Celjska Mohorjeva družba: Nives Meroi - Trikrat na Kangčendzengi, najina zgodba izpod mojega peresa
Tovariša v navezi in v življenju
Ta zgodba se začne (slabo) in konča (srečno) na Kangčendzengi, tretjem najvišjem vrhu sveta, enem najtežje dosegljivih. To je junaška zgodba, ne samo iz sveta alpinizma, temveč predvsem zgodba o ljubezni in notranji rasti Nives Meroi, ene najpomembnejših alpinistk na svetu, in njenega moža, Beneškega Slovenca Romana Beneta.
Nives Meroi je pri sedemnajstih letih začela s prvimi alpinističnimi vzponi. Pri devetnajstih letih je srečala Romana in od tistega trenutka je postal njen stalni tovariš v navezi in potem tudi v življenju. Skupaj z njim je izvedla večino svojih alpinističnih podvigov v Alpah in na osemtisočake.
Smo leta 2009 in Nives Meroi se skupaj z dvema tekmicama poteguje za mesto prve ženske, ki bi se povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov našega planeta. Mediji hočejo iz te tekme narediti svetovni spektakel, toda Nives je neobčutljiva za zapeljivo slavo, ki jo vabi, naj vstopi v igro, katere del se ne počuti … Kot vedno doslej se spoprime s Kangčendzengo, svojim dvanajstim vrhom, v navezi z možem Romanom, tudi tokrat brez »olajšav«: brez nosačev na visoki nadmorski višini, brez kisika.
Toda ko ju do vrha loči le še nekaj sto metrov, se Roman ne počuti dobro in se ustavi. Kako naj se zdaj odloči Nives? Naj nadaljuje sama in osvoji še en vrh, ki ji bo omogočil še bližjo pot k zmagi, kar bi ji mnogi v tistem hipu tudi svetovali? Ne, Nives se ne obotavlja: zapusti tekmo, ker noče pustiti Romana, da bi jo čakal.
O avtorici
Nives Meroi, rojena v Bonate di Sotto (BG) leta 1961, je ena najpomembnejših alpinistk na svetu. V svoji karieri se je povzpela na dvanajst od štirinajstih osemtisočakov sveta, vedno brez kisika ali pomoči nosačev na visoki nadmorski višini. Njen stalni tovariš v navezi je njen mož Roman Benet.
Za založbo Fabbri je leta 2013 objavila knjigo Sinaj, ki jo je napisala skupaj z Vitom Mancusom.
Erri De Luca ji je posvetil knjigo Po sledi Nives (Mondadori
2006).
Odlomek iz knjige
Navsezgodaj zjutraj, še preden nama je Bahadur prinesel čaj, se je v taboru nad našim skupina šerp razporejala v vrsto kot v vojski. Poslušali so dnevna navodila, ki jih je govoril vodja odprave, zdaj pa se jih šest že vzpenja.
V gorah še naprej piha močen veter. Morda bi se dalo priti do sedem tisoč petsto metrov, naprej zagotovo ne.
Stopiva do šotora, v katerem je jedilnica, na pijačo. Približa se nama neki šerpa, da bi poklepetal z nama. Govorimo o vrhovih, o strankah, kisikovih jeklenkah in nosačih … Taki so pač alpinistični pogovori tukaj.
Roman pove, da ima pomoč kakšnega nosača raje kot kisik. »Daj na tehtnico: vzpenjati se z lahkim nahrbtnikom, ne da bi ti bilo treba teptati gazi, prenašati tovor, pritrjevati vrvi, pripravljati šotor, topiti sneg … Se ti ne zdi, da se s tem prihrani ogromno moči?« Včasih se zgodi, da dosežeš vrh, čeprav se ti zdi, da si čisto pri koncu z močmi.