Dotik: "Uspelo mi je!" sem se veselil v koči na vrhu Velikega Snežnika, ko smo nazdravili s kozarcem šampanjca. Bil sem hvaležen tudi za vsa darila, ki mi jih je tokrat pripravila gora.
Snežniški vestnik
Vožnja v mraku ni nič kaj prijetna, kajti oblak se je sesedel na snežniške gozdove. Pa kaj potem. Na Sviščake pripeljem že v temi. Želim še malo za šalo poklicati v kočo na vrhu Snežnika, a nimam signala. Tedaj se v soju čelne svetilke zasveti tisoč in ena iskra drobnega in na gosto usipajočega se dežja. Ne, današnja noč ni primerna za šale. Signala ne bom poskušal loviti kje višje, telefon bo počakal v avtu. Kakšno minuto manjka do pol sedmih, ko grem na novo pot iskanja samega sebe. (Bilten URSZR: "Ob 18.31 se je na območju Snežnika, občina Ilirska Bistrica, izgubila skupina šestih hrvaških planincev.") Pohitim bolj, kot je zdravo zame, samo da obleko premočim od znotraj, preden se napije vode od zunaj. Brez ostankov sledi ne bi znal iti po planinski poti, kvečjemu bi lahko šel po cesti. Vidi se komaj kaj.
Med Lomom in Kapetanom zaslišim nenavadno piskanje. Vem, da ne gre za žival, ljudi pa ob sedmi uri zvečer tudi ne bi smelo več biti. Zasvetita se čelni svetilki. Zakaj neki piskata? "V temi in pozimi se pa medvedov res ni treba bati!" Serđo pojasni: "Medveda sem jaz srečal že velikokrat! Iščeva šest naših planincev. Ob enih so šli s Snežnika in jih še sedaj ni nazaj. Za vsak primer sva šla do sedla. Klicali smo GRS, tu se ne da nič več storiti. Sneženje že v eni uri zabriše sledi." Lahko da je drugemu ime Marino, vsekakor pa ni lahko temu Težaku.
Nad obračališčem gre zares, sedaj potrebujem vso zbranost. Razveselim se vsake smrečice, ko jo prepoznam v soju baterijske svetilke, tako kot se razveselim Skalce. V megli se je spremenil občutek za čas in naenkrat ne vem več, kje sem. Tu ni kaj, vrnem se k Skalci po izgubljeni občutek. (Zakaj so Hrvatje pri Skalci namesto naravnost po shojeni stezi zavili levo v žleb proti Grčovcu? Ivo: “Zato, ker smo bili razigrani kot divji konji.”) Vsakomur je jasno (ali pa tudi ne), da bom občutku lahko sledil edinole, če ga spustim po poti naprej. Z njim ali pa za njim pridem v Jegno. Vem, da bi naravnost navzgor prišel na vrh, vendar moram iti po poti. Na pomrznjenem snegu izgubim nekaj zaupanja vase, prav sedaj, ko sem zahtevnejši del že premostil!
Nekaj deset metrov nazaj je dovolj, da sva z občutkom ponovno usklajen par. Vem, da moram sedaj natakniti debelejše in predvsem suhe rokavice, čeprav tega ne čutim. Zaradi premočene kože se prsti zataknejo na poti v globlji in tanjši del rokavic. Do zadnjega želim za seboj puščati dobro sled, čeprav vem, da se mi ne bo treba vrniti v dolino. Občutek vseskozi puščam naprej, jaz mu le slepo sledim in na greben pridem malo pod Okencem. Sneg je tu zelo trd, vendar sem odločen – sedaj bom sledil grebenu. Kako se razveselim stebra na vrhu Snežnika!
Padavine prenehajo, ko stopim v jedilnico, zato pa se iz mene usuje ploha besed. S Slavcem je tokrat Katja. "Zakaj nisi poklical, da prideš?" "Ker bi vas skrbelo! Samo preveril sem, ali je koča odprta." Gregor je njun gost, zaradi slabega vremena bo raje prespal v koči. Še preden se preoblečem, povem: "Sedajle bi se mi pa prilegel kozarec šampanjca!" Slavko dvigne obrvi. Njegov "Ni problema. Katerega bi?" mi malo povesi nos. Igral sem na presenečenje, pa sem se vanj ujel sam. Iz nahrbtnika vseeno izvlečem svojega. "Prišel sem, da skupaj nazdravimo mojemu rojstnemu dnevu!"
Med čakanjem na novice listam februarsko številko Planinskega vestnika. Kaj so tudi oni zašli? Že nekaj mesecev delajo intervjuje kar sami med sabo, tokrat pa uredniki na veliko opevajo svoje planinske vodnike. Zanimiva se mi zdi misel 'vladnega', da lahko na nekoga naredijo globok vtis prav planinski vodniki, za katere mislim, da naj bi bili izvrstno napisani predvsem v tehničnem pogledu. Je pa resda pred leti tudi name naredil močan vtis opis, ki se prosto po Miheliču glasi nekako takole: "Na primernem mestu zapustimo označeno pot ..." Takrat sem se spraševal: kako za vraga pa naj vem, katero je to primerno mesto? Danes vem – s pravim občutkom.
Peter Prevc je spet zmagal in upam, da bodo na koncu praznovali tudi izgubljeni Hrvatje. Telefon zvoni večkrat, nazadnje za sporočilo, da so sledi Hrvatov našli v Žlebini v smeri Grčevca. Dva gorska reševalca sta prišla v kočo sredi noči, prav tako premočena skoz in skoz. Kaj se ve, morda so jima prišle prav moje sledi. Puljčane so našli že daleč stran od Snežnika, Mirin je povsem blizu hrvaške meje. Da niso nameravali iti domov kar peš?
V nedeljo pride iz doline le Marko. Kmalu se čudi: "Telefon sem samo ugasnil in ponovno prižgal, pa imam kar triindvajset neprebranih sporočil! " Na glas jih citira: da ga solata čaka v hladilniku, da ga mama vabi na kosilo in še marsikaj drugega mu ni jasno. "Temu mobilnemu operaterju se je čisto zmešalo, to ni nič mojega!" Z Gregorjem sta poskrbela za prijetno zabavo, ko sta pomotoma zamenjala mobilna telefona. Na Sviščakih močno dežuje. Ljudi ne pričakujemo in kočo zapremo dopoldne. Pokrajina se podnevi zelo razlikuje od nočne. Ne samo svetloba, tudi odjuga je zelo spremenila obliko terena.
Pri Parjah prvikrat vidim, kako po travah ob cesti teče rečica. To je lahko le Pivka, ena od treh skrivnostnih Snežnikovih rek! Med postopanjem po planoti, kjer se bodo poleti pasle ovce in koze, sem gotov: gora mi je za rojstni dan pripravila svojevrstne okoliščine, celo Slavko je prišel odpret kočo slabemu vremenu navkljub. Hvala, Snežnik! Takega izleta resda ne gre ponavljati kar tjavdan, pa saj tudi ne praznujem vsak dan. Samo po sebi pa je razumljivo, da sem del moral prispevati sam.
Iztok Snoj