Avantura sredi velike puščave: plezanje na iglo Assekerdo

Najina igla Assekerda

Štirje prijatelji smo torej namenjeni kar daleč v puščavo. Naju z Markom vsaj dva dni ne bo nazaj. To je veselje, raziskovali bomo malo znana področja v središču velike Sahare. Le približne skice terena imamo. Vse ostalo je odvisno od nas samih. (O GPS takrat še sanjali nismo.)

Zaenkrat imamo skupno pot. Prijetno plezamo po stenah vadija, po katerih ob dežju očitno padajo slapovi.

V vadijih, kjer se podzemna voda verjetno najdlje zdrži, je še kar nekaj zelenja. Rastline se proti strašni suši borijo na razne načine: bodisi da poženejo izredno dolge korenine, tudi do 20 metrov, ali pa ozelenijo zelo hitro v času dežja, potem pa se spet napol posušijo ali pa imajo liste, ki izhlapevajo izredno malo vode. (Pozneje so nam ob neki ekskurziji v Izraelu, kjer vemo, kako obupno primanjkuje vode, kazali, kako gojijo razne rastline, ki potrebujejo minimalne količine vode, uvozili so jih iz mehiških puščav in iz Atacame).

Od živali nam prekriža pot hrošček skarabej, sveta žival starih Egipčanov. Ponoči smo dostikrat videli puščavskega skakača, ki je še najbolj podoben miši, čez dan pa najdemo le sledove okrog njegovega rova. Menda se okrog podijo tudi črede divjih oslov, ki obgrizejo še tisto zelenje, ki ga suše ne uspejo požgati. Seveda pa je tu nepogrešljiva tudi puščavska ladja. Kako lahko žre tudi 5 centimetrov dolgo trnje, nam ni bilo jasno. Marku je tak trn nekoč predrl podplat čevlja. Edino neke rastline s sočnimi zelenimi listi, se kot kaže, ne loti nobena žival. Sklepamo, da mora biti strupena.

Čez nekaj ur se naši poti ločita. Janez in Franc bosta odšla proti Tilausu, midva z Markom pa še dan hoda proti severu, da se bi povzpela na iglo Assekerda, ki naj bi bila po podatkih lanske italijanske odprave še deviška.  Srečno prijatelja, čez dva dneva na svidenje.

Tu v gorah, se spet sijajno počutiva. Napori dolgega potovanja so že pozabljeni. Greva po vadiju, dalje proti severu. Čez čas postaviva večjega možica, vanj pa vtakneva listič z napisom: »Vse v redu, 8 januar 1973, ob 10h, Marko in Rudi«. To sporočilo bova pustila prijateljem, za vsak primer. Sama sva sredi divjine. Sonce krepko pripeka. Zima je, in na višini 2000 m sva, pa je klub temu vroče kot pri nas poleti.
Pred nama se znajde okostje večje živali, verjetno je to bil osel. Torej tudi semkaj zaide živo bitje. Ampak – kot kaže, ne ostane dolgo živo.

Malo dalje, neverjetno, najdeva majhen izvir vode. Prav zanjimivo!  V vsej Sahari nismo našli izvira, ob katerem ne bi živeli ljudje. Rahlo slana je, vendar popolnoma užitna.
Pozno popoldne pa oba vzklikneva, ko zagledava značilno goro v daljavi. Poznava jo po skici, to je Tasabat, francoski alpinisti so ga že preplezali. Zdaj veva da sva napravi poti, najina Assekerda ni več daleč.

Prišla je dogovorjena ura za pogovor s prijatelji. Privlečeva na dan walkie-talkie. »Sova javi se, sova javi se, tukaj čuk«. Hura, slišiva jih. Da, gora v daljavi odgovarja. Vse je v najlepšem redu. Slišimo se spet jutri ob devetih.

Seveda sva prinesla s seboj vse: spalne vreče, hrano, vodo, le plezalne opreme nimava prav veliko. Upava, da nama igla ne bo preveč kazal zob.

Proti večeru pripraviva ležišče, tako da malo poravnava tla v manjšem vadiju, se toplo oblečeva, udobno namestiva s spodnjim delom telesa že v spalni vreči in gurmansko razporediva hrano za večerjo. Suha hrana, čaj, nekaj sladkarij. V daljavi se nama proti zarji na zahodu kot kulise kažejo obrisi vulkanskih stolpov. Tudi »najina« Assekerda je vsa rdeča v večerni zarji. Uživava. Le kateri milijonar ima s postelje takle razgled?

Prenočevanja na prostem v daljnih neznanih krajih so mi strašno pri srcu. Takle samoten večer sredi divjine odtehta vse napore, in stroške takih potovanj. Takrat se mi zdi, da res živim z naravo, ki jo imam tako rad v vseh njenih oblikah. Tu, v samoti Sahare, bi rekel da slišim šepetanje, mrmranje puščave. Kadar pri plezanju v kakšni težki steni bivakiram, sem mi ponoči zdi, da čutim, kako gori bije srce. Na morju, na jadrnici, v samotnih zalivih, pa ob rahlem premikanju gladine čutim, kako morje diha.

Jutro. Prvi pogled velja najini gori. Kmalu sva pod njo. Kot vedno si jo je treba najprej pošteno ogledati. Z vseh strani. Toda bolj ko si jo ogledujeva, težja se nama zdi. Po vsej pravici imenujejo te slikovite in težke vrhove Saharski Dolomiti. Menda je tudi skala tako sijajno trdna kot v italijanskih Dolomitih. Upava, da vsaj to drži.

Z zahoda bi šlo po zajedi, toda daljnogled pove, da je pod vrhom zelo težak previs, ki ga verjetno ne bi zmogla. Praznoveren sem. Kot za mnoge alpiniste je tudi zame gora živo bitje. Verjamem, da bova uspela le, če bo ona to dopustila. Nikoli ne rečem: »Goro bom premagal« ampak samo »Upam, da mi bo gora dovolila …«

Končno si izbereva osrednjo poč v severni steni. Ne bo lahka, toda kaj lažjega ni videti. Do sedla bo težko, izstop na vrhu je videti lažji.
Večji del opreme bova pustila spodaj, biti morava čim lažja. Tu bova morala vse iztisniti iz sebe. Seveda pa bova skrajno previdna, tu sva popolnoma navezana le sama nase. Nobenega GRS ni v bližini, celo prijatelji so tako prekleto daleč, da skoraj ne moreva računati na kako efektivno pomoč.

Začetek je lahek. Komaj spustim Marka naprej, tako rad bi se že pomeril s steno. Krasno sem razpoložen. Najbolj me veseli to, da se ni bati dežja in neviht, tudi ne preveč padajočega kamenja, ker je skala res trdna. Torej objektivnih nevarnosti skoraj ni, vse je odvisno le od najine spretnosti in previdnosti. Marko bo potegnil še do prvega dobrega stojišča, potem sem jaz na vrsti. Varoval me bo na dveh klinih; »Ziher je le ziher«.

Danes res uživam v plezanju. To, kar me vleče v stene ni želja po nevarnosti, še manj po slavi. Morda je to želja, da bi gore, ki jih imam tako rad in jih spoštujem, kar najbolje spoznal. Kot sem jih dolgo časa spoznaval na varovanih poteh, sem jim pri plezanju veliko bliže. In mogoče mi je všeč to, da preverjam svoje sposobnosti. Še danes se spominjam, kako mi je žena, ki ni Slovenka, in prej nikoli ni hodila v gore, po letu dni skupnega življenja nekoč zamišljeno rekla: "Tebi pa gore pomenijo čisto nekaj posebnega". Lahko sem rekel samo: "Res je tako".

Najtežjega je na srečo le za slabi dve dolžini vrvi. Toda šele čez štiri ure sva oba na sedlu. Naprej bo šlo lažje. Smer bo sicer visoka le nekaj čez sto metrov, vendar opravila bova kar lepo delo. Smer je pete težavnostne stopnje in – najina je, prvenstvena. Le še nekaj metrov je do vrha. Ali bova res prva na njem? Prav razganja naju radovednost.

Razočaranje! Na vrhu je možic, torej so najin vrh osvojili že prejšnje leto. Seveda take značilne igle niso mogli pustiti ob strani. Navadno se pusti v možicu listek z imeni, datumom in narodnostjo. Toda možic je prazen. Midva bova vseeno pustila sporočilo. Jugoslovani še niso bili v tem gorovju. Seveda pošteno napiševa, da nisva prvopristopnika.

Ali sva res razočarana? Kaj pa še, jaz že ne! Edino, kar je zaradi tega zmanjšano, je pomen pristopa. Zame je glavno doživetje, to pa ni prav nič zmanjšano.

Vrniti se s take igle do podnožja ni kar tako. Izbereva drugo stran, tam je spuščanje lažje. Treba se bo spustiti nekajkrat po vrvi in seveda pustiti v steni več klinov. Najdeva pa še zanke prvopristopnikov in v steni tudi kline. Tu so se očitno vzpenjali. Najina smer v severni steni je torej kljub vsemu prvenstvena.
Kar večer je že, ko se lahko odpraviva proti taboru. Hodila bova ponoči, ob mesečini, kajti predvsem vode nama je že zmanjkalo. Šele sredi noči sva »doma« v našem taboru.

Raziskujemo Saharo

Naslednje dni sta Igor in Janez še vedno s steni Iharena, drugi pa se lotimo popravljanja kombija. Pregled pokaže, da je del nosilca od dnom odlomljen, karoserija pa je na eni strani čisto počena. V Tamanrassetu smo sicer odkrili eno mehanično delavnico, vendar nam ni vzbujala zaupanja. Tako nas naša mojstra Igor in Drago pripravita, da samo nakupimo nekaj močnih kovinskih profilov in debelih vijakov, potem pa se sami lotimo popravljanja. S seboj smo prinesli tudi ročni vrtalni strojček, ki pa zahteva hudo garanje.

S cevmi, pločevino in vijaki skušamo podvozje čimbolj povezati in utrditi. Gorovju Tassili pa smo se kljub njegovim izrednim prazgodovinskim slikarijam že odpovedali. Da tja vodi 600 km ceste kategorije B2, torej še slabše kot je ta, po kateri smo prišli, tod je avtomobilom dovoljeno potovati le v parih. Zelo nam je žal, toda tveganje bi bilo preveliko. Presneto bomo veseli, če bomo srečno prevozili strašno pot nazaj.

Naslednjega dne se spet zapeljemo v Tam, kot kratko imenujemo Tamanraset, glavno naselje v Hogarju. Mesto je kar precej turistično, haha, postavlja se celo z nekakšno javno hišo. Tu preko namreč vodi glavna trans-saharska cesta in popotnik, ki hoče doživeti Afriko, potuje tu preko Sahare, nato dalje na jug preko savan in nato v džungle Nigra. Pa tudi sam Hoggar že obiskujejo razni popotniki, posebno alpinisti. Kamelo in vodnika lahko najameš za približno 80 din na dan.

Blizu mesta najdem prave nomade. Šotori, kamele, k meni pritečejo z vseh strani rahitični in sestradani otroci, prava slika bede. Zanimivo, čeprav seveda žalostno.

 

 

 

 

 

 

 

Komaj pa dobro začnem snemati, se ob meni ustavi džip in že tretjič moram na policijo. Vse moje podatke že vedo. Ne samo snemanje, ampak tudi fotografiranje teh nomadov je prepovedano in izročiti jim moram film iz fotoaparata, potegniti ven, da se seveda uniči. Pri tem pa na vse kriplje stokam, in tako prosim in se skoraj mečem po tleh, da jih zamotim: končno med stokanjem uničim film iz fotoaparata, pri tem pa spregledajo mojo 16 mm filmsko kamero. Na vso srečo sem tako ovešen s kamerami in škatlami z objektivi, da mi ta »finta« krasno uspe in film za slovensko TV ostane v kameri. Fotografije so mi tokrat veliko manj pomembne, pa tudi nekaj podobnih sem že uspel narediti drugod. Tako se vse še enkrat srečno konča.

Kombi je pripravljen, založeni smo tudi s hrano, vodo in bencinom. Šli bomo dalje po slabi cesti v centralni del Hogarja, kjer so vrhovi in stene najvišje. V tej skupini leži tudi najvišji vrh Hogarja, ki je visok 2918 metrov.
V tem vrhu sta včeraj plezala Drago in Marjan. Izredno težko steno sta že skoraj premagala, toda le 15 m pod vrhom je postala skala tako krušljiva, da je postalo vsako pametno varovanje nemogoče. Tako je bilo seveda edino pravilno da sta se obrnila.

Nekajkrat tudi dokaj dobro opazimo pojav fata morgana. No, tako čudovito ni, kot včasih kažejo v filmih: da vidiš pred sabo čisto krasne palme in tudi kristalna jezerca, tako jasno, da kar na glavo skočiš v vodo – in potem seveda pristaneš v pesku. Pojav je bolj enostaven: tla in zrak nad njimi so tako segreta, da se vroči žarki nad njimi močno lomijo, in nastane vtis jezera.

V vadiju ob poti zagledamo manjšo pregrado. To pa je iz mojega poklica, zato si jo skupaj s prijatelji ogledam. Pregrada v tem vadiju ima gotovo nalogo, da začasno zadrži vodo, kadar prav intenzivno dežuje. Namesto tega voda počasneje odteče, in tu očitno tudi koristno namaka nižje ležeče kraje. Da, kakor izredno redko v teh krajih dežuje, pa takrat dežuje izredno intenzivno, v angleščini tak pojav imenujejo flash flood. Kdo bi verjel: v vodiču piše, da v Sahari več ljudi utone, kot pa umre od žeje!

V hladu na dnu vadija nas zasrbijo prsti in pomerimo se v njegovih stenah. Ko domačin vidi, kako se mučimo po stenah, nas pocuka za rokav in nam prizanesljivo smehljajoč se, pokaže mnogo lažjo stezo, ki vodi iz vadija.

Nadaljevanje: Hoggar - saharski dolomiti 4 >