Postanek v oazi In Salah, dalje naporno potovanje preko puščave
In Salah: prava oaza
V zadnji večji oazi, In Salah se moramo javiti na policiji, da bomo dobili dovoljenje za prehod čez puščavo do Tamaraseta, to je mestece, ki že leži na robu gorovja Hoggar. Do tod je bilo 1300 kilometrov asfaltne ceste, dalje pa je asfalta konec, smer poti je označena samo s kupi kamenja. Ta cesta je označena s kategorijo B1, za katero moraš imeti posebno opremo, predvsem dovolj posod za vodo in bencin, saj skoraj 600 km ni bencinske črpalke. Posod imamo za 120 litrov vode in za 140 litrov bencina, kar nam policist prizna, da je dovolj. Na srečo smo že prej kupili omenjene perforirane pločevine, sicer nas ne bi pustili dalje. Morali bi imeti celo signalne rakete in kose tkanin za označitev pristanka reševalnemu letalu, to so nam na srečo spregledali.
Mimogrede povedano: za prvih 1300 kilometrov poti smo s kombijem porabili en dan, za nadaljnjih 700 pa cele tri dni!
Po pregledu policije že pristopi nekakšen župan. Dobro je že obveščen, da snemamo s 16 mm kamero. Ker nimamo posebnega dovoljenja alžirskega ministrstva za snemanje, nam jo hoče zapleniti. Jokam in stokam, da gremo v gorovje, kjer moram posneti alpinistični film o plezanju in še neodkritih gorah. Da bomo snemali samo gore, sigurno nobenih ljudi. Na srečo sem z Univerze v Ljubljani tudi prinesel dopis (za reševanje podobnih problemov), v katerem dekan potrjuje, da imamo med odpravo tudi nalogo opazovati in meriti podzemno vodo. Veliko nam pomaga tudi to, da smo iz Jugoslavije, (leta 1973 so Tito in neuvrščeni kar nekaj pomenili), tako da nam ga končno z veliko težavo uspe preprositi, da nam jo pusti. Zapiše pa si vse moje podatke in od tu dalje snemamo le še skrivaj.
Mesto In Salah je lepo, zgrajeno iz rdečkaste gline, vodič pa navaja, da bi v šestih urah dežja vse popolnoma razpadlo. Hi, na srečo tega problem nimajo, šest ur dežja bodo dobili morda v naslednjih 500 letih.
Ljudje se tu sploh ne puste fotografirati, zato si raje ogledamo lepi palmov nasad blizu mesta. Nasipi varujejo mesto, da ga pesek ne zasuje. Temnomodra jezerca in zelene palme sredi rdečkastega peska: da, tako smo si doma predstavljali veliko puščavo. Najlepši spomini so ravno iztega gaja.
Domačin je pripovedoval, kako so domačini nekdaj ravnali z dragoceno vodo. Do vsak njivice, do vsake palme vodi kanalček. Strokovnjak za vodo, ki je bil včasih zelo spoštovan, (mnogo bolj kot danes), je napeljal vodo do parcele določenega lastnika, čas pa je meril s peščeno uro. Bogatejši prebivalci so lahko plačali več časovnih enot, revnejši le eno. Po izteku peščene ure je zaprl kanal in napeljal vodo k naslednjemu.
Kako je z gibanje talne vode v Sahari, kakšne so zaloge, kakšen je dotok s stranskih, vlažnejših področij, ta važna vprašanja strokovnjaki še raziskujejo. Bati se je, da se dragocene zaloge vode, ki so še iz obdobja, ko je bila tu klima bolj vlažna, manjšajo, kar kaže tudi stalno nižanje gladine v mnogih vodnjakih.
Ta vprašanja so za prebivalce Sahare življenjsko važna. (Nekaj let pozneje so nam na obisku univerze v Kairu pripovedovali, da v Egiptu intenzivno preiskujejo vire podtalnice v nekaterih oazah. Hočejo zgraditi nekaj večjih mest v puščavi, kar pa bo mogoče le tam, kjer se zaloge podtalnice pri izrabljanju ne zmanjšujejo).
Preko peska do Hoggarja
Kmalu razumemo zakaj je potrebno posebno dovoljene za prehod preko teh področij. Ali bo naš polni kombi, IMV, ki v bistvu sploh ni terensko vozilo, zdržal hudi preizkušnjo? Cesta je označena s kamni, včasih pa tudi izgine - paradoksalno – odnesla jo je voda. Kuhamo se v kombiju za zaprtimi okni, pa je kljub temu kmalu vsaka stvar prekrita z nekaj mm debelo plastjo prahu in drobnega peska. Beseda »sahra« pomeni »rdeče-rjava« in ime te puščave je gotovo nastalo po tem prašnem pesku.
Ko se končno odpeljemo iz In Salaha dalje po komaj označeni poti, že po nekaj kilometrih s kombijem brezupno zakopljemo v pesku.
Na dan morajo perforirane pločevine. Sreča je, da ima kombi pogon na sprednja kolesa. Pred kolesi najprej malo odkopljemo pesek, da potem lahko pločevine vrinemo pod njih s sprednje strani. Po pločevini se potem kombi zapelje 4 ali 5 metrov , potem zaradi zaleta še nekaj metrov po pesku – potem pa: »jovo – na novo«. Tri ure porabimo za kakih 50 m.
Enkrat bi se skoraj zgodila nesreča. Ker je treba pločevine od spredaj tiščati pod kolesa, sicer guma ne potegne nanje, je enkrat voznik, pač ob raznih poskusih, dal ročico v vzvratno vožnjo. Joj, pločevino je sunilo naprej v Dragov trebuh, da se je revež kar zvrnil po tleh. Na srečo si je po kratkem času opomogel, hujših posledic ni bilo.
Zaenkrat smo se rešili. Nekaj časa je cesta trdnejša.
Ninam žal naporov. Nekoliko bomo spoznali Saharo, seveda pa se dobro zavedamo, da tega našega potovanja, ko v avtu v enem dnevu pridemo od enega vodnjaka do drugega, ni mogoče niti primerjati s potovanji nekdanjih karavan, ki so cele tedne potovale od oaze do oaze.
Prihajamo v oazo Tadjemut. Tu je zadnja bencinska črpalka pred Tamnrasetom. Kombi porabi normalno 15 litrov bencina na sto kilometrov, toda videli smo, da ga v tem pesku porabi tudi dvakrat toliko. Napolniti je treba vse posode. Ob polomljenih barakah smo presenečeni nad ponosnimi napisi : plavalni bazen, kavarna… Ampak voda je tu dragocena kot zlato. Kdor koli potuje tod mimo, se napije, napolni posode, morda celo umije.
Ali je res ta lepa voda pred nami res padla nekje daleč stan na zemljo še pred Kristusovim rojstvom, kot piše v nekaterih knjigah? Pri hitrosti pronicanja nekaj centimetrov na dan je to povsem možno. Te podzemne tokove v vseh obsaharskih državah detajlno proučujejo, saj so to življenjsko važna vprašanja za milijone prebivalcev.
V oazi opazujem strgane otroke, ki so, seveda, po vsem svetu enako simpatični. Na tleh v prahu in pesku s kamnom tolčejo po kosu mesa. Kdo bi misli na bacile. Ta kos mesa je treba razdeliti. Ker ni noža, bo šlo tudi s kamnom.
Kamela je tu seveda najvažnejša domača žival. Prenaša tovor in ljudi, daje mleko, uporabljajo pa tudi njeno dlako in kožo. Dobro je ponano, da zelo dolgo zdrži brez vode. Tudi nogo ima prilagojeno za hojo po puščavi: stopalo je široko da se ne vdira v pesek, spodaj pa ima prožno blazinico s katero varno stopa po ostrem kamenju. Tovorna kamela preide po 30 kilometrov na dan, posebne jezdne kamele, mehariji, ki jih gojijo ravno Tuareg v gorovju Hoggar, pa tudi trikrat toliko. Na vsej poti pa smo srečali eno samo pravo karavano, kajti avtomobili jih spodrivajo: en tovornjak pretovori v enem dnevu toliko blaga, kot 30 kamel v enem mesecu.
Nekaj ur in morda 80 kilometrov dalje od oaze, se ustavimo. »Driver« Igor odkimava z glavo: nekaj je narobe z avtom. Ko pregleduje podvozje, ugotovimo, da je zaradi prehudega ugrezanja koles pesek iztrgal izpušno cev.
Naša sreča je, da je Igorju in Dragu popravljanje avtov pravi hobi. Tole je le manjša okvara, ki jo naša mojstra mimogrede popravita.
Od časa do časa se kombi pri vožnji prične tresti, kot bi bil na ogromnem sejalniku. Na cesti so nekakšni valovi, ki so jih očitno na neutrjenem cestišču naredila vozila. Če jih voznik pravočasno opazi in zmanjša hitrost, je vse OK, včasih pa, kadar pa voznik iz veselja nad malo bolj ravno cesto pritisne na plin in valov ne opazi pravočasno, se zapeljemo nanje ob neznanskem »rukanju«, in resno se bojimo, da bo naš ubogi kombi razpadel.
Volkswagnovih kombijev kar precej leži ob cesti. Ko jih snemam s kamero dežujejo pripombe: »Kar še malo počakaj, pa boš lahko našega takole snemal«. Črni humor, kajti pošteno nas je strah česa takega in že se vidimo, kako mesec dni pešačimo po puščavi. Včasih ravnajo valove na primitiven način, da vlečejo po tleh za džip privezane avtomobilske gume. Posebnega efekta pa seveda ni. Kjer pa veter zasuje cesto s peskom, pa morajo pesek odstranjevati s plugi, kot pri nas sneg.
V kombiju nas vse te dni tako premetava, da je Marjan naš cilj, Tamanraset, primenoval v »Taman-ti-ga-razsujet«.
Sredi puščave si gremo prvič ogledat gore. Po podatkih italijanskih alpinistov, objavljenih v revijah, so v bližini zanimivi, še neraziskani vrhovi.
Tu sem doživel tale komični doživljaj.
Ker naj bi bile zanimive gore v obeh dolinah, levo in desno od trans-saharske poti, smo sklenili, da se razdelimo. Jaz sem s fotoaparatom izstopil in se odpravil v levo dolino, ostali pa so s kombijem odpeljali v desno dolino. Ko sem ravno hodil čez »cesto« se je nenadoma ustavil ob meni ogromen tovornjak, s širokimi gumami, šofer je odprl vrata, me pogledal od zgoraj in me nekam čudno pobaral:
»Ca va?«, kar pomeni v francoščini približno: »Ali gre, je vse v redu«?
Jaz sem mu malo začudeno odgovoril: »Oui, ca va, merci«.
Šofer pa je potem čisto začudeno zmajal z glavo, kot bi hotel reči »Temule se je pa totalno utrgalo«, zaprl je vrata in odpeljal.
Ko sem gledal za njim, pa sem se začel na glas krohotati - pomislil sem namreč, kaj je ta človek videl: Enega suhega dolgina, ki maršira sredi Sahare v kratkih hlačkah in s fotoaparatom na rami, sto kilometrov okrog ni oaze, ni vodnjaka, ni žive duše, on pa še stekleničke vode nima pri sebi (kombija seveda ni mogel videti, ker je medtem že izgini v desno dolino). Gotovo si je predstavljal, kako bodo čez nekaj let našli še eno okostje nekje tam okrog v puščavi.
Nad gorami pa smo razočarani. Neznačilni vrhovi, le nekaj deset metrov visoke stene. Potovali bomo po prvotnem načrtu naprej v Hoggar.
Na poti še ena neznana gorska skupina pritegne našo pozornost. Zanimivo bi jo bilo prehoditi, raziskati in opisati. Toda pričakujemo, da bo Hoggar vseeno zanimivejši. V vodiču piše, da je to lunarna pokrajina. Res nam vzbujajo domišljijo čudne živalske oblike. Veselimo pa se že pravih gora, ki jih slutimo v bližini.
Spet pridemo do oaze, ki leži v ozki soteski. Na vrsti je obvezni čaj. Ko ga popijemo, vidim, da "točaj" spira skodelice v tako umazani vodi, da si človek doma še nog ne bi umival v njej. Ampak človek veliko prenese. Na srečo smo se pred odpravo cepili proti celi vrsti možnih okužb.
Kratki so ti postanki, žene nas dalje, proti cilju. Tretji dan zagledamo ob cesti znak za omejitev hitrosti na 30 km/h. Haha, prava šala, saj že dva dneva nismo vozili hitreje od 25 km/h.
Ustavimo se ob kapelici v kateri je pokopan nekakšen muslimanski svetnik, Marabu, ki naj bi umrl pred 700 leti. Čaj seveda prodajajo tudi tu, vendar nas ne morejo več pregovoriti, da bi ga pili. Prvi iz plemena Tuaregov, prebivalcev Hoggarja, ki ga tu srečamo, je temnopolt. Rad se fotografira; odvije si celo pet metrov dolg turban z glave, se lepo počeše in potem turban navije nazaj - da bi bil lepši!
Če hočeš imeti srečo na poti, moraš menda trikrat zapeljati okrog kapelice. Tudi mi to storimo – za vsak slučaj. Le jaz, ki snemam z bližnjega griča, ne opravim tega kroženja. Pozneje, v Hoggarju sem bolan in hudobni jeziki so vedeli povedati, da je to prav gotovo Marabujevo maščevanje.
Že tri dni se nam vleče teh zadnjih 700 kilometrov. Vsa dihala so že polna prahu. Tu je razcep za Janet, ki leži v gorovju Tassili. Strašno nas vleče tja, ker so tam krasne prazgodovinske risbe in gravure. Ampak – saj še v Hoggarju nismo.
Ta dan še prečkamo rakov povratnik. Triindvajset stopinj severne širne. Do sem je poleti sonce v zenitu, daleč na jugu smo že, skoraj na cilju.
V Hoggarju
Končno zapeljemo med gore Hoggarja. Smo že 15 kilometrov dalje od Tama, kot kratko imenujemo glavno oazo Hoggarja, Tamanraset.
Pet dni bomo stali v tem področju. Tabor postavimo kar v suhi strugi, wadiju, pod visoko steno, kjer je večji del dneva sijajna senca. Vode imamo le za kuhanje. Z umivanjem teden dni ne bo nič.
Domačini, Mohamedanci, se menda umivajo kar s peskom. Vse lepo in prav, toda – kako si boš s peskom umival zobe? (Ko smo pred odhodom na odpravo debatirali z nekaj našimi nadebudnimi alpinistkami o problemu higiene v puščavi, so nam punce povzročile silno veselje, ko smo rekli, da pač vzameš s seboj več spodnjih hlač. Pa se je ena zamislila: Pa kako – 30 dni, trideset spodnjih hlač?)
Že smo srečni in vsi nestrpni pod gorami, pozabljeni so vsi napori potovanja.
Tale gora skoraj nad nami, Iharen, je bil sicer že nekajkrat preplezan, toda Janezu in Igorju ne gre iz glave še deviška zajeda v južni steni.
Je že domenjeno, stena je preveč vabljiva.
Naslednje jutro se mrzlično pripravljamo na ture. Razdelili se bom po navezah. Po objavi italijanskih alpinistov sta v razdalji dneva hoda še dva deviška vrhova. To bo nekaj za nas. Štirje odidemo po vadiju navzgor, proti še neosvojenima vrhovoma, ena naveza pa bo potegnila prvenstveno smer v vrhu Adalda.
Janez in Igor pa se odpravita v težko steno Iharena. Kar takoj jima stena pokaže zobe. Toda pripravljena sta in daljnogled je pokazal, da bo smer ocenjena z najtežjo, šesto težavnostno stopnjo in da bo čez strehe in previse treba uporabiti umetne pripomočke.
Prvega dne uspeta premagati steno komaj v višini dveh dolžin vrvi. Zvečer se spustita ob vrveh in prespita v taboru. Naslednjega dne se ves dan borita s steno in prespita na ozki polici v njej. Šele tretji dan sta na vrhu in zvečer v taboru.
Hej, za ljubljansko televizijo je treba posneti tudi nekaj v steni. To ni lahka naloga. Na koncu odprave, predno odidemo iz tabora, zvlečem prav vse prijatelje pod steno. Na nekaterih težkih mestih, bolj na začetku smeri, me potegnejo s kamero do kakega stojišča, ali pa kar visim na vrvi, medtem ko snemam, kar seveda ni prav nič udobno. Pa so skupni napori obrodili kar dobre sadove.
Nadaljevanje: Hoggar - saharski dolomiti 3 >