Planinski vestnik: Gabrijel Jelovšek - Jele, oskrbnik zavetišča na planini Viševnik
Za kratek pogovor smo zaprosili oskrbnika malega Bregarjevega zavetišča na planini Viševnik. Gabrijel Jelovšek - Jele je že petnajsto poletje oskrbnik, obenem pa je tudi predsednik planinskega društva in "deklica za vse". Če obiska ni, rad zagrabi žago in kladivo in se loti dela. Če planinci so, pa še raje za harmoniko, s katero pripomore k dobremu razpoloženju.
Kdaj in kje ste se navdušili za gore?
Moj oče je bil zaposlen na hidrometeorološkem zavodu in leta 1957, ko sem imel 17 let, me je vzel s seboj na Kredarico. Tam so z ekipo postavljali neko poskusno vetrnico. Bilo je prav lepo in zame kot mulca zanimivo doživetje, ki mi je približalo gore in planinsko družbo do te mere, da sem sedaj kot upokojenec tudi oskrbnik. Najprej sva skupaj s partnerico Valerijo delala v Koči na Planini pri jezeru, zadnjih osem let pa hodiva slabe pol ure višje, v malo Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik.
Torej so bili glavni pri vsem ti mladostni spomini?
Lahko bi tako rekel. Na Kredarici sem se družil z meteorologi, ki kot vemo, ob svojem delu vedno poskrbijo tudi za planince. Malo sem jim tedaj tudi pomagal v kuhinji. Spomnim se, da so mi naročili naj skuham polento za nekega gosta. Pa sem jo, tako kot me je doma mama naučila in jo na koncu prav lepo zabelil z ocvirki. Pa gost ni bil nad njo prav nič navdušen, zavrnil jo je, češ, da je še na pol surova. Meteorologi so se seveda zabavali in mi šele nato povedali, da je pri njih vse treba kuhati nekoliko dlje kot doma, saj voda zaradi nižjega zračnega pritiska vre že pri okoli 88 °C. Pa sem jo nato še enkrat skuhal in je bil lačni planinec zadovoljen.
Oče se je takrat verjetno bal, da mi bo na Kredarici dolgčas, zato mi je predlagal naj s seboj nesem smuči. Takrat so bile drugačne zime in je bilo na ledeniku še veliko snega. Poletno smučanje na njem je bila vsakdanja stvar, nekateri planinci so si radi privoščili dopoldansko smuko na Kredarici ter popoldansko kopanje v Bohinjskem jezeru ....
Kasneje ste se verjetno tudi včalnili v planinsko društvo:
Zaposlil sem se pri Ljubljanskem potniškem prometu, kjer sem delal kot voznik avtobusa. Tam sem se takoj včlanil v njihovo planinsko društvo (tedaj še PD Viator, danes PD Integral op.ur.). Društvo je na mestu, kjer je bila prej stara sirarna postavilo svojo prvo kočo na Planini pri Jezeru. Pa smo jo že po nekaj letih izgubili. Bilo je poleti leta 1981, ko se je za naslednji dan pričakoval povečan obisk planincev. Kuharica je močno zakurila peč, da bi lahko spekla zadosti kruha in je prišlo do požara. Iskre so padle na streho pokrito s skodlami. Bilo je vroče in presušen les se je vnel kot bakla. Eden od sosedov je tedaj tekel v dolino sporočat, da je nastal požar, ker prenosnih telefonov tedaj seveda še ni bilo. Pa je bilo brez pomena. Še preden je dobro izginil za ovinkom, je ostalo le pogorišče, osebju pa je uspelo rešiti zgolj nekaj malenkosti. Rabili smo tri leta, da smo odprli sedanjo, moderno kočo.
Kako pa je iz planinca nastal oskrbnik?
Bil sem že upokojen, ko so neko leto iskali novega oskrbnika. Prišel sem na obisk, pa me je kar kuharica vprašala, če bi prišel za oskrbnika, ker sem v penziji in imam čas. Predsednik našega društva me je sicer opozarjal, da to delo ni za vsakogar, v mislih pa je imel verjetno nekega mojega predhodnika, ki ni znal z ljudmi. Jaz pa sem si mislil, kako ne bi znal, če sem imel kot voznik avtobusa štirideset let opravka z vsemi mogočimi in nemogočimi karakterji.
Partnerica Valerija je v koči delala že leto prej, preden sem prišel še jaz. Po šestih letih sva se odločila zamenjati kočo za to manjšo na planini Viševnik, ker nama je tu bolj ustrezalo zaradi domačnosti in tudi svobode. Koča pri jezeru je umeščena v kotanjo, iz katere praktično ni razgleda, tu pa smo na razglednem sedlu in lahko občudujemoTriglav, Fužinske planine in na drugi strani Komno. Povabil pa naju je predsednik društva PD Drago Bregar, zdaj žal že pokojni Zvone Šere, ki je tu velikokrat sam dežural in smo se kot sosedje dobro poznali. Tu nama je bilo že od prej všeč in sva kar sprejela. Pa še celo sezono nama ni treba biti gor. Vmes se za nekaj tednov tudi zamenjamo in človek ne postane naveličan, sploh če je slabo vreme kot letos.
Kot je videti, ste pri koči mojster za vse
Moj prvi poklic je bil ključavničar, delal sem tudi kot ličar pri obnovi avtobusov in tako sem se naučil marsikaj, kar mi sedaj pride prav tudi pri raznih popravilih na koči ali v njej. Letošnje slabo vreme in odsotnost gospe, ki bi morala priti in naju zamenjati za štirinajst dni sem denimo izkoristil tako, da sem na novo prezidal štedilnik na drva, ki je bil že precej dotrajan. Pa tudi sicer sem kar učljive sorte. Sam sem se po posluhu naučil igrati harmoniko in z njo zaigram planincem, če je le prilika.
Kot oskrbnik torej počnete stvari, ki so težko merljive in vam jih nihče ne obračuna.
To je kar tipično za majhna društva, ki imajo na skrbi kakšno kočo ali zavetišče. Sam sem namreč sedaj član PD Drago Bregar, ki ima le okoli petdeset članov. Torej mora biti vsakomur jasno, da nimamo dosti sredstev in komajda pridemo skozi z vzdrževanjem zavetišča. Tako je naneslo, da smo po Zvonetovi smrti ostali brez predsednika, jaz in Valerija pa sva zaljubljena v to kočico in so se člani iz hvaležnosti (smeh) seveda najprej spomnili name. Malo sem sicer cincal, pa na koncu pristal. Taka je pač usoda malih društev, kjer ni dosti izbire. Vnuki so me naučili uporabljati elektronsko pošto, pa kar gre. Vse se da, če se le hoče. Samo da bo zdravje in da bova lahko še dolgo med ljubimi gorami in v tej veseli planinski družbi. Tisto kar v življenju počnemo za svojo dušo in zadovoljstvo, je na koncu največ vredno, ne denar.
Dušan Škodič