Dotik: Kdo so planinci? Gre za raso, ljudstvo ali narod? Pleme plemenitih ljudi ali rod visokih vrednot?
V družbi dobrih mačk in prijetnih deklet
Tretje leto zapored sem član ljubljanskega živalskega vrta, ne pa tudi planinskega društva. Kako prikladno je, ko zapor za divje živali odpirajo šele ob deveti uri dopoldne, v gore pa bi moral iti zelo zgodaj. Nedeljsko jutro doživim pri živalih, ki jih obiščem najraje, predvsem mačkah. Pri leopardji samici, ki leži v zamreženi osami v izmeri dvajset krat petnajst metrov, ujamem razlago mladega očeta, da je žival lena. Pri gibonih nekdo pojasnjuje, da te opice skačejo. Pri gepardih mamica razlaga svojim malčkom, da so te mačke 'poredne'. Zelo malo vedo o živalih, verjetno tudi sebe poznajo slabo.
Dopoldne se doma prevesi v popoldne in do večera želim priti nekam nad dva tisoč metrov. Nekateri planinci se med vračanjem z gora nad Pokljuko radi posladkajo z blejsko kremno rezino, mene pa privlačuje moč Blejskega jezera že na poti v gore. Zakaj bi se ji upiral, ko imam časa na pretek? Skala, na kateri stoji grad, je med mojimi ljubšimi točkami. Z nje je lep pogled na gladino jezera, ki jo veter prekriva s srebrno prevleko drobnih valov. Ne pozabim pogledati dreves, ki obkrožajo jezero, ne spregledam zaljubljencev.
Ob peti uri pristanem na izpraznjenem parkirišču pri vojašnici. Predzadnja sestopajoča srečam na prvih minutah. Preveč sproščena in premalo resna sta, da bi bila prava planinca. Nad vlečnico zagledam človeka, kako z vsemi močmi dirja navzdol, da ga ženska za njim komaj dohaja. "A lovite ženo?" "Ne, ona lovi mene!" "Saj ne boste zato prav nič prej doma. Lahko bi bili z njo nekoliko bolj solidarni!" Je bil to pravi planinec?
Kdo so planinci? Gre za raso, ljudstvo ali kak narod? Pleme plemenitih ljudi ali rod visokih vrednot? Nič od tega ni res. Planinci so umetno postavljena tvorba. Po večini gre za dobre ljudi, ki so vplačali članarino, da jih za spanje v kočah ne bi odrli za dvojno ceno. Tudi taki so, ki so se goram nekoč predali (in so jim za vedno predani). Poleg njih so še karieristi in uspeha željni ljudje. Nekateri so z gorami zrasli, veliko obiskovalcev gora je ljubiteljev tovrstne narave. Nekaj nas je takih, ki v gore zaidemo ali v njih celo zaidemo. Ne smem pozabiti na tiste, ki so jih programirali za planince, tako da so jim vcepili planinski program, ali pa so jih zakodirali s kodeksom. In še nisem prišel do kraja različnosti. Nič pa ni narobe, če kdo zase trdi, da je planinec.
Od spodaj zaslišim vesele glasove. Zavest, da na vrhu ne bom sam, daje prijetne občutke, čeprav sem pri sebi pričakoval razočaranje. Ob tej uri planinca ne moreta biti, o tem sem prepričan. Najbrž gre za mlad par, ki mu pozna ura ni mar. Pa sem se zmotil. Za prvim dekletom se prikaže še drugo. Njuna oprema je v mojih očeh nekoliko borna, je pa zato njuna volja izborna in previdnost izjemna. Ne, prijetni dekleti v mojih očeh nista planinki. Nikomur ni treba postati planinec, da postane srčen, prijazen in pošten. Te lastnosti človek ima v sebi ali pa jih nima.
Maša in Kristi konec svoje planinske poti spremenita v modno stezo. Na njej predstavita nov stil gorskih oblačil, ki nekoliko spominja na odeje. Odlično pripravljen zeleni čaj nam prija veliko bolj kot planinski. Ni naključje, da sta svojega pozabili v avtu. Sam bi se v planinskem slogu začel vračati že po petnajstih minutah, tako pa v vetru in veselo razpoloženi družbi študentk čakam na čas sončnega zahoda. Vemo, da se z Viševnika ne more videti niti v jasnem vremenu, zato si ga pričaramo sami in prezebli prsti na rokah niso omembe vredna ovira.
"Gore so medicina," slišim reči eno od deklet. "Tudi drevesa so medicina, le druge vrste." Smreke, pod katerimi hodimo, občutim močneje. Besedo hvaležnost težko zasledim v planinski literaturi. Vsekakor sem hvaležen naravi, tej gori in razmeram na njej, hvaležen sem dobri družbi, v kateri sem preživel zadnji dve uri.
Dva dni po tem stopi v pisarno sodelavec. Planinec, ki v šestinšestdesetih letih še nikdar ni bil v gorah. Pokomentira eno mojih fotografij: "To je Cerkniško jezero." "Ne, Planinsko polje." "Boga mi, pa to je moje polje!" "Kako tvoje?" "Pa ja sam iz Planine." "Vem." Pogladi se po bradi in doda: "Znaš li, da sam ja zadnji, koji se je rodio v Planini?" Je s tem želel povedati, da Planinke po tistem niso več rojevale na svojih domovih? Ni me zanimalo in nisem ga vprašal. Ja, pri pojmu planinec sem prepričan, da gre zgolj za stereotip. Kaj šele pri presoji, kateri izmed njih so pravi.
Iztok Snoj
–