Silvo Baznik: Da bo tokrat treba hoditi do prvega snega, smo vedeli že ob odločitvi, da se zapeljemo v dolino Vrat.
Cesta iz Mojstrane do Aljaževega doma je lepo prevozna in tako smo ob osmi uri zjutraj ustavili avtomobil na parkirišču, se dobro pretegnili in nahrbtnike s smučmi vred oprtali na ramena ter se v smučarskih čevljih podali na turo. Jasnino na nebu je prekinjala meglica, ki se je valila nad Luknjo, ko smo naredili prve fotografije očaka Julijcev iz Vrat. Hitro smo zapustili trato, kjer cvetijo beli žafrani in se podali po označeni poti skozi gozd. Markirana pot seka nekaj kolovozov in nas popelje v grapo, kjer običajno pozimi letijo plazovi izpod Dolkove špice. Tokrat o snegu ne duha ne sluha in se tako po skalnati grapi vzpenjamo in pred skalnatim skokom zavijemo desno v gozd in po nekaj vijuganja pridemo nad skok v smeri Stenarja. Z razgledne točke se malce spustimo in dosežemo prvi sneg. Še vedno s smučmi na nahrbtniku prečimo pobočje in se vzpnemo levo od previsne pečine z manjšim slapom in po ozkem snežnem prehodu na višje prostrano snežno pobočje. Sneg je ojužen, a ker so pred nami naredili gaz, nadaljujemo po njej in se na vrhu strmine obrnemo desno na severozahod in po snegu med ruševjem po dveh urah hoda dosežemo iztek široke doline, ki se spušča izpod Stenarskih vrat.
Tu odložimo nahrbtnike, si privoščimo daljši počitek in nato stopimo na smuči in s pomočjo kož na njih nadaljujemo vzpon. Sprva hodimo v soncu po rahlo ojuženem snegu, a ko dosežemo senco, ki jo nudi gora, je potrebno dati na smuči srenače. Sneg je tu poledenel, temperatura je padla in rahel veter nas hladi, ko se vzpenjamo. Ko se svet na desni odpre, zavijemo in kmalu stopimo iz sence na sonce. Kako je prijetno zopet občutiti toploto sonca. Prijatelja sta nekoliko zaostala, a ker je vse kot mora biti, nadaljujem pot. Z vrha je že nekaj turnih smučarjev smučalo mimo nas v dolino, ko se mi še pomikamo navzgor.
Po položni dolini se povzpnem na Rob Kriške stene, kjer se obrnem levo in spodaj vidim prijatelja, ki se vzpenjata. Nadaljujem in dosežem Bovška vratca, ki so najvišja s smučmi dosegljiva točka. Tik pod vrhom Križa srečam pohodnico in tu snamem smuči, vzamem v roko cepin in se previdno v nekaj minutah povzpnem na 2410 m visoko goro. Na vrhu piha močnejši veter. Hitro se ozrem naokoli, naredim nekaj posnetkov in se prav tako previdno odpravim z vrha k prijateljema, ki sta medtem že prišla na cilj smučarske ture. Iz zahoda pritiskajo meglice, ki nakazujejo bližajočo se spremembo vremena in istočasno popestrijo poglede na prelepe Julijce.
Ko se okrepčamo, pripravimo opremo in pričnemo smuk v dolino. Sonce je ravnoprav odjenjalo snežno površino, da je smučanje en sam užitek. Zavoj sledi zavoju in v tekočem ritmu dosežemo Rob Kriške stene, se spustimo po pobočju proti jugu pod ostenje Stenarja, kjer sedaj že sije sonce in poledenelega snega ni več, le putrček na trdi podlagi, kar je meka za smučarja. Hitro, kar prehitro smo spodaj na mestu jutranjega odmora. Tudi tokrat se malce ustavimo in pogledamo proti Križu, ki so ga zopet za nekaj časa ovile meglice.
Še nadaljujemo smučanje, ki ga končamo nad previsno pečino in peš sestopimo na pobočje pod slapom, kjer se sneg tudi konča. Oprtamo smuči, se povzpnemo na razgledišče, naredimo odmor in nato nadaljujemo sestop v zeleno dolino Vrat, od koder smo se odpeljali v Mojstrano na razgovor in pijačo.
Na turi smo bili šest ur in pol, prehodili in presmučali smo 9,9 km s 1391 višinskimi metri in predvsem uživali v pomladanski smuki, kakršne bi si vedno želeli.