Silvo Baznik: Večkilometrski zastoj na avtocesti in tudi zastoj na
cesti Jesenice–Hrušica je spremenil izhodišče ture in namesto z Vršiča sva startala s Planine pod Golico.
Že pogled z avtoceste na gore je dal vedeti, da je včeraj snežilo tudi v Karavankah. Najin današnji cilj je imel belo pregrinjalo, a to je še bolj privlačilo poglede. Parkirava na parkirišču pod Savskimi jamami, oprtava nahrbtnika in stopiva mimo planinskih oznak po asfaltni cesti navzgor mimo kmečkega turizma Betel in po nekaj minutah hoje prideva do koče Pri Fencu, kjer stopiva desno na potko, ki naju popelje do prvih narcis. Jutro je hladno, a kljub temu naju strmina ogreje in že stopava skozi gozd. Pot je blatna, vsepovsod teče voda in paziti je potrebno, ko stopava po mokrih koreninah. Po slabi pol ure hoda prečiva makadamsko cesto in se povzpneva do spodnje postaje tovorne žičnice. Stopiva mimo žičnice po poti, ki se strmo vzpenja skozi gozd, ki postaja vedno bolj redek. Na desni strani sem ter tja vidiva Struško in Vajnež, na levi pa oko ujame pogled na Julijce.
Po uri hoje prideva iz gozda na neporaščena pobočja, kjer pred seboj ugledava kočo in že sva na razpotju. Desno gre pot proti Markljevem in Pustemu Rovtu, a midva nadaljujeva v smeri zahoda. Pobočje ima skromno belo pokrivalo, ki ga bo v naslednjih urah sonce stopilo. Pri vzponu opaziva nekaj belih in odcvetelih telohov in že sva pod žičnico. Še nekaj deset korakov po stopnišču in sva pred kočo, kjer se iz dimnika lepo kadi. Hči stopi v kočo na vroč čaj, jaz pa fotografiram okolico in spregovorim nekaj besed z oskrbnico, ki pričakuje obisk večje skupine otrok.
Od koče se odpraviva po serpentinasti poti na goro. Sonce je že stopilo nekaj snega in snežnica zaliva pot, ki postaja vedno bolj blatna. Tako prideva na greben in nadaljujeva levo proti vrhu. Ob poti opaziva pomladanski svišč in ga fotografirava ter se počasi bližava vrhu. Na nebu so se medtem pojavili prvi oblaki in prekrili visoke vrhove Julijcev in Karavank. Kmalu sva na vrhu 1835 m visoke gore, Golice.
Nikogar ni bilo pred nama, za nama pa so že naslednji pohodniki pri koči. Hitro se okrepčava in veter nama pomaga, da kmalu zapustiva vrh in se spustiva v še zasneženo dolinico pod Krvavko, vrhom s 1784 m višine.
Povzpneva se in prečiva tik pod vrhom proti naslednjemu najinemu cilju na višini 1646 m, Mali Golici. Le na tem vrhu rastejo ključavnice, a kot kaže so še vedno zaklenjene, ker le sem ter tja se pojavi kakšen odprti cvet. Čez nekaj dni, ko bo bolj toplo, pa bo pobočje Male Golice v belih cvetovih narcis. Letos vse malce kasni, mar ne? Na vrhu narediva krajši odmor ter ujameva v objektiv nekaj odprtih cvetov, a potrebno bo iti kajti na nebu so že tisti sivi oblaki, ki ne obetajo ravno lepega vremena. Z vrha se spustiva po pobočju navzdol in doseževa pot, ki vodi proti koči. Stopiva po njej in na jutranjem stičišču poti obrneva levo. Srečujeva pohodnike, ki hitijo proti koči, midva pa navzdol do spodnje postaje tovorne žičnice, švigneva čez cesto in v gozd, kjer naju ujamejo prve kaplje. Nadaljujeva po blatni poti, srečava še nekaj pohodnikov in z neba prične padati sodra. Oblečeva anoraka in stopiva na travnike, polne cvetočih narcis. Ni kaj, potrebno se je ustaviti, narediti fotografije in dobre volje, sedaj že v dežni plohi, prihitiva v vas.
Še nekaj ovinkov in sva pri avtu, kjer odloživa mokro oblačilo, se preobujeva in stopiva v avto. Ko se odpeljeva, preneha deževati in med oblaki se pokaže prva jasnina. Lepa dopoldanska tura je mimo, pred nama pa vožnja proti domu.
Konec tedna pa kar na Malo Golico, občudovat cvetoče ključavnice in ne bo vam žal.