Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Utrinki s Snežnika (17)

Dotik: Tretjič grem to zimo s Sviščakov, pa mi nad obračališčem ni nič znanega. Gaz ne vodi mimo poznanih dreves, nad Jegnom pa pridem do smrečic, a jih ob pravi smeri ne bi smel videti. Celo na grebenu ne prepoznam ničesar. Toliko o mojem poznavanju gore.

Od Rožnika do Snežnika

V živalski vrt sem šel le za pol ure, a kaj, ko ne znam iti iz njega prej kot v uri in pol. Uživam v tem obisku, brez njega se tudi izleta na Snežnik ne bi tako veselil. Gepardinja Svea je spustila mijavkajoč pozdrav, tudi volk Volfi me najverjetneje vidi kot enega od oskrbnikov. Medvedki Metki nisem povedal, da grem iz živalskega vrta naravnost na Snežnik, a je morala nekaj zasumiti, tako razposajeno je oddirjala na drugi konec ograde. Zadnje čase mi tudi leopardka Lava nameni nekaj pozornosti. Da, nekatere živali me prepoznajo. Tako je tudi z ljudmi: če me kdo prepozna po najmanjši potezi obraza, še ne pomeni, da me zares pozna. Verjetno je enako s poznavanjem gora. Koliko ljudi, ki v gorah prepoznajo vsako podrobnost, gore v resnici pozna?
 
   
 
Do Gabrijela imam približno petnajst minut hoje, ravno dovolj, da sem se ogrel na delovno temperaturo in začel slačiti sloje obleke. Izjemen občutek je, ko skozi meglo prepoznam vse bukve, pri katerih sem se ustavljal pred časom, tudi tiste, za katere samo mislim, da jih poznam. Pri Kapetanu se skozi prazno vejevje priplazi gošča strupene megle. Ne vem, kaj vse nosi s seboj, vem le, da ni čisto naravna. Nad obračališčem gaz zavije s trase planinske poti, kajti drevesa mi niso poznana.
 
V Jegnu nimam pravega občutka. Namesto da bi se ponj vrnil nekaj korakov nazaj, rinem naprej. Ko ne vem več, kje sem, sem izgubljen. V mestih človek to veliko težje zazna. Kdaj in kako pa človek izgubi dušo? Verjetno je to še težje opaziti kot kaj drugega. Veter se vrtinči iz različnih smeri, vendar tega ne zaznavam. Nekaj časa mu nastavljam desno lice, ko pa stopim na greben, mu pomolim še levega. Nekaj je narobe, teren gre navzdol v vse smeri. Iz megle se izlušči siva podoba. Kako sem vesel, ko stopim pred Slončka! Očitno sem zašel na Srednji Snežnik.
 
   
 
Vedel sem, da moram še za dne priti na goro, nisem pa vedel, zakaj. Da sem danes brez pravega občutka, bi se lahko zavedel že v Logatcu, ko v domu nisem znal poiskati očeta, se morda vsaj spomniti, da se po novem zadržuje v drugem dnevnem prostoru. Vem le, da se ponovno veselim stopiti v kočo na vrhu Snežnika. V veži s čevlji potrkam po tleh, da bi sneg odpadel z njih. Sem izza vrat slišal Mija reči "To je Iztok" ali tudi slišim narobe? Janja je vedela, da pridem danes, čeprav sam še nisem vedel, zakaj. V koči je nekaj gorskih reševalcev, pa tudi zanje še nekaj časa ne vem, s kakšnim namenom so tu.
 
Pojma nimam, zakaj zvečer neobičajno pogosto zvoni telefon. Ko zmanjka klicev iz doline, začne Marko preverjati kvaliteto signala na nočnem pohodu. Živahno je vseskozi. S seboj imam branje, vendar ni časa zanj, v večerni družbi raje razpredam svoje misli. Tudi spat še ne grem s pravim občutkom, sicer bi šel vsaj eno uro prej in s kakšno desetinko promila alkohola manj v krvi.
 
   
 
Jutranji pogled skozi okno pokaže, da so razmere primerne za vrh! Danes se ne mudim dolgo na njem. V koči pa telefon ponovno zvoni. Marko se javlja od table 'Pet minut' in Katja najavlja s Harij. Lahko bi se spomnil, da te dni praznuje Janja! Telefon pa kar zvoni. Najprej najavijo štirideset pohodnikov, uro kasneje so jih našteli že sedemdeset. Zadnji in tudi najbolj vztrajni so Hrvatje s Krka. Zaradi močne burje njihovega avtobusa niso pustili čez krški most, pa so se vrnili po osebne avtomobile. Končno izvem: v tem času je bil pred leti snežniški pohod, zato je v koči nekaj reševalcev v stalni pripravljenosti.
 
Povsod je dovolj napisanega, kakšno hrano jesti na planinski turi, a nikjer zasledim, kakšna hrana nam na izletu obogati občutke: pripravljena iz doma pridelanih sestavin in narejena z ljubeznijo. Orehi za štrukelj so z domačega vrta in domači jih trejo, zelje za joto je tudi zraslo na domači njivi in skisano na naraven način. Prav tako je domač krompir, le fižol se na tej višini nikakor noče skuhati. Nekateri pogrešajo različnost, meni pa je pomembna odličnost.
 
   
 
"Greste z nami v dolino?" me vpraša vodnik hrvaške skupine. Odkimam, grem kasneje z oskrbniki. Ko pa se zadnji izmed njih strašansko obira in ima težave z nameščanjem derez, se hipoma odločim. V dobri minuti sem oblečen in imam pripravljen nahrbtnik, ulovim jih pri Okencu. Tokrat mi ni do tega, da bi se vračal sam, še ne vem, kako je z mojim občutkom. Dovolj zgoden sem, da se bom lahko ustavil še pri očetu.
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Snežnik, 12. marec 2016

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti