Skrivnostni Tuaregi in zelena Sahara
Skrivnostni Tuaregi
Srečamo nekaj tuareških karavan. Izvor teh skrivnostnih prebivalcev saharskega gorovja še danes ni pojasnjen. Po raznih križih na njihovi opremi, zlasti na kameljih sedlih, nekateri znanstveniki domnevajo, da so bili morda nekoč pokristjanjeni, čeprav so danes mohamedanske vere. Vsekakor pa so to prvotni prebivalci puščave, ki se niso pustili poarabiti in so še danes obdržali vrsto svojih zanimivih običajev.
Tuaregi so znani kot izvrstni poznavalci puščave, ki najdejo poti le po soncu, vetru, obliki sipin in drugih naravnih znamenjih. Še pred 50 leti so ropali karavane, danes pa so jim oblasti pobrale orožje, tudi zaradi stalnih medsebojnih obračunavanj.
Ker ne morejo več ropati karavan, skušajo danes obirati redke turiste. Ko se ustavimo poleg vasi, nas obkolijo in nam skušajo prodati svoje izdelke.
Eden najzanimivejših običajev tega plemena je neke vrste matriarhat. Moški imajo obraze zakrite, ženske pa ne. Tudi to, da so v preteklosti večinoma vladale kraljice, kaže na velik vpliv žensk, sicer pa to velja še danes. Neki poročen član odprave je hudobno izjavil, da se pri tem plemenu počuti kot doma.
O tem, zakaj so moški zakriti je več teorij. Ena od njih pravi, da so si zakrivali obraze, da jih ne bi spoznali pri roparskih napadih. Druga teorija pa trdi, da je Tuarege nekoč strašno porazila kraljica sosednjega plemena, in ko so se vrnili, so jim žene rekle: »Tako, zdaj vi nosite zagrinjala, slabši ste od žensk«.
Izdelki, ki jih prodajajo, niso posebno poceni. Zanimivo je pri ceni niti malo ne popustijo, medtem ko pri sosednjih Arabcih lahko zbiješ prvotno ceno vsaj na polovico. Pri tem je znano, da so Arabci kar užaljeni, če vsaj malo ne »glihaš«. Kupili smo nekaj lesenih žlic, prav lepo okrašene kamelje biče in pisane usnjene torbice.
Pri pešačenju preko puščave sem nekega dne v pesku zagledal zanimivo tvorbo. Ko sem si jo ogledal, sem ugotavljal, da je kristaliziran kamen. Bil mi je zelo všeč in ko sem pozneje v Tamanrassetu našel prodajalca, sem jih nakupil še šest. Tam so mi povedali, da te kamne imenujejo "puščavska roža". Nekaj let pozneje sem ves vesel v Ameriki, v Dolini smrti, našel zelo podobno tvorbo, le da je bila nekoliko drugačne barve. Hi, to me je potegnilo v strastno zbiranje raznih kamnin in kristalov po vsem svetu. Kakšne neverjetno lepe oblike in tudi barve je sposobna stvoriti ta naša narava! Danes imam doma že lepo zbirko preko 80 kristalov iz kakih 30 dežel.
Francoski puščavnik
Preko zahodnega dela Hoggarja potujemo nazaj proti Tamnarasetu. Peljemo se prav pod koničastim vrhom Ilman, ki je že na vrhovih okrog prvega tabora priklepal naše poglede. Tam se ustavimo in se začasno utaborimo.
Sam se tega dne odpravim po grebenu proti bivališču francoskega puščavnika, za katerega smo izvedeli že v Tamu. Med potjo pridem na vrh 2700 m visokega Asekrema, kje najdem kapelico v spomin očeta Foulcau-ja. Ta je bil sprva oficir v francoski vojski, nato pa je tako vzljubil prebivalce Hogarja, da je ostal med njimi in jih do svoje smrti učil in prosvetljeval. 
Francoski puščavnik je star komaj 26 let. Pred letom in pol je doštudiral na Sorboni, zdaj živi tu v miru in samoti. Na skrbi ima tudi majhno meteorološko postajo. Celo knjig ne bere, pravi da le razmišlja. Pokaže mi top, s katerim se, laično rečeno, dela dež. Z njim izstrelijo v zrak pare srebrovega jodida, ki služijo kot kondenzacijska jedra. Menda so na ta način že dvakrat povzročili dež. Seveda pa je treba povedati, da to učinkuje je v primeru, ko so v ozračju že razviti deževni oblaki.
Tu že 17 mesecev ni deževalo in zbiralni kanal, ki si ga je izkopal, mu še ni koristil. Pripoveduje mi o sebi, in kmalu ugotoviva, da dobro poznam njegovega bratranca, z njim sem lansko leto med svojim študijskim obiskom v Franciji skupaj delal v hidravličnem laboratoriju v Toulousu. Strela, komaj verjameš, kako je svet majhen!
Kako je lepo sredi te skalne divjine. Skoraj mu zavidam. Živi pa nekje dalje, uro stran. Haha, pravi da je tu premalo sam!
Ves sem srečen, ko mi pove, da je komaj štiri ure stran skrita soteska z zanimivimi prazgodovinskimi gravurami. O tem že veliko bral in zdaj sklenem, da jih nujno moram obiskati. Natanko mi opiše zamotano pot in kar takoj se odpravim, saj je ura šele deset.
To je moj najlepši dan v Afriki. Sredi te divje samote, v centru Sahare, se počutim, kot pravi raziskovalec. Ko smo se odpovedali potovanju v Tassili, sem že obupal da bom videl priče davne afriške kulture in vendar se mi bo želja izpolnila.
Tri ure zasledujem oznake, ki mi jih je opisal puščavnik. Prava pustolovščina! To okno v steni nad mano, je zanesljivi znak, da sem na pravi poti. Pogled nazaj mi pove, da moram tu zaviti v sotesko na levi. In že zagledam značilno goro: Oul. Zdaj ne morem več zgrešiti…
Zelena Sahara
Po glavi mi roji vse kar sem bral o prazgodovini Sahare. Pred osem tisoč leti, ko je v Evropi vladala ledena doba, je današnja velika puščava imela popolnoma drugačno podobo. Tu je bila mokra klima, velike reke, tropski pragozdovi s sloni, žirafami, noji, in krokodili. Vse mogoče podobe teh živali so našli narisane na skalah v sosednjem Tassiliju, nekaj pa jih je tudi tu v Hoggarju. Tudi drugi dokazi pričajo o nekdanji mokri klimi. Sledovi rek, zakrnela vrsta krokodilov, ki jih je najti v tolmunih Hoggarja in Tibestija, in še druge živali tropskih vrst, ki žive v okolici.
Risbe iz obdobja 6000 do 4000 let pred našim štetjem, tudi kažejo na glavni način preživljanja, to je bil lov in ribolov. Dobo pred letom 4000 p.n. š. imenujejo tudi obdobje ljudi z okroglimi glavami. Predvsem v sosednjem Tassiliju so našli veliko slik nadnaravno velikih ljudi, ki imajo velike glave z nekakšnimi izrastki. Znameniti samouk Daniken trdi, da so to podobe ljudi, ki so prišli na zemljo z drugih planetov. Na glavi naj bi imeli vesoljske skafandre, z izrastki – antenami. Koliko je v tem resnice, do danes še ni bilo mogoče dokazati. Danikena pa resni znanstveniki ne priznavajo.
V naslednjem obdobju, do l. 1500 p. n. š. so se tod naselila plemena ki so gojila govedo. V ugodnih klimatskih razmerah se jim ni bilo treba boriti za obstanek, zato so se lahko ukvarjali tudi z umetnostjo. Sploh je to obdobje eno najplodnejših v človeški zgodovini. Gradili so že hiše iz protja, imeli so plemensko ureditev, in kot kaže celo sodnike, ki so skrbeli za red in pravico v plemenu.
Doba poldrugega tisočletja pnš. se imenuje doba jahačev. Slike na skalah kažejo jezdece in vozove z vpreženimi konji. Verjetno so Rimljani, ki so sicer vladali v severni Afriki, prodrli do centralne Sahare, saj Herodot piše, da so Rimljani na nekem bojnem pohodu prodrli preko cele Sahare prav do Nigra.
Okrog leta 2500 p. n. š. je klima postajala vse bolj suha. Ker so jih tudi pričela napadati tuja plemena, so se prebivalci teh krajev, ki so morda predniki današnjih Tuaregov, začeli umikati in po našem štetju je komaj še najti sledove kulture.
Zanimivo je da je kamela pravzaprav doma v Indiji. V Afriko so jo pripeljali šele po našem štetju. Pisava ob teh podobah ima svoj izvor na ozemlju današnje Libije. Če jo bodo razvozlali, se bo pred nami odprla velika knjiga o prazgodovini Sahare. Danes imajo Tuaregi nekoliko podobno pisavo, tifinar, vendar je med njimi zelo malo pismenih.
Treba bo domov
Naslednji dan spet vandrava skupaj z Markom. Že dopoldne se po lahki poti vzpenjava proti vrhu okoli 2500 metrov visoke gore, ki se imenuje Oul, kar menda pomeni Srce. Tokrat spustim Marka naprej, hočem končno uživati v nepozabnih razgledih in skrivnostni divjini teh daljnih krajev. Spet mi gre po glavi tista, tako posrečena modrost: "Če hočeš prav hitro prehoditi lepo pot, je isto, kot če bi hotel kar najhitreje preigrati simfonijo". Kdo drug je avtor te misli, kot veliki ljubitelj gora in poklicni violinist, Tine Mihelič.
Z vrha imava lep razgled po širni puščavi. Ali so to rečno dolino pod nama lahko izkopale revne padavine današnje dobe? Skoraj gotovo je tu prazgodovinska klima zapisala svoje sporočilo.
Tu počakava sončni zahod. Prelepo je, ko se sonce začne skrivati v nekje v daljavi, na robu neskončne puščave. Vrnila se bova lahko ponoči.
Naslednje jutro smo že zgodaj pod steno. Smer je sijajno začrtana po poči sredi stene. To bova tokrat s Francijem skušala uresničiti. Oba že komaj čakava, tako se veseliva lepe plezarije.
Prvi del je lahek. Lahko plezava nenavezana. Dalje pa imava težko delo. Kaže da bo smer najvišje težavnostne stopnje. Ampak spet vse kaže na uspeh.
Spočita sva, imava vso opremo, časa je dovolj, in - haha, dežja tu že 17 mesecev ni bilo, pa menda ne bo lilo ravno danes? Največ pa je vredno, da oba vstopava z velikim veseljem, saj drugače bi se že obrnila. Ja, tudi to se včasih dogaja. Za plezanje moraš biti razpoložen.
Težko je, treba je precej moči in spretnosti, nevarno pa ni, saj zabijava kline vsaj na dva metra in tudi prvi v navezi je zavarovan. Tako je treba nabijati, da Francu že zmanjka klinov in vponk, z vrvjo mu pošljem navzgor še vse rezervne.
Ko se malo zravna, je prostor kot nalašč za stojišče in varovanje. Zgornji del čaka mene, ves sem že nestrpen.
To je menda moj najtežji raztežaj. Dve uri visim na konicah prstov in v zankah, mišice so ves čas napete. Toda skala je tu sijajna, spominja me na dolomitsko smer Raz tančic, ki jo imam v spominu kot svojo najlepšo skalno plezarijo. Kmalu sem iz najtežjega, in spet se zasliši veselo žvižganje, ki je za nekaj časa zamrlo.
Na vrhu si stisneva roki - danes sva res uživala. Še zadnjič se ozreva po iglah in vrhovih tega samotnega gorovja. Vse te poglede bi rada odnesla s seboj. Skoraj gotovo se semkaj nikdar več ne bova vrnila.
Treba bo domov, bilo je več kot lepo. Da, bili so tudi napori, utrujenost, žeja, včasih tudi slaba hrana in neprijeten občutek prahu in potu na sebi po dveh tednih prašne vročine, ko ni bilo vode za umivanje. Toda, ali ni to smešno majhna cena za vsa ta doživetja, za to da smo videli svet, si razširili obzorje?
Zdaj pa le še na sever, domov. Toda, še enkrat nam puščava pokaže zobe. Le 15 km pred asfaltom nas zajame pravi peščeni vihar. Nemogoče je voziti dalje, vidljivost je na ničli. Med čakanjem pustimo motor v prostem teku, to so nam svetovali razni popotniki, saj sicer sipki pesek lahko zamaši filtre. Vihar sicer mine po nekaj urah, ampak potem vidimo, da smo krepko zasuti v pesku.
Ko se že pol ure mučimo z odkopavanjem, na srečo pripelje mimo velik tovornjak s silno širokimi gumami. Navežemo vrv na njegov odbijač in kot za šalo nas potegne iz peska do trdnejše podlage.
Ko smo na asfaltu, se nam zdi da smo skoraj že doma, čeprav je samo do morja še 1300 kilometrov. Kombi je v redu zdržal težko pot, zadovoljni smo tudi z bilanco odprave. Prinesli smo obilo fotografskega gradiva in informacij, preplezali smo tudi devet smeri, od teh sedem prvenstvenih.
Ko smo na trajektu, se vsi še pa še namakamo pod tušem. Ko se potem na palubi ob pivu spominjamo naše mokre odprave na Lofotskih otokih, se zadovoljni smejimo:
»Kar smo rekli, smo rekli! Zdaj smo izpeljali odpravo, kjer ni bilo niti kaplje dežja«
Konec: Hoggar - saharski Dolomiti [na začetek >