NeDelo - Blaž Močnik: na sredini sveta najdemo svojo zemljo
Baška grapa je dovolj dobra kulisa, da je ni bilo treba šemiti in spreminjati za snemanje prvega slovenskega zvočnega filma. Še danes je dovolj avtentična in po drugi strani dovolj izvirna, da je tem krajem s tematsko potjo Na svoji zemlji pustila torbo spominov s snemanja filma iz nekih drugih časov.
To je prva in edina filmska tematska pot pri nas.
Za obisk Baške grape je resda potrebnega nekaj truda. Ne bi mogli reči, da je na koncu sveta, kakor je ne preveč izvirno v mukah izustil neki pobruhan osnovnošolec, ko se je z vrstniki v avtobusu prebil skozi neštete ozke ovinke do Grahovega ob Bači. Ne, Baška grapa je mikrosvet na sredini sveta, enklava vztrajnikov, ki jim trmasta ljubezen do domače grude še pomeni bistveno več od morebiti lagodnejšega življenja, ki je oddaljeno le urico v levo ali desno stran. Toda krajev, ki jih reže bohinjska železnica s svojo zgodovino in tehniško dediščino, motoristi pa so jo uvrstili med nujne destinacije, že ne moremo kar tako enačiti z zakotnostjo. Še posebno če nam ponujajo pričevanje o nastanku prvega slovenskega »pravega« filma. Z vsem spoštovanjem do snovalcev filmov V kraljestvu zlatoroga in Triglavskih strmin, ki so še nemo nagovarjali slovensko občestvo.
Enoletna improvizacija
»Stane, glej jo, našo Grapo!« je kultni uvodni stavek filma Na svoji zemlji, ki so ga leta 1948 še v poorgazmičnem stanju konca vojne približno polovico posneli v Baški grapi. »Na svoji zemlji je najprej plod neke blazne partizanske norosti v povojnem osvoboditvenem refleksu. Odpovedali so se ustvarjanju umetnega okolja, ker so naravno toliko bolje obvladali, saj so bili vendarle vsi partizani. Tako rekoč so Baški grapi prepustili režijo,« pove znani filmski kritik Marcel Štefančič, jr. Za skoraj leto dni se je filmska ekipa, ki je sicer najprej razpadla, potem pa vseeno oddelala svoje pod režijo skoraj še golobradega Franceta Štiglica, preselila v Posočje. In toliko improvizirala, da so kable sproti prinašali iz Ljubljane, Stane Sever pa je bil prisiljen streljati kar s pravimi naboji.
»Pod nami je ležala dolina. Nisi je mogel objeti z očmi naenkrat, marveč si ji moral slediti z zasukom do zadnjih robov, ki so jo zapirali kot filmske makete v prosojni protisončni luči. Po dnu doline se je svetlikala rečica, ob njej sta se križaje zvijali cesta in železnica. Na strmem pobočju so se pod pečinami in strmimi senožetmi bleščale strehe vasi. V tem trenutku je zaživel partizan Sova iz scenarija in kar slišal sem ga, kako pravi z ljubeznijo in ponosom: Stane, glej jo, našo Grapo! ... Da, to je naša Grapa! V njej se odigrava naša filmska zgodba,« se je 20 let po snemanju spominjal Štiglic, za katerega sicer Štefančič meni, da mu je takrat celovečerec uspel bolj naključno. »Kakor da bi pri naslednjih dveh filmih pozabil, kako se režira, je nato doživel nekakšen filmski izgon,« zatrjuje.
Kot bi se vrnila vojna
Predvsem vasi Grahovo in bližnja Koritnica sta postali naravni studio in kakopak vsi prebivalci igralci ali vsaj statisti. No, morebiti ne čisto vsi. Nekateri so se sodelovanju odpovedali, ko so pred seboj videli partizanske, italijanske, nemške in domobranske uniforme. Spomin na vojno je bil še tako živ, da so se prestrašili. Drugim pa je šlo tako dobro, da so v trenutku spustili kose in grablje, ko so zaslišali sireno. To je pomenilo, da se morajo takoj odzvati Štigličevemu povelju, ki se je tako ali drugače vedno znova prilagajalo takratni politični korektnosti. Ta je pogosto zahtevala nekaj sprememb scenarija, kar je dvigovalo pritisk pisatelju in posoškemu rojaku Cirilu Kosmaču.
Tako so Graparji pustili svoj pečat na še danes prepoznaven način – s požrtvovalnostjo in dobrosrčnostjo, da so se filmarji vse bolj redko vsak večer vračali v bazni štab na Most na Soči. Na žalost z leti kakšen spomin že opeša, zato je lahko danes vprašanje, kdo je bil kdo v katerem prizoru, med domačini stvar pregrete debate. A jim nikakor ne gre zameriti, saj je skoraj 70 let od premiere. »Štefančič je brskal tudi za kakšno intimno zgodbo. Pa ni ničesar izvedel,« se je nasmehnila Alenka Zgaga, predsednica Društva baška dediščina, ki je na dan slovenskega filma 5. oktobra pred skoraj tremi leti postavilo več kot 12 kilometrov dolgo krožno pot (v daljši različici).
Ljudje iščejo nove zgodbe
Tematska pot je zdaj del Baške grape, dediščino pa najdemo na tablah in lokacijah, kjer so posneli najbolj pomembne prizore. Vsako sliko iz filma lahko primerjamo s trenutkom, ki sledi toliko desetletij pozneje. Veliko se je spremenilo. Relief je ostal enak, kulturna krajina je večinoma izginila, kakšna hiša je še enaka ... Kdor želi več informacij, lahko poišče dve medijski točki na Grahovem. Ena je skrita v tamkajšnjem domu krajanov, druga pa čaka kar v gostilni Pri Brišarju. Tri table pojasnjujejo svoj del zgodbe sredi vasi, nakar se pot spusti – slediti je treba usmerjevalnim puščicam – proti Logarjevemu mostu, kjer je tabla s prizorom miniranja mostu. Kar je nekoč videl Štiglic v kameri, je še vedno tam.
Na drugem bregu Bače se pot vzpne po pobočju Spodnjega Bukovega do točke, kjer so posneli uvodne kadre. Obiskovalec lahko izbere ime po želji in zgolj doda: »Glej jo, našo Grapo!« Originalna točka je sicer precej višje na cesti proti Zakojci, vendar skoraj enaka tabla stoji na domačiji Pri Kobalu, od koder je lep pogled na obe vasi, čeprav nižje kakor v filmu. Blizu omenjene domačije se pot skozi hosto spusti proti Zarakovcu in prečka Bačo pri tamkajšnjem balinišču. Od tam ni daleč do Koritnice, kjer se povzpne do korita in točke O, moj Jezus! Nekoliko niže v središču vasi so pred skoraj 70 leti posneli ganljiv prizor Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši zemlji. »Obiskovalce naučimo prizora, da ga lahko ponovijo. In neredki se sezujejo,« zadovoljno pove Alenka. Nato se za konec švigne nazaj do Grahovega. Krajša krožna pot bo za sedem kilometrov pešačenja zahtevala približno tri ure, daljša 12-kilometrska pa približno pet. »Tematska pot Na svoji zemlji je združitev prijetnega s koristnim. Je dobra kombinacija zajemanja svežega zraka in znanja. Ljudje danes namreč vedno želijo izvedeti kaj novega, iščejo vtise in nove zgodbe,« pravi Štefančič.
Mladi, stari – ganjeni vsi
Tematske poti poleg posameznikov in naključnih radovednežev dandanes rade obiskujejo širše družine za svoja srečanja, predvsem pa osnovne šole. Kdo bi vedel, zakaj, ampak še največ jih v Baško grapo prispe s Štajerskega in Krasa. Kakopak mlajši še posebno radi prisluhnejo Orličevi zgodbi, ki je namenjena posebej njim. »Vidi se, da so tisti časi za nove generacije povsem neznani. Opazijo, kako so bili oblečeni, tudi kako so takrat pili vodo, na primer. Nekateri bi radi nosili orožje kakor Orlič, drugi se ga prestrašijo. Mislim, da so nekateri zelo mehkužni,« je Alenka povzela vtise nekaterih.
Starejši verjetno tako ali drugače podoživljajo svojo mladost, ko si ogledujejo odlomke. Tisti redki, ki so prvi slovenski zvočni celovečerec soustvarjali, pa žarijo ob srečanjih. Štefka Drolc, nekoč Tildica, je na ganljivi slovesnosti ob 60. obletnici filma dejala: »Dragi prijatelji, pretresena sem, ganjena ob ponovnem srečanju z vami, lepo mi je in milo, ko se spominjam vsega. Vaša zvestoba je sijajen opomin nam vsem: vzdržimo, dajmo si roke in medsebojno ljubezen! Potrebujemo jo!«
Blaž Močnik