Silvo Baznik 11.04.2016 07:28 2190 0

Veliki Selišnik in Debeli vrh

Silvo Baznik: Rosenje iz oblakov naju je spremljalo na avtocesti in pri vzponu na Rudno polje, kjer parkirava in v nekaj korakih stopiva na južen sneg.

Hodiva po gozdni cesti in skozi gozd do Krucmanovih kont. Nad nama se razprostirajo oblaki, ki prekrivajo vrhove gora. Tokrat greva po novi varianti in zato stopiva levo v gozd in pričneva vzpon. Potrebno je izogibanje kopnih predelovov v gozdu do grebena, ki naju popelje na Kačji rob. Za trenutek izgleda, da bo veter prepodil oblake, a le za trenutek, ko zopet meglice prično svoj ples.

Z robu se spustiva v kotanjast svet pod pobočjem Viševnika in nato prečiva v desno preko kotanj proti Draškemu robu. Tik pod njim zavijeva desno na pobočje Velikega Selišnika in prečiva snežišče z nekaj koraki preko ruševje na zgornje pobočje in na vrh 1956 m visoke gore. Na vrhu nekaj časa posvetiva pospravljanju premočenih kož, okrepčilu, fotografiranju in pripravi na smučanje. Najino upanje, da se bo zjasnilo, je utonilo v oblaku, ki je zakril jugovzhodno pobočje po katerem sva nameravala odsmučati v Blejsko konto. Ničelna vidljivost je pomenila spremembo načrta in odsmučava proti zahodu na preval v Solnice. Tu je boljša vidljivost in zato tudi temu ustrezno dobro smučanje po južnem snegu na trdi podlagi. Spodaj v Blejski konti ponovno natakneva kože na smuči. Pri tem ugotovim, da lepilo zaradi popolnoma premočenih kož ne drži več. Kože so na smučeh le zaradi vpenjanja zadaj in spredaj in v upanju, da bo nekako šlo, nadaljujeva prečenje na zahodni greben Debelega vrha. Kmalu ena od kož preprosto ostane na snegu namesto na smuči in prijateljeva pomoč je dobrodošla pri reševanju problema. Srenači so ostali doma in prijatelj mi posodi svoje. Še enkrat nataknem kože, srenači malce ustavljajo stransko drsenje kož in korakam za prijateljem proti vršnemu grebenu. Improvizacija je uspela in skupaj prideva na vrh 1962 m visoke gore.

Se bo zjasnilo, to je vprašanje. Megle v Krmi skoraj ni več, majhno okno na nebu pokaže delček Karavank, vidiva nekaj grebena Mrežc in komaj kanček pobočja Velikega Seliškarja. To pa je tudi vse. Še dobro, da meglice ni pod nama in zato se pripraviva na smučanje. Z vrha po ojuženem snegu v zavojih hitiva proti dolini. Sproživa nekaj sneženih kep in odrinjava vršnjo plast novozapadlega snega ter se ustaviva na vzhodnem robu Blejske konte, kjer naredim panoramski posnetek in nato smučava po strmem pobočju v gozd ter naprej v dolino na gozdno cesto. Odriv, odriv in spet odriv s smučmi in potiskanje s palicami naju popelje nad dolinico. Še malce smučanje navzdol in zopet po ravnini in nato v rahlem spustu doseževa Krucmanove konte. Tu se ustaviva, malce pomentirava smuko in določiva novo varianto vzpona pod Malim Selišnikom v dolinico pod Velikim Selišnikom, a to je le načrt za naslednjo zimo.

Sledi smučanje skozi gozd na Rudno polje, kjer se ustaviva nekaj metrov pred avtom, pospraviva smučarsko opremo, se preobujeva in zapeljava proti Ljubljani. Tura je bila dolga 9.2 km z nekaj več kot 720 višinskimi metri, ki sva jo opravila v gibanju dveh ur in šestintrideset minut. K temu času je potrebno dodati še čas postankov...