Silvo Baznik: Z izborom ture s čimmanj nošenja smuči se 
ustaviva pri spodnji postaji kabinske žičnice v Bohinju.
Na izhodišču je potrebno počakati pol ure, da prične voziti gondola. Zgoraj naju pozdravita sonce in veter in potrebno je počakati naslednjih pol ure, da se odpeljeva s sedežnico na Orlove glave. Sledi spust v konto k vlečnici Kratki plazi, a glej ga zlomka tudi tu bi morala počakati nadaljnih pol ure in tako raje natakneva dereze, smuči na nahrbtnik in greva po poledenelem snegu na vrh smučišča, kjer se pripraviva za smučanje proti planini Suhi. Z vrha smučava v dolino, ki poteka vzporedno z glavnim grebenom bohinjskih gora. Sneg je tu opuščen in prijeten za smuko.
Nižje v dolini prismuča za nama Jože z Jesenic in skupaj zaprežemo, kot pravi najin prijatelj Andrej, kužke, nataknemo srenače in pričnemo prečenje nad planino Suhe proti zelo strmi grapi, po kateri se z nekaj obrati po pomrzjenem snegu vzpnemo in dosežemo sedlo Čez Suho. Odpre se čudoviti razgled po dolinici in vrhovih, ki jo obkrožajo. Srenače pospravimo in nadaljujemo po dolinici z vzponom po širokem pobočju sprva proti jugu in nato proti vzhodu do velike konte ob vznožju vršne zgradbe Rodice. Pobočja imajo žal že malo snega, nekateri deli so goli in levi greben gore je prav tako očiščen beline.
Že dalj časa je naš zvesti spremljevalec veter, ki se z višino vzpona krepi in doseže že neznosno moč prav na vršnem grebenu. Ko me nekajkrat skuša stresti z grebena, odneham in se vrnem h kolegoma. Naprej na vrh nima nobenega smisla in zato se odločimo za vrnitev. Pripravimo smuči in hitro zapustimo greben. Smuka je naravnost fantastična. Puter na trdi podlagi, kaj si lahko turni smučar še želi in poleg tega s padanjem višine pada tudi moč vetra, ki nad nami podi oblake. Spustimo se do najnižje točke v glavnem grebenu in nato v niz dolinic, ki nas vodijo proti planini Suhi. Izbiramo med strmimi prehodi do zadnje strme grape nad planino, kjer z nekaj odrsavanja pridemo nad planino in naredimo prečenje pobočja do izhodišča vzpona na Vogel. Pri vzponu ima Jože podobne težave s kožami kot sem jih imel jaz pri prejšnji turi. Z novimi kožami tokrat nisem imel nikakršnih težav in tudi Joži priporočiva nakup kož, ki imajo med lepilom in dlakami dodatno nepremočljivo plast.
Naprave na smučišču ne delujejo. Smučamo v konto in nadaljujemo vzpon kar brez kož na smučeh do zgornje postaje sedežnice Orlove glave. Tudi tu smo osamljeni smučarji. Le veter je še vedno naš spremljevalec. Odsmučamo proti gondoli, naredimo zadnje posnetke smučišča in Julijcev ter se odpeljemo v dolino.
Kljub temu, da nam ni bilo dano smučati tokrat prav z vrha Rodice, smo zadovoljni sedli v avtomobila in se odpeljali vsak proti svojemu domu. Midva s kolegom narediva še postanek v Ribčevem lazu in s pogledom na jezero nazdraviva s temnim pivom ter s tem zaključiva obisk naših prečudovitih gora.
Tura je bila dolga 11,4 km z 892 višinskimi metri vzponov in smo jo opravili v dveh urah in dvainštiridesetih minutah brez postankov.