Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zlata doba

  29.03.2016


 


 

sreda, 30. marec 2016, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1248

Delo - Matija Grah: ... poljskega alpinizma - Iskalci svobode Bernadette McDonald

Kaj je Poljake gnalo v Himalajo
in zakaj so bili tako uspešni

V osemdesetih in devetdesetih­ letih prejšnjega stoletja so v Himalaji premikali meje mogočega predvsem Poljaki. Kanadska avtorica gorniške literature­ Bernadette McDonald je v knjigi Iskalci svobode (prevedel Mire Steinbuch, založila Sidarta, 2015) poznavalsko opisala to obdobje poljskega alpinizma in portretirala njene osrednje predstavnike.

Poljski alpinisti so se podali v ­Himalajo kot zamudniki, podobno­ kot Slovenci – čeravno sprva ni kazalo, da bo tako. Himalajsko komisijo pri Gorniškem klubu so ustanovili že daljnega leta 1936, za prvi cilj pa izbrali osemtisočak K2. A ker zanj niso dobili dovoljenja, so se leta 1939 povzpeli na takrat še neosvojen 7434 metrov visok vzhodni vrh gore Nanda Devi v ­indijski Himalaji.

Toda z napadom Hitlerjeve Nemčije na Poljsko septembra istega leta so odprave v visoka gorstva zastale, pod povojnim socializmom pa so se v polni meri obnovile šele, ko so bile vse glavne himalajske trofeje, osemtisočaki, že zdavnaj razgrabljene: prvo, Annapurno, so leta 1950 uplenili Francozi, zadnjo, Shishapangmo, leta 1964 Kitajci. Streha sveta, Mount Everest, je leta 1953 padla v roke Združenemu kraljestvu.

Čarobna formula: Himalaja pozimi

Kljub statusu zapoznelca je Poljakom uspelo razmeroma hitro nadoknaditi zamujeno in se že na začetku osemdesetih zavihteti na čelo novih trendov v himalajizmu. Klice poljskega preboja so se po besedah Bernadette McDonald pojavile pozimi 1972/1973, ko se je proti sedemtisočaku Nošaku (7492 m) v pogorju Hindukuš v Afganistanu napotila odprava na čelu z vizionarskim in kasneje legendarnim vodjem himalajskih odprav Andrzejem Zawado. Za cilj si je postavila­ vzpon na sedemtisočak pozimi, česar dotlej ni storil še nihče. To je bil korak v neznano. Ko sta ­Andrzey Zawada in Tadek Piotrow­ski kot prva na svetu pozimi preplezala sedemtisočak, se je Zawadi zastavilo vprašanje, kaj zdaj. Kaj bi lahko bil naslednji korak? Zakaj ne osemtisočak?

Zawada je pozimi leta 1974 vodil odpravo na Lhotse, ki pa ni dosegla vrha. A gora, s katero so se Poljaki dokončno uvrstili na alpinistični zemljevid sveta, je bila Mount ­Everest.

Ko je bil svet poljski

Najprej se je 16. oktobra 1978 po­vzpela na Everest Wanda Rutkiewicz, ki je postala prva Evropejka, prva Poljakinja in šele tretja ženska, ki je stala na vrhu sveta. Okoliščina, da je kardinalski zbor istega dne za rimskega škofa izvolil kardinala iz Krakova, Karola Wojtiło oziroma papeža Janeza Pavla II., je njenemu dosežku dodala nesluteno publiciteto – podobno je vest, da se je Novozelandec Edmund Hillary prvi povzpel na vrh sveta, dosegla London 2. junija 1953, natanko na dan kronanja kraljice Elizabete II.

Sedemnajstega februarja 1980 sta nato v odpravi, ki jo je vodil omenjeni Andrzej Zawada, kot prva v zimskem času dosegla vrh Everesta Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy. »Izražam srečo in čestitam rojakom za njihov uspešno opravljeni prvi zimski vzpon na najvišji vrh Zemlje v zgodovini zimskega himalajskega plezanja,« je precizno, kot bi bil kak himalajski kronist, ne pa papež, formuliral čestitko Janez Pavel II. In ker je Zawada tisto leto imel dovoljenje še za spomladanski vzpon na Everest, je tudi tega kajpak bilo treba izkoristiti. In so se Poljaki, tokrat sta bila to Jerzy Kukuczka in Andrzej Czok, spomladi tega leta povzpeli na Everest še po prvenstveni smeri v južni steni.

Istega leta so delavci gdanske ladjedelnice ustanovili sindikat Solidarnost, s čimer so sprožili proces, ki je naslednje desetletje­ privedel do padca berlinskega zidu. In kot da mera še ne bi bila polna, je Nobelovo nagrado za literaturo tisto leto dobil prav tako Poljak – Czesław Miłos. Zdelo se je, da je svet poljski.

Od kolektiva k individuumu

Toda spomladanska odprava na Everest je hkrati razkrila prelom, ki se je podtalno godil v alpinizmu: dva člana odprave sta načrtovala vzpon na vrh, ne da bi kogarkoli od tovarišev obvestila o tem. Vodja Zawada je zato predčasno prekinil odpravo, vendar je duh že ušel iz steklenice. »Doba himalajizma,« piše Bernadette McDonald, »v kateri se je vsak član moštva avtomatično čutil zmagovalca ne glede na to, kdo je prišel na vrh, se je nepreklicno končala. Zdaj je dosežek posameznika pomenil več kot ­moštveni.«

Po eni strani je šlo za spremembo v mentaliteti, za prehod od kolektivizma k poudarjenemu individualizmu, ki ga v tistem času srečamo tudi na drugih področjih družbenega življenja in v vseh družbah, ne samo ­socialističnih.

Po drugi strani je šlo za formiranje novega sloga plezanja himalajskih gora: ob dotedanjem ekspedicijskem načinu, pri katerem je večdesetglavo moštvo alpinistov tedne ali mesece oblegalo goro in na njej drugega za drugim postavljalo višinske tabore, se je vse bolj uveljavljal alpski način, pri katerem je maloštevilna naveza dveh ali treh alpinistov z minimalno opremo opravila vzpon v nekaj dneh.

Z menjavo sloga se je spremenilo tudi vrednotenje vzponov. Teži­šče se je z vrhov premaknilo v stene in slog vzpona ter težavnost stene sta bila čedalje pomembnejša; ali je alpinist ob tem dosegel tudi vrh, je postajalo manj pomembno. Pionir tovrstnega pristopa pri Poljakih je bil nemirni »mislec« Woytek Kurtyka, ki je na dolg seznam svojih vzponov uvrstil kar trinajst velikih himalajskih sten, šest od teh na ­osemtisočakih.

Kurtyka se je tudi najostreje postavil po robu zbiranju vseh štirinajstih osemtisočakov, cilju, ki so mu med poljskimi alpinisti podlegli domala vsi največji – od Jerzyja Kukuczke, Wande Rutkiewicz do Krzysztofa Wielickega. Za Kurtyko je bila »himalajska krona« oziroma »himalajski rožni venec«, kakor mu je pravil globoko verni Kukuczka,­ zgolj različica vsakdanjega materializma – le da plezalec pri njem čuti potrebo po posedovanju gora, ne pa kake druge materialne dobrine.

Ustvarjalna moč sive ekonomije

Kako to, da se je Poljakom iz naroda zamudnika uspelo tako hitro preleviti v vodilno himalajsko nacijo? Bernadette McDonald ne da dokončnega odgovora, postreže pa s številnimi dejavniki, od zgodovinskih, religioznih do aktualnopolitičnih. Predvsem ji uspe prepričljivo pokazati, da je taisti specifično poljski socializem, ki je prva leta po vojni preprečeval in oteževal obiskovanje tujih gorstev, sčasoma postal eden glavnih pospeševalcev poljskega alpinizma, ki je dosegel nesluteno množičnost. Tako je na primer leta 1977 v cenovno ugoden in zato Poljakom dostopen Hindukuš odšlo kar 22 odprav s 193 plezalci, ki so tam preplezali 102 vrhova in opravili 22 prvenstvenih vzponov.

Toda poljske odprave v tuja gorstva niso bile samo alpinistični podvigi. Bile so tudi oblika od države po tihem tolerirane vzporedne sive ekonomije, katere poglavitni sestavini sta bila tihotapstvo blaga in črnoborzijanstvo s trdnimi valutami. Veliki ekspedicijski sodi so bili kot ustvarjeni za kontrabant, ki je postal tako rekoč poljski nacionalni šport – kdo se ne spomni poljskih turistov na Jadranu, ki so pred vrnitvijo domov prodali domala vse, od raznovrstnega kovinskega orodja do šotora, v katerem so še včeraj spali? Odprave za marsikoga niso bile samo način življenja, ampak so postale način preživljanja.

Z vsakim osemtisočakom je je bilo manj

Bernadette McDonald podrobneje predstavi pet poljskih alpinistov, pri čemer so poleg Andrzeja Zawade in Krzysztofa Wielickega v ospredju zlasti trije: Woytek Kurtyka, Jerzy Kukuczka in Wanda Rutkiewicz.

Posebej simpatičen lik je »blagi velikan« Jerzy Kukuczka, »Jurek«, himalajski stroj, ki je dobesedno veljal za nesmrtnega. Njegova smrt v južni steni Lhotseja – Wielicki: »Umrl je alpinistične smrti v klasičnih okoliščinah: zelo strma stena, padec, pretrgana vrv in dokončni padec v prepad.« – je bila zato za poljske alpiniste tako šokantna, da so nekateri plezalno vrv obesili na klin.

Posebej tragična se zdi usoda Wande Rutkiewicz, pogumne ženske, ki nikakor ni hotela sprejeti vloge »dekliške plezalke«, se pravi alpinistk, ki so sicer lahko dobro plezale, a so vselej plezale kot druge v navezi, in sicer s fanti ali možmi, ampak je hotela voditi in samostojno priti na vrh. Toda zaradi notranje razdvojenosti, težavnega značaja, pretirane tekmovalnosti itd. je nazadnje tekmovala z vsemi – ne samo na gori, tudi v življenju – in se naposled osamila. Z vsakim osvojenim osemtisočakom je je bilo manj. Wielicki je o njej dejal: »Zapustila je moža, zapustila je družino, zapustila je prijatelje. Nikogar ni imela, h komur bi se lahko vrnila. Ni imela ne službe, ne poklica, ne vrta, ne drugih interesov. Ni imela rezervnega plana. Ni imela ničesar.« Res je, da se je lahko sprehajala po ulicah Varšave in jo je vsakdo prepoznal, toda doma je ni čakal nihče. Njena samotna smrt na gori se tako zdi kot beg iz življenja, kot dejanje nekoga, ki se ni toliko zaplezal na gori, kolikor se je v življenju.

Kakorkoli. Da se Kanadčanka loti prikaza zlate dobe poljskega alpinizma, je zagotovo pogumen korak, katerega izid je že zato negotov. Bernadette McDonald je nalogo opravila sijajno. Predvsem zato, ker je znala prisluhniti in je dala besedo poljskim alpinistom samim.

Poljske odprave v tuja gorstva niso bile samo alpinistični podvigi, temveč tudi priložnost za tihotapstvo blaga.

Matija Grah  

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker