Silvo Baznik: Kratka večerna reportaža na televiziji me je 
vzpodbudila, da obiščem planino.
Zjutraj je žena odločno dejala, da ima kopico drugih opravkov in tako sem namesto z avtomobilom šel na pot s kolesom. Kljub pričakovani visoki temeperaturi je zjutraj še sveže in temu primerno sem se tudi oblekel in vzel s seboj nahrbtnik za oblačila, ko jih ne bom več potreboval. Od doma krenem po ulicah proti Šentjakobu, kjer je že precej prometa. Vse hiti proti Ljubljani, jaz pa v nasprotno smer. Prevozim Domžale in se bližam Kamniku, kjer je prav tako zgoščen promet, a tokrat v obe smeri, kar za kolesarja ni ravno dobro zlasti, ker precej avtomobilom pelje čisto blizu mene. Na srečo kmalu zavijem proti Mekinjam in proti Godiču s pogledom na vedno bližje gore.
Iz Godiča v Stahovico in desno proti Črni, kjer že slečem zgornje oblačilo, ki roma v nahrbtnik. Prične se konstanten vzpon proti Krivčevem in od tam naprej vse do levega odcepa ceste pred Črnivcem.
Sedaj je potrebno prestaviti v najnižjo prestavo, da mirno in brez posebnega napora zmorem strmi klanec. Za nekaj trenutkov se ustavim pri cerkvi Sv. Ahacija v Zavrhu pri Črnivcu, kjer naredim premor s fotografiranjem in nato odbrzim dalje. Po nekaj kilometrih prispem do Kranjskega Raka, kjer običajno pustim avtomobil, a tokrat s kolesom preidem na makadam, ki ima že kar nekaj udarnih jam in reber in zato je potrebno nekaj več pritiska na pedala, da vse prevozim in pridem na odprti svet Rakovih ravni, kjer je razcep ceste. Levo gre proti Kisovcu, desno pa proti Marjaninim njivam. Tu so trate ob gozdu že polne spomladanskega žafrana, rastline zaradi katerih sem se danes odpravil na kolesarsko planinsko turo. Grem desno ob velikem parkirišču, kjer se nekaj planincev pripravlja na pohod. Hitro sem pod Sončnim gričem, kjer prevladuje vijoličasta barva žafrana. Prava paša za oči. Malce višje sem pri Marjaninih njivah, tudi polne žafrana. Ko fotografiram prelepe cvetove, imam za ozadje Rogatec, Lepenatko in Kranjsko reber. V daljavi je vidna Raduha. Tudi tu so lične smerne table tako, da ni bojazni za pohodnike, da bi zašli. Ponovno stopim na kolo in se odpeljem v smeri Ušivca. Po kakšnem kilometru mi je kolesarjenja dovolj, stopim s kolesa in ga pričnem riniti v hrib, polnem vijočastih in belih cvetov. To je razlog, da napredujem počasi, kajti vzeti si je potrebno čas za občudovanje in fotografiranje. Končno dosežem vrh hriba pri Stolniškem stanu, kjer me pozdravi sneg.
Tako sedaj malce na kolesu in malce ob njem grem do Gojške planine. Planina se koplje v soncu in v vijoličasti nepregledni preprogi Crocusa vernusa. Tudi pobočje Bukovca je prekrito s številnimi cvetovi žafrana. Ni kaj, potrebno je priti in si ta mali čudež narave ogledati. Kolesarim po zgornji cesti in kaj kmalu moram preko globokega snega in za posledico čutim mokroto v čevljih. Seveda kolesarski čevlji niso planinska obutev. No, kmalu sem na suhem in na kolesu ter prispem na rob Male planine. Tudi tu je polno žafrana in nekaj obiskovalcev planine. Nadaljujem vzpon mimo Jarškega doma do Domžalskega doma, kjer se povzpnem na vrh bližne vzpetine, od koder gledam Veliko planino in v ozadju visoke gore Kamniško Savinjskih Alp. Prečudovito. Kjer ni snega, so žafrani in kaj kmalu bo celotna planina prekrita s cvetjem.
Odpočijem se, naredim kopico posnetkov in se počasi odpravim nazaj. Pri domu stopim na kolo in odkolesarim navzdol. Ustavim se nad vrtačo z naravnim zbiralnikom vode in nato nadaljujem na rob planine, tokrat v smeri zahoda. Tudi tu lahko občudujem številne žafrane in črni teloh, ki v simbiozi krasita planino.
Od tu dalje grem po dobri gozdni cesti navzdol. Hitrost hitro narašča in zavore so v polnem zamahu, ko se ustavim pri lični klopci, kjer lahko počijem pred nadaljevanjem spusta. Naslednje ovinke prevozim zelo pazljivo, da ne bi zapeljal pri veliki hitrosti s ceste v strm gozd in tako prispem na spodnjo cesto z odcepom za planino Kisovec. Nadaljujem levo po manj strmi cesti do Rakovih ravni, kjer zašpilim klobaso, kot radi rečemo, ko se vrnemo na isto točko poti. Od tu dalje proti Kranjskemu raku pa moram krepko poprijeti za krmilo, kajti vožnja po cestnih ribežnih in izogibanju večjih jam zahteva dosti truda. Srečam gorska kolesarja, ki se trudita v breg medtem, ko mene nese v dolino.
Na Kranjskem Raku zapustim makadam in vozim po asfaltu po isti cesti kot zjutraj do Kamnika, od koder zavijem proti Arboretumu Volčji potok, kjer cveti nešteto narcis in tulipanov. Nadaljujem kolesarjenje do Ihana in zavijem levo po skoraj prazni cesti do Vinj ter preko mostu pri Dolskem na desni breg Save. Kolesarim do sotočja Save z Ljubljanico in dalje do doma, kjer je kolesarski števec pokazal dobrih stoštiri kilometre.