Plezalni center Ljubljana/Ekipa: ... je inštruktor športnega plezanja, diplomiran trener na Fakulteti za šport in alpinist
Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice?
Rad imam plezanje, ki je odlična šola za življenje, zato je super, če lahko to delim naprej. Sicer pa me motivira napredek, ko se nekdo nauči obrniti bok ali odlično odpleza postavljen balvan. Motivacija je tudi prenašanje konceptov treninga v realnost in preverjanje, kaj funkcionira in kaj ne. Pa trenersko delo je zelo povezano s postavljanjem smeri, kar zelo rad počnem.
Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?
Z družino že od malega hodili v gore. Več je bilo “lufta” pod nogami, bolj je bilo “fino”. Sicer so neposredni začetki vezani na oprimke, ki sva jih z očetom “zašraufala” v fasado hiše in stene blizu doma, kjer sem se na kavbojski način učil vrvne tehnike. Naravna pot je vodila v Plezalni klub Ribnica, kjer sem zasvojeno drgnil kožo ob umetnih oprimkih, dokler ni bilo žuljev čez vse prste. Po enem mesecu drgnjenja umetne stene sem prvič resno plezal v plezališču Vipavska Bela (otroško plezanje na planinskih plezalnih taborih v plezališčih zame ne šteje) in ko sem se po nekaj smereh na top rope lotil plezanja v vodstvu, sem se suvereno “zvalil” pred vpenjanjem prvega kompleta. Preživel in bil zasvojen, do konca. Da ne govorimo, kaj se je zgodilo po prvem potovanju na Sardinijo.
Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?
Plezanje mi predstavlja življenjsko filozofijo, saj je pomanjšana šola življenja. Naučiš se, da se je za rezultat potrebno potruditi, da z glavo čez zid ne gre. Naučiš se tudi kaj je strah in kako živeti z njim. Plezanje je tudi inspiracija.
Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?
Rad plezam v gorah. Včasih, ko me še ni toliko zeblo (očitno nekaj doda količina špeha na trebuhu in emšo) je bilo super plezati pozimi. Eno zimo smo bili obsedeni z zimskimi ponovitvami, spet drugo z “miksi”, sedaj so mi ljubše dolge, strme, težke skalne smeri. Če je granit (“šodra” ne maram več preveč) in gre za previsno “finger” poč ali “hard offwidth” še toliko bolje. Če hočeš v gorah plezati kaj težjega, brez športnega plezanja pač ne gre. Te pa vsekakor zasvoji občutek “sajtanja” težke previsne smeri. Pa potem, ko pade projekt za katerega si se precejkrat peljal na Primorsko, se obkladal z žaljivkami, da si gnil in da nič ne moreš, je tudi dober občutek. Ko sem prvič plezal balvane v Podljubelju sem rekel, da to ni zame (ego pač trpi, če si “švoh”). Pa je prišlo nekaj balvanskih plezalnih dni s Šisotom (Rok Šisernik) v Ožbaltu in Kamniški Bistrici, pa človek počasi spremeni mnenje. V knjigah piše, da bolderiranje pomaga, da postaneš bolj močen, kar je še dodatna motivacija. Tako počasi pride do realnosti, da se iz odprave v Pakistanu, kot enega od najboljših spominov, spominjaš dobrih balvanov; da hodiš na balvanske plezalne “tripe” v Makedonijo; ko se zgodi Font, pa se imaš že skoraj za bolderaša (čeprav sem še zmeraj “švoh”). Plastika pa je dobra za trening.
No, če bi moral izbrat samo eno stvar bi bil to “trad” v počeh.
Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?
Na pogled 8a, rdeča pika 8b, 7c balvan.
Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?
Vsak “trip” ima svojo zgodbo in vsak te nekaj nauči. Poleg vseh španskih zgodb in odprav v Pakistan ter Kirgizijo, pa je ena boljših zgodb ZDA s Kristjanom. Za dva meseca na avtoštop od Indian Creeka, Ziona, Red Rocksov, Bishopa do Yosemitov. Vmes sva spoznala trop “kul” ljudi, splezala nekaj res dobrih linij, se “prešvercala” v nekaj “džakuzijev”, požrla hrano v nekaj all you can eat restavracijah in za vse skupaj zapravila slabih 700 eur. To bo težko ponoviti.
S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?
Poleg plezanja postavljam smeri, izbiram nove grife, rišem volumne, se izobražujem na področju treninga, klikam po računalniku, kaj sprogramiram, se vržem na kakšen slackline in poslušam glasbo. Pa obešam perilo, kuham, sesam, “pucam” WC ter občasno sodelujem pri gozdarskih in gradbenih podvigih mojega očeta.
Najljubša knjiga, pesem in filmček
Ena množice knjig o treningu recimo 9 out of 10 climbers make the same mistakes, Self-Coached Climber, Maximum climbing in Training for a new Alpinism, so mi všeč tudi knjige iz zbirke Esenca in različna dela iz klasične filozofije. Od alpinistične literature mi je všeč Beyond The Mountain.
Glede glasbe sem pristaš alter scene. Od temačnega metala in post rocka do duba, etna in elektronike. Recimo Demersal: Cognitive Dissonance od The Ocen, Arriving somewhere but not here od Porcupine Tree, Aprih Etheral od Opeth, 1000 Mirors od Asian dub Fundation pa do Februarja od Nietov.
Spomin za filme imam bolj slab, rad gledam drame, ki imajo kakšno sporočilo, ne maram pa neumnih romantičnih komedij in tipičnih “holivudskih” filmov.
Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju
Inspirativnih citatov je veliko težko se odločim za enega, ki bi najbolj ustrezal mojemu življenju. Mi je pa všeč stran 62 v knjigi Beyond the mountain.
Če bi imel teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?
Kar koli od tega bi zadevalo plezanje.