliko območij, ki so praktično celo leto zamrznjena in ta led je vezivo, ki drži skupaj tla. Če se je včasih odtalil samo za kratek čas poleti, se danes stali poleti tako, da pozimi ne more več zmrzniti. Veziva tako ni več in pobočja postanejo labilna. Rastlinski pasovi se dvigujejo, kar samo po sebi ni narobe, a v gorah je veliko endemitov - vrst, ki živijo samo na določenem območju in tiste, ki živijo na vrhovih, se nimajo kam umakniti," našteva Matej Ogrin, profesor na oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani in predsednik Drušrva za varstvo Alp Cipra Slovenija. Od vode v gorah živi velik del Evrope in to ne samo neposredno z rabo vode, brez vode tudi ni energije. Ne samo za hidroenergijo, vodo potrebujejo tudi termoelektrarne in jedrske elektrarne, potem je tu namakanje in poraba za kmetijstvo. "Istočasno imamo bistveno večjo frekvenco izrednih dogodkov, pa tudi močnejši so. Večja je gostota in količina padavin, kar pomeni, da voda hitreje odteče. In spet so v gorah ti procesi najbolj intenzivni," spomni na hudourniške poplave Ogrin.



Priložnosti in pasti gora

Anja Hreščak: Planine in gore, četudi množično obiskane, še niso prepoznane kot turistična priložnost kakovostne množičnosti, tako njihovo infrastrukturo in planinske poti planinska zveza vzdržuje večinoma prostovoljno.

Danes, 20., popoldan bo predsednik države Borut Pahor na slovesnosti v predsedniški palači podelil visoka odlikovanja zaslužnim gornikom. Zlati red bo prejel Marko Prezelj, "za legendarne dosežke v alpinizmu in prispevek k prepoznavnosti Slovenije v svetu", red za zasluge Andrej Brvar, za dolgoletno prostovoljno delo v Planinski zvezi Slovenije (PZS) in izjemen prispevek k sooblikovanju nacionalne politike športa, medaljo za zasluge pa bosta prejela Tomo Česen, za vsestranski prispevek k razvoju športnega plezanja v Sloveniji in vrhunske alpinistične dosežke, in Bojan Pollak, prav tako za vsestranski prispevek k razvoju prostovoljnega vodništva, življenjsko delo v PZS in prispevek k razvoju slovenske planinske šole v Nepalu.
Njihove dosežke je država na najvišjih nivojih prepoznala in tudi nagradila s priznanji - z denarjem pač ne. Kljub izjemnemu prispevku k prepoznavnosti Slovenije, alpinizem in planinarjenje ostajata na prostovoljni bazi, brez (sistemske) finančne pomoči države, ki gora in planin kot turistične priložnosti (še) ni prepoznala.

23.627 ur prostovoljnega dela
Čeprav je PZS najbolj množična nevladna organizacija v Sloveniji, deluje na prostovoljni bazi. Lani je pod okriljem PZS sodelovalo 276 prostovoljcev, ki so skupaj opravili kar 23.627 ur prostovoljnega dela. PZS ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področjih športa, ohranjanja narave, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter humanitarne organizacije pri ministrstvu za zdravje. Mladinska komisija pri PZS ima status mladinske organizacije v javnem interesu in nacionalne mladinske organizacije. Njihov prispevek na vseh področjih je nesporen - pa tudi prihodki, ki preko davkov in drugih prispevkov kanejo v državni proračun.
Da ne bo pomote, PZS od države preko razpisov sicer prejme določena sredstva; lani so vsi njihovi prihodki znašali 1,8 milijona evrov, od tega so jih 263.328 prejeli od razpisov šolskega ministrstva, evropskih sredstev in urada za mladino, slabih 300 tisočakov pa so dobili od fundacije za šport. A po drugi strani, 638.042 evrov so lani pridobili od članarin, 541.773 evrov pa so zaslužili s svojimi pridobitnimi dejavnostmi, denimo planinsko trgovino in Planinskim vestnikom. Odhodkov PZS je po drugi strani 1.834.711 evrov (od tega denimo plače znašajo dobrih 300 tisoč evrov, avtorski honorarji pa dobrih 110.000 evrov). Dobrih 55 tisočakov jih, za primerjavo, stanejo zgolj potrebščine in drugo za vzdrževanje planinskih poti, ki jih, kot rečeno, urejajo prostovoljno. Planinstvo je tudi turistični produkt
"Planinskih koč in planinskih poti država še ne prepoznava kot dela turistične infrastrukture, čeprav smo turisti pravzaprav vsi obiskovalci gorskega sveta, od planincev do hotelskih gostov, ki se odpravijo na krajše planinske izlete, a uporabljajo infrastrukturo, ki jo planinci vzdržujemo prostovoljno," pravi tudi predsednik PZS Bojan Rotovnik. Pravi, da je med obiskovalci gora zadnja leta vse več tujcev, "kar je pokazatelj, da je planinstvo pomemben del slovenske turistične ponudbe". Ne želi sicer ocenjevati, kakšen delež v turistični proračun se ustvari s prihodki, povezanimi s pohodništvom in gorništvom, "sta pa pohodništvo in planinarjenje vsekakor med najbolj pomembnimi turističnimi produkti v Sloveniji, predvsem v smislu obiska, pa tudi prihodka", pravi. Največji delež ustvarijo nastanitveni in gostinski objekti v turističnih središčih v gorah, nekaj tudi planinske koče, "vendar če gledamo skozi prizmo celotnega vzdrževanja planinskih koč, ki je v visokogorju precej dražje kot v nižjih predelih, potem je sam dobiček v planinskih kočah minimalen", dodaja. Rotovnik je prepričan, da imamo Slovenci zaradi tradicije izjemne pogoje za smelejši korak planinstva v turistično ponudbo. "Priložnost vidimo predvsem v razpršenem obisku - tako zunaj glavne turistične sezone kot prostorsko, da bi se izognili preveliki obremenitvi Triglavskega pogorja v poletnih mesecih, seveda pa tudi v dodatni promociji Slovenije kot planinske destinacije na sejmih," razmišlja.

Obisk gora razpršiti
image2Seveda pa z množičnim turizmom pridejo tudi množični problemi; te dni smo tako spet brali mastne naslove o nesrečah v gorah, med drugim tudi članke o tem, da so gorski reševalci z gora reševali ženske v petkah pa turiste v opankah in podobno. Zato je na mestu vprašanje, ali smo pristaši množičnega gorskega turizma, ali je dobro izkoristiti vse turistične priložnosti, ki nam jih ponujajo gore? Kakšne so navsezadnje nevarnosti - poleg povečane verjetnosti za nesreče -, ki jih množičen gorski turizem prinese s seboj? Rotovnik pravi, da na PZS podpirajo načelo "kakovostne množičnosti", to pomeni, da si prizadevajo razpršiti obisk gora tako po času kot prostoru. A prav poleti je planinarjenje na vrhuncu in bo v tem času težko omejiti množičnost, se zaveda. To pa s seboj prinese del obiskovalcev, ki nimajo znanja in izkušenj za varno hojo, tako se tudi največ nesreč tradicionalno zgodi avgusta. Množičnost pa pomeni tudi večje obremenitve za okolje in naravo.

Anja Hreščak
Fotografija: Julijske Alpe (Tit Košir)


 

Tisočpetič!

Franjo Potočnik, 80-letni planinec, ki je Triglav osvojil kar 1004-krat: »Nisem od nekdaj hodil na Triglav. Prvič sem bil sicer že pri 30 letih s svojim bratom, potem pa leta na Triglav nisem več šel, četudi sem bil zmeraj pohodnik in planinec, Za 65. rojstni dan pa sem si zadal, da grem v tistem letu 200-krat gor. Tako se je vse skupaj začelo.
Potem sem izpolnil, kar sem si zadal – in nadaljeval, povezal ta svoj cilj s humanistično dejavnostjo. Z leti so se pojavile še obveznosti, prijetne obveznosti; vsa pošta, namenjena na Kredarico, od leta 2000 prihaja na moj domači naslov, včasih meteorologom nesem kakšne potrebščine. Sčasoma sem spoznal nove prijatelje, ne znance, prijatelje in postali smo prava druščina, družina pravzaprav, ki nas je povezovalo pohodništvo. Skupaj smo načrtovali pohode in misije.
Sedaj bom počasi v polnem zamahu začel letošnjo sezono; vsako leto okrog praznika za dan državnosti imamo navado, da nesemo k Aljaževemu stolpu slovensko zastavo, zgoraj pa bovški župnik Urbanija daruje mašo. Takrat bom Triglav osvojil tisočpetič.« (ahr)


 

"Negotovost jemljem kot izziv"

(Povzetek) Gorazd Suhadolnik: Marko Prezelj, zagovornik čistega alpinizma, že 20 let niza vrhunske vzpone. Večkratni slovenski alpinist leta je skupaj s soplezalci prejel še tretji in četrti zlati cepin.

V zadnjih dveh mesecih je Marko Prezelj plezal nad Chamonixem, se vrnil na kratko domov, odpotoval nazaj v Francijo na podelitev zlatega cepina, od tam odšel v britanski Lake District, kjer je učil angleške gorske vodnike, nato poletel na Sicilijo, na mednarodno srečanje gorskih vodnikov, na tem otoku predaval in sodeloval na plezalnem tekmovanju, potem pa odrinil v Albanijo na okoljski dogodek (proti zajezovanju rek), ki ga je organiziral proizvajalec alpinističnih oblačil Patagonia. Z Luko Kranjcem sta še splezala smer v krušljivi in s travo poraščeni albanski steni, potem je še enkrat odpotoval v Francijo in se v začetku junija končno vrnil na počitek v domači Kamnik. Srečen je, ker lahko živi življenje svobodnega alpinista. "Takoj ko spregovoriš o sreči in jo začneš razlagati, si jo že zbanaliziral, je je že malo manj. Za srečo je treba nekaj narediti, sama od sebe se ne zgodi." Verjame tudi, da se s srečo srečaš že v zibki. "Že to, da se rodiš v nekem okolju in določenim staršem, je košček sreče."

Prejel je štiri zlate cepine, toliko jih doslej ni osvojil noben drug plezalec na svetu. Vendar je vsakega od cepinov osvojil s soplezalcem, nikoli sam. "Soplezalec je zame močnejši kriterij od samega plezalskega cilja," pravi Marko. "Čedalje pomembneje je, da se z njim dobro razumeva. Tako lahko drug iz drugega potegneva najboljše."

Gorazd Suhadolnik

 

Zgoraj ni mogoče dokupiti še malo življenja


Gorazd Suhadolnik: Marko Prezelj, zagovornik istega alpinizma, že 20 let niza vrhunske vzpone. Večkratni slovenski alpinist leta je skupaj s soplezalci prejel še tretji in četrti zlati cepin, ki velja za najbolj prestižno alpinistično priznanje. Toliko jih nima noben drug alpinist na svetu. Vendar je sreča zanj nekje drugje.

Branje gore kot mreže
image3Marka je užitek opazovati "pri delu". Njegovo plezanje je umirjeno, gibi so prepričljivi, kot bi bili osvobojeni sile privlačnosti. V letih plezanja v visokih gorovjih po vsem svetu je razvil svojo etiko, za katero ni najpomembnejše zveneče ime gore in smeri, ampak kako se plezalec loti odprave. "Brez odkrivanja in negotovosti, da se izpostaviš, zame ni alpinizma," pravi. Izpostavljanje negotovosti je videti nespametno, a le za ljudi, ki nikoli ne okusijo veselja ob obvladovanju svojih močnih dvomov, ob spoznanju moči volje. Prezelj sicer ne podcenjuje tistih, ki vse vnaprej preštudirajo na internetu in vedo za vsak oprimek, še preden vstopijo v smer, vendar zanj to ni več alpinizem.
"Pravimo, da je vsak svoje sreče kovač, in jaz to razumem kot nujo, da prepoznaš priložnosti in se jih upaš preizkusiti. Negotovost jemljem kot izziv, kot dobro stvar, ki ti omogoči, da vselej odkriješ kaj novega."
Če imaš topografijo v glavi, pravi kamniški alpinist, se že znajdeš. Tridimenzionalna orientacija v prostoru pomeni v gorah veliko prednost. S svojo inženirsko izobrazbo je Prezelj sposoben brati goro kot mrežo, v katero vnaša informacije in si na ta način nariše celotno sliko. Med plezanjem gre globlje v podrobnosti in v kočljivih situacijah postane povsem osredotočen. Lahko si supermočan, a če zgrešiš smer, ti moč ne pomaga, pravi naš najboljši alpinist. Fizično moč, ki je bila največja pred dvajsetimi leti, v času njegovih prvih mednarodnih uspehov, je v Abrahamovih letih zamenjala ostrina razsodnosti - da porablja čim manj moči in bolje bere goro od daleč in od blizu, pravi alpinist, ki najraje pleza na pogled, v prvem srečanju s smerjo. "Navdušuje me odkrivanje prehodov, čar negotovosti, ko mi uspe narediti dober, zahteven gib. Bolj ko obvladaš ravnotežje svojega telesa, bolje plezaš. Pri plezanju v skali, z lednimi orodji, je mikavno prav to - majhni detajli, ko lahko že s premikom telesa najdeš pravo rešitev."

Zbiralec zlatih cepinov

Med plezalci velja, da je potem, ko je stena preplezana in vrh osvojen, opravljena šele polovica dela, saj se je treba z gore tudi varno vrniti. Ali alpinista potem, ko je krog le sklenjen, preveva občutek notranje sreče? "Rabo tega pojma bi zelo omejil," odgovarja Prezelj. "Večkrat gre za zadovoljstvo, ko ti uspe preplezati detajl, v katerega vstopiš s skrbjo, in šele ko se vse to sešteje in prekrije, lahko pride do pravega občutka sreče, ki pa je odvisen tudi od energij, na katere nimaš vpliva," pravi in obenem poudarja, da v gorah samega sebe ne moreš ukaniti. "Pred drugimi še lahko malo nastopaš, ko pa si v izkušnji, tako daleč, da ostane le vprašanje, ali boš splezal ali ne, goljufanja ni več."
image2Prezelj vodi Slovensko mladinsko alpinistično reprezentanco, perspektivne plezalce, ki jim kot mentor pomaga pri uresničevanju drznih gorskih zamisli. Verjame, da so mladinci zagotovilo za prihodnost čistega alpinizma. Predlani je z Luko Lindičem in Alešem Česnom (sinom Toma Česna) v indijski Himalaji splezal prvenstveno smer na 6657 metrov visoki Hagšu. Za ta podvig so prejeli zlati cepin, Prezelj že svojega tretjega.
image1Lansko jesen je z mladim Urbanom Novakom (in francoskim ter ameriškim soplezalcem) v indijskem delu Kašmirja preplezal prvenstveno smer na 6173 metrov visoko goro Cero Kištvar. Za ta vzpon so ga pred dvema mesecema nagradili še s četrtim zlatim cepinom. Toliko jih doslej ni osvojil noben drug plezalec na svetu. Vendar je vsakega od cepinov osvojil s soplezakem, nikoli sam. "Soplezalec je zame močnejši kriterij od samega plezalskega cilja," pravi Marko. "Čedalje pomembnejše je, da se z njim dobro razumeva. Tako lahko drug iz drugega potegneva najboljše."

Ko se plezalec postavi v areno
Sreča je lahko tudi v nesreči drugega, pravi Prezelj, ne dobesedno, ampak na primer v povezavi z zlatim cepinom: "Imeti moraš srečo, da drugim manj uspe kot tebi in da te opazijo."
V resnici ima do leska zlatega cepina zadržan odnos. "Alpinistinih vzponov ni mogoče izmeriti, objektivna primerjava ni mogoča," pravi. "Opazoval sem, kako postaja zlati cepin čedalje bolj komercialen, kako so alpinisti začeli prodajati prirejene zgodbice o svojih vzponih in kako je to kot bumerang udarilo na razvoj alpinizma."
Koliko se je mogoče pri zahtevnem in tveganem plezanju zanašati na srečo? "Sreča je v alpinizmu mogoče le v tem, da si se sposoben pravočasno in ustrezno odzvati. Če se zanašaš na golo srečo in usodo, ki je že tako zapisana od rojenic in sojenic, lahko hitro škripneš, kot bi igral loto - mogoče zadeneš enkrat, potem pa nikoli več," odgovarja Prezelj. "Sam sploh ne razmišljam na ta način, zavedam se, da so nam namenjene različne usode. Mogoče se v podobnih okoliščinah, v okolju, v katerem se gibljem, komu zgodijo slabe stvari, drugemu pa ne. Na glavo ti pade kamen in ni nič narobe, za koga drugega pa to pomeni konec. Na vprašanje, zakaj se nekomu nekaj zgodi, drugemu pa ne, nimam več razumske razlage. Mogoče ima kdo manj sreče kot drugi, zagotovo pa je nihče nima neomejeno, tako kot v video igricah, ko je mogoče še dokupiti malo življenja," razmišlja alpinist, ki je kritičen do digitalizacije alpinizma. Tudi na plezanje pritiskajo internet, družabni mediji, čedalje večja komercializacija in neposredno medijsko spremljanje vzponov, nenehno moraš biti prisoten in težko se osredotočiš na samo plezanje, pravi Prezelj.
"To, da se plezalec postavi v areno, ne gre skupaj z osnovno alpinistično filozofijo soočanja z naravo in s samim sabo. Čim vključiš publiko, ostane narave in samega sebe zelo malo, glavna postane publika in potem jetežko obdržati razsodnost," pravi. Komercialne odprave, s pomočjo katerih lahko praktično kdorkoli pride na vrh Everesta, nimajo zveze z alpinizmom, še doda. "Podobno je pri nas s Triglavom, le da gre za različno nadmorsko višino. Everest je sicer najvišji in nanj vseeno ni tako lahko priti, vendar pa vzdušje tam že zdavnaj ni več alpinistično."

Vse je v glavi
Konec osemdesetih se je udeležil svoje prve velike odprave, na osemtisočak Lotse Šar. Kot pravi, je bil takrat alpinizem še po socialistično "gor vzet", malo šport in malo poezija, denarja sicer ni bilo, a alpinist je bil bolj spoštovan kot nogometaš.
"Dve leti smo delali višinska dela, zaslužek je šel za odpravo in še ga je bilo treba napraskati. Niti opreme ni bilo, sam sem šel v navadni trenirki. Takrat bi vse naredil, da bi imel sponzorja, ne zaradi opreme, bolj zaradi občutka, da nekdo podpira to, kar počneš."
Po letu 2001, ko je že več let plezal s tujimi soplezalci, sponzorjev za oblačila, čevlje in plezalno orodje ni manjkalo. Vendar je sponzorstvo, pravi Prezelj, postalo naporno. "Zaradi socialnih medijev moraš nenehno skrbeti za svojo javno prisotnost, za resnega alpinista pa je to tudi breme, saj mora plezati in biti sam svoj piarovec, na koncu pa sponzor od njega pričakuje še čedalje več odmevnejših podvigov." Zato je pri sponzorju, pravi eden najboljših svetovnih alpinistov, največ vreden odnos, spoštovanje in svoboda odločanja, ki jo prepušča plezalcu. Sam vidi največjo korist v svetovanju sponzorskemu podjetju, na osnovi katerega lahko izboljšuje svoje izdelke. Tehnološko izpopolnjena oprema je za alpiniste zelo pomembna, vendar pa je v gorah še vedno najpomembnejša glava. "Glava da telesu vse," pravi Prezelj.

Sreča v srečanjih
Poleg objektivnih nevarnosti, neurij in plazov so alpinisti v visokih gorah pogosto žrtve višinske bolezni. Prezelj z njo nima večjih težav. "Mislim, da se je na višinsko aklimatizacijo začelo gledati preveč tehnično," pravi. "Pri tem se mi zdi pomembno, da se srečajo prostor, čas in tvoje misli, da se izklopiš iz elektronskih naprav in od zunanjih impulzov. Če se ne aklimatiziraš tudi v tem, psihološkem smislu, se boš počutil veliko slabše," pravi in dodaja, da se tveganje poveča tudi z vnaprejšnjimi pričakovanji glede vzpona. "Bolj ko sem spontan, sprošen, bolje tudi fizično delujem. Zdaj ko sem nekoliko starejši, ugotavljam, da je zame mentalna aklimatizacija celo pomembnejša od fiziološke."
image4Potem pove anekdoto, ki se jo sam pri sebi večkrat spomni. Z mladim alpinistom Luko Lindičem in dvema francoskima soplezalcema so se odpravili v odmaknjeno gorovje Irana. Po štirih dneh potovanja od doma do Teherana in dolgem maršu proti cilju so prišli do planinske koče, v kateri je bila odprta le zimska soba. V tišini so sedeli pred kočo, sonce je zahajalo, na obzorju je ugašalo rožnato nebo. "Zdaj sem srečen," je spregovoril Sam, eden od Francozov. "To se mi je zazdelo preveč patetično in brez premisleka sem ga vprašal: 'Zakaj?'" pripoveduje Prezelj. "Odgovoril je: 'Zato, ker je življenje spet preprosto.' S tako intonacijo, da smo vsi ostali tiho in začutili tisto srečo. Zdaj se večkrat spomnim, kako preprosto je začutiti srečo v današnjem življenju, ko smo nenehno 'na zahtevo', vselej prisotni v družabnih medijih, ko ljudje mislijo, da se s pogovorom po facebooku tudi v resnici srečajo."
Odkar pleza, Prezelj v gorah tudi fotografira. Najprej je želel ustvarjati predvsem všečne motive. Potem se je lotil tehničnega pristopa, iskanja popolnega posnetka. "Zdaj je zame izziv spontana, skoraj neopazna fotografija. Najboljši kos fotografske opreme je stojalo, prisili te, da se ustaviš in malo premisliš," pravi.
Jeseni se spet odpravlja v Indijo, Kištvar, v postavi, ki je plezala tam že lani, le Francoz Manu bo manjkal. "Že lani smo si želeli po koncu odprave ogledati nekatere še bolj odmaknjene stene, vendar je zmanjkalo časa," pravi. "Zdaj gremo dokončat nalogo. Območje je zelo skromno obiskano, ne vemo točno, kaj bomo tam sploh našli. Dostop poteka po zelo strmi dolini, niti domačini je ne poznajo dobro, verjetno bo treba spotoma kakšno stezo tudi popraviti." Novo srečanje z goro, s steno, z ljudmi, s soplezalci. "Že sama beseda sreča je posrečena, še posebno med Slovenci, zato ker se navezuje na srečanje, da ti torej vzbudi dobro voljo, ko se s kom srečaš," pravi Prezelj in doda, da se mu zdi sicer uporaba pojma sreče na javni ravni tudi že zelo ujeta v trgovsko miselnost. "Tržijo jo loterije, banke, še zlasti pa zavarovalnice, ki te v bistvu silijo v neprevidnost, iskanje nesreče. V tem smislu sem slab trgovec s srečo," pravi odlični slovenski alpinist.

Gorazd Suhadolnik

Fotografije:
(1) Marko Prezelj med lanskim plezanjem prvenstvene smeri na gori Cero Kištvar. (Urban Novak)
(2) Marko Prezelj (levo) s soplezalcem Luko Lindičem v steni Hagšuja. (Osebni arhiv)
(3) Veličastni Kištvar. (Osebni arhiv)
(4) Luka Lindič in Aleš Česen na vršnem grebenu gore Hagšu. (Osebni arhiv, Urban Novak)

 


 

Še tisoč novih Avsenikovih melodij

Ivan Sivec: Približuje se prva obletnica smrti kralja slovenske glasbe. Slavko je bil prepričan, da mu je bil talent poslan od zgoraj in da je samo izpolnjeval voljo višje sile. In neizmerno hvaležen je bil, da so ga potrdili ljudje

Drugega julija bo minilo že leto dni, odkar Slavka Avsenika ni več med nami. Na zunaj se ni zgodilo prav nič, saj so njegove in bratove viže še vedno enako z nami kot nekoč, a vendar nas je veliko, ki močno pogrešamo Slavkovo prijazno besedo, spoštljiv nasmeh in za vse dobre ljudi na široko odprto srce. Še bolj pa pogrešamo njegovo igranje, snovanje ob pianinu v njegovi dnevni sobi v Begunjah, njegovo večno vabilo, naj se kmalu spet oglasimo. Imel sem neizmerno srečo, da sva se veliko družila in sodelovala, ob tem pa se pogovarjala tudi o usodi naše mlade Slovenije.

Taka je božja volja
Ko sva se zadnjič srečala v Begunjah, je bil nekoliko negotov. Povedal mi je, da ima še veliko načrtov, kako pa bo z njegovim zdravjem, ni vedel povedati. Slavko je zadnja leta na vsa tovrstna ugibanja odgovarjal z besedami: "No, bomo že videli! Taka je pač božja volja."
Bilje trdno prepričan, da mu je bil talent poslan od zgoraj in da je samo izpolnjeval voljo višje sile. Ob tem pa je kar naprej poudarjal, da je zanj glavno, da so ga potrdili ljudje. Brez tega, da človekovo nadarjenost prepoznajo poslušalci, ni nič. Res se ni nikdar vsiljeval, na svet pa je vedno gledal optimistično. Če se je prikradel le droben pomislek, se je takoj potegnil nazaj. Večkrat me je tudi vprašal: "Kaj misliš, kako bo s tole našo Slovenijo?" O dnevni politiki se ni rad pogovarjal, skrbelo pa ga je, zakaj Slovenija ne napreduje tako, kot bi lahko, zakaj res ne postanemo vsaj druga Avstrija, zakaj večkrat ne sprejmemo pametnejših odloičtev. Soglašala sva, da je v Sloveniii vendarle več marljivih in sposobnih ljudi kot tistih, ki gledajo samo na osebne koristi. Take kratke pogovore je rad zaključil: "Saj bo. Vse še bo, le nas več ne bo."
Drugega julija lani je tumor v glavi toliko napredoval, da Slavku ni bilo več pomoči. Morda je odšel kak teden prej tudi zato, ker je odklonil operacijo. A konec je bil v vsakem primeru blizu.
Tedaj sem bil na dopustu na otoku Krku. Le nekaj minut po novici je začel na veliko zvoniti telefon. Od RTV Slovenije do Dela, od Slovenske tiskovne agencije do Večera, od razlinih drugih televizijskih in radijskih postaj. Vsi so hoteli o pokojnemu od mene vsaj nekaj vrstic tako rekoč takoj, čez nekaj minut. Tudi pogovor za Odmeve je nastal po telefonu, v studiu v Ljubljani je spomine na Slavka obudila Marija Ahačič - Pollak.
Dopust sem takoj prekinil, posebno še ob dejstvu, da je bil predviden pogreb z državniškimi častmi, Slavkov najstarejši sin Slavko me je zaprosil, ali bi bil ob slovesu eden od govornikov. Menil je namreč, da sem eden najboljših poznavalcev očetovega dela. V mislih sem takoj začel sestavljati poslovilni govor. Takole sem med drugim zapisal in povedal:

Odšel je na Golico, na Roblek
"Odhaja kralj, kralj slovenske glasbe. Naš kralj. Odhaja človek, ki je svoje veliko notranje bogastvo od mladosti pa vse do zadnjega diha razdajal svojim ljudem, pri tem pa vedno pokazal neizmerno zadovoljstvo, da je lahko svoja obutja delil z nami, ki smo mu potrdili njegovo ustvarjanje, čutili enako kot on. Pravzaprav Slavko Avsenik niti ne odhaja, temveč prehaja tja, kjer je bil doma, k Jožovcu, na Golico, v Planico, na Roblek, tja, kjer murke cveto, na prelepo zeleno Begunjšico, na otoček sredi jezera, na mogočne Karavanke, med kosce in žanjice, med lovce in gasilce, pod cvetoče kostanje ... Prehaja tja, kjer je živel že prej, prehaja v najlepše predele naše in evropske domovine - v naša slovenska nebesa. V bistvu se vrača domov."
V imenu celotne družine je odnos do očeta lepo opisal tudi sin Slavko ml., izjemno lepo so se od našega najbolj priljubljenega glasbenika poslovili tudi drugi govorniki, zelo se je s prenosom izkazala tudi RTV Slovenija. Prav začudilo me je, da so Slavkovo vrednost potrdili vsaj z zadnjim slovesom. Prej je bil večkrat samotni viharnik vrh gora, ki je prepeval iz osrčja svojih korenin, a mu tega mnogi niso priznali, pa čeprav sta z bratom Vilkom ustvarila novo zvrst popularne glasbe, ki je ponesla naš sloves po vsem svetu.
Ob tem je treba pohvaliti tudi več sto slovenskih glasbenikov, ki so se kljub neznosni vročini udeležili zadnjega slovesa v slovenskih narodnih nošah. V ušesih pa mi je za vse življenje ostala pesem, ki jo je Slovenski oktet zapel v cerkvi. Napisala sta jo seveda brata Avsenik, besedilo pa je tenkočutno ustvaril prvi Avsenikov pisec besedil Fery Souvan. "Kadar bom vandral zadnji v življenju, ko bom za vedno tiho zaspal ..." Zdelo se je, kot da je Slavko kot soavtor melodijo ustvaril ne samo za vse nas, temveč v tistem trenutku še posebej zase.
Čeprav sem v vsakem pogovoru, v vsakem zapisu, tako rekoč ob vsakem spominu zatrjeval, da glasbenik nikoli ne odide, da je za Slavkom ostala neskončna zlata dediščina, priznam, da sem ga že prve dni zelo pogrešal. Izgubo lahko primerjam samo z izgubo svojega očeta.
Da bi nenadomestljivo fizično vrzel nekako le nadomestil, smo odšli teden dni po pogrebu v Slavkov spomin s prijatelji na Roblek. Tam sem odkril na steni fotografijo iz časov, ko Slavko in Vilko še nista imela ansambla, na Robleku pa sta že igrala. Sam sem se nekega jutra ob štirih zjutraj napotil na Golico. Na vrh sem prispel natanko ob sončnem vzhodu. Zdelo se mi je, kot da sem se s konicami prstov dotaknil neba, kjer zdaj blagodejno gleda na nas Slavko. Mesec dni zatem smo se s prijatelji podali v Slavkov spomin do Aljaževega stolpa. Pred leti sem napisal besedilo na Slavkovo glasbo z verzi: Aljažev stolp na vrh Triglava vabi ... Zdaj se mi je zdelo, da me tja gor ne vabi stolp, temveč naš ljudski kralj.

Spomini več generacij Slovencev
Tri mesece po Slavkovem zemeljskem odhodu sem izdal knjigo Viharnik vrh gora. S podnaslovom Moji spomini na Slavka Avsenika. Veliko sem o tem premišljeval, ali bi to sploh napisal, na koncu pa sem prišel do spoznanja, da sva res bila veliko skupaj, da sva se med vsemi zunanjimi sodelavci največ pogovarjala, da sva si bila tudi po občutenju glasbe zelo blizu. Hkrati pa sem se zavedal, da to ne bodo samo moji spomini, temveč tudi spomini moje generacije ali celo več generacij Slovencev, da so to spomini na najstarejšo radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, da so to spomini na nov način veselja in zabave nasploh. Predvsem pa, da so to spomini na Slavka Avsenika, kije znal sam postaviti Slovenijo v evropski okvir, ko se
politikom o tem ni niti sanjalo, da se je znal dostojno predstaviti celemu svetu, da je nesebično podaril vsem generacijam tisoč skladb. To pa je fenomen, ki se na naših tleh še ni zgodil. Ponosni smo lahko na to, da smo živeli v Avsenikovem času.
Ob Slavkovi smrti je znova prišlo na dan več pobud. Ena od teh je, da bi Slavkov rojstni dan praznovali kot dan slovenske domače glasbe. Ponekod so ga zabeležili, vseslovenske prireditvepa ni bilo. Na Golici naj bi na mestu, kjer je nekdaj že stala Kadilnikova koča, postavili Avsenikov dom. Odlična ideja, ki se bo menda čez nekaj let uresničila preko prizadevnih planincev. Na RTV Slovenija bi lahko - podobno kot na Dunaju s Straussovo glasbo - predvajali koncert Avsenikovih priredb za ves evropski prostor. Zamisel je lepa, izvedba pa zaradi nesposobnih ljudi nemogoča. Ob tem se vedno izgovarjajo samo na denar, ki ga menda ni. A denarja je vedno enako veliko, le razporejen je napačno. V Begunjah bodo celostno uredili okolico pred Avsenikovo domačijo, s spomenikom Slavku Avseniku vred. Pri tem sem skupini Begunci smo junci toliko pomagal, da so se na radovljiški občini vendarle zganili. Prenavljajo Avsenikov muzej, redno deluje Avsenikova šola, marsikje potekajo najrazličnejše prireditve. V Begunje se zgrinja množica občudovalcev od blizu in daleč. A celostne podobe, ki bi gojila spomin na Slavka, še ni.

Ivan Sivec

ZLATA DEDIŠINA
Na srečo Slavkova glasba v resnici vsepovsod živi. Na vseh prireditvah enako kot prej, v našem vsakdanu in prazniku, polje v naših žilah in dušah. Slavko Avsenik ml. je povedal, da ima v arhivu še skoraj tisoč očetovih motivov. Tisoč! Le obdelati bi jih bilo treba. To pomeni, da je Slavkova glasbena zlata dedišina še veliko mogočnejša, kot se je zapisala v slovenski spomin.

 



Z aplikacijo gore na mobitelu


Več kot 10 tisoč kilometrov je skupna dolžina planinskih poti, ki jih je okoli 150 markacistov, prostovoljnih vodnikov in strokovnih kadrov Planinske zveze Slovenije (PZS) posnelo z GPS-aparati. Podatke so zbirali več kot dvanajst let, zdaj pa so zbrani v prenovljeni mobilni aplikaciji Gorski vodnik, so povedali na PZS. Brezplačna mobilna aplikacija Gorski vodnik je v pomoč planincem pri načrtovanju poti v slovenske gore. Aplikacija vsebuje množico podatkov o slovenskih planinskih poteh, na njej je shranjenih 6219 odsekov poti v skupni dolžini 9872 kilometrov, 1972 planinskih poti, 536 vrhov, 176 planinskih koč, bivakov in zavetišč, 77 naravnih znamenitosti, 69 planin ter 665 parkirišč oziroma izhodišč. Aplikacija Gorski vodnik ponuja tudi napotke pred pohodom, pomoč med izletom in koristne informacije o kočah. Uporabnik lahko vidi razdaljo do cilja, višinsko razliko, zabeleži začetek in zaključek izleta, poleg tega aplikacija Gorski vodnik prikazuje tudi čas do sončnega zahoda. Gorski vodnik je na voljo uporabnikom operacijskih sistemov iOS in Android. Aplikacijo si lahko naložite z obiskom spletne mobilne trgovine Apple App Store ali v storitvi Google Play, še dodajajo na PZS. (ahr)


DOSJE: Planinska doživetja, visoke pete in plenilci

Sovenci smo nesporno narod planincev, krovna zveza združuje več kot 50 tisoč članov, seveda pa še zdaleč vsi, ki ljubijo gore, niso njeni člani. Planinsko gibanje, ki močno bazira na prostovoljstvu, se ponaša z dobrimi rezultati - danes bo priznanja zaslužnim podelil predsednik republike Borut Pahor - in številnimi aktivnostmi, tudi mednarodno priznanimi. Večino planincev združuje ljubezen do gora in narave, kakih dva tisoč se jih je zbralo minuli konec tedna na Dnevih planinskih doživetij na Golteh. Odprli so tudi Slovensko turnokolesarsko pot, ki povezuje vsa pomembnejša slovenska gorstva in lepote. Takšne označene poti, dolge okoli 1800 kilometrov in z višinsko razliko več kot 50.000 metrov, menda ni nikjer v Evropi. Žal pa ima množičen obisk gora - pa ne mislimo samo na tiste, ki v gore krenejo z visokimi petami ali v sandalih, letos je bilo v gorah že 11 žrtev - tudi negativne posledice za naravo, s sodobnimi tehnologijami pa se je odprl nov vir zaslužka za plenilce redkih vrst rastlin. Zbiratelji z lopatkami priletijo v Slovenijo, izkopljejo rastlino in se vrnejo. Slovenija postaja zanje še posebno vroča točka, (dr)


Pod piškavim zobom skrita stonoga

Zmajev čekan, zagozden v hribu nad Bohinjsko Belo, je viden daleč naokoli, še bolj skrivnostno lepa turistična točka pa je Jama pod Babjim zobom.

Globoko, globoko pod zemljo, kamor še ni stopila človeška noga, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru: zmaj s sedmimi glavami. V starih časih je tulil noč in dan in otroke hrustal. Nekega dne jih je toliko pohrustal, da ga je močno začel boleti zob. Kar tulil je od bolečine in kot vrtne buče debele solze so mu drle iz oči …

> Več v tiskani izdaji Večera v nedeljo
 





 

Vecer.si 23.06.2016

 

1 komentarjev na članku "Zelena alpska solza ali »točka debilizma«"

Tomaž Rusimovič,

V članku manjka podatek kdo je ustavil projekt sanacije (verjetno ima ta oseba ime in priimek ali pa vsaj napišite javno ustanovo, ki je zatajila pri uresničitvi tega projekta. Podoben problem je tudi z jezerom na Planini pri Jezeru, kjer je dr. Anton Brecelj ugotovil stanje in predlagal sanacijo. Pred leti je bilo že najavljeno, da pride ekipa, ki bo izlovila ribe in sanirla jezero - potem pa vse tiho je bilo. Kaj pravi TNP in PZS??

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti