Planet Siol.net - Alenka Teran Košir: Intervju z alpinistom in fotografom

"Vedno sem vedel, kdaj je treba odnehati.
Mislim celo, da sem se prezgodaj odločal za vrnitev."

Alpinist Stane Klemenc je stal na najvišjih vrhovih vseh celin, razen na Everestu.
Pred kratkim se je vrnil s trekinga po Patagoniji. S 66 leti bi lahko bil sinonim za korenino, ki ne pozebe.

66-letni Stane Klemenc je alpinist po duši in fotograf po profesiji. V svoji dolgoletni alpinistični karieri se je povzpel na najvišje vrhove vseh celin, edino najvišji, Everest, mu ni bil usojen. Poskušal je dvakrat. Leta 1979 so ga ustavile ozebline, leta 1996, istega dne, ko je grozljiv vihar odnesel osem življenj, je sestopil zaradi ozeblin Dava Karničarja, ki je načrtoval smučanje z Everesta.

Uspešno je opravil več polarnih odprav, skupaj s sosedom Andrejem Podlipnikom je kot prvi Slovenec prečkal Grenlandijo. Z vseh odprav se je vrnil s kamenčkom, ki ga spominja na tisti del sveta, z Everesta mu ga je prinesel Nejc Zaplotnik, ki je leta 1979 skupaj z Andrejem Štremfljem kot prvi Jugoslovan stal na strehi sveta.

Da mu mraz ni tuj se opazi že na prvi pogled. Ko smo ga obiskali v Bohinju, kjer je brilo in rahlo snežilo, nas je prišel pozdravit v natikačih brez nogavic. Tudi kapo in rokavice si le redko nadene. V času obiska smo izvedeli, da je Marko Prezelj dobil že četrti zlati cepin, že sedmi za slovenske alpiniste. Zaslužil si ga je, je novico komentiral Klemenc.

Pred dnevi ste se vrnili s trekinga po Patagoniji. Kaj vas je gnalo v Južno Ameriko?
Z ženo Nevenko in dvema sosedoma smo se odpravili na treking.

Je šlo za posebno priložnost?
Da, bila je ravno 30-obletnica ene od naših odprav v Patagonijo.

Vam veliko pomeni, da ste pri 66 letih še vedno tako fit, da vam marsikdo, tudi pol mlajši, lahko pošteno zavida?
Za zdaj mi kar gre. Navkreber sem še vedno hiter, po ravnini pa imam zaradi Ahilove tetive nekaj težav. Veliko hodim, vozim kajak, veliko časa pa preživim tudi v Kajak kanu klubu Bohinj, kjer sem predsednik in trener. Zelo sem ponosen na naše mlade člane, ki so nosilci slovenske reprezentance v kajaku na mirnih vodah in vesel, ker bomo s prvim aprilom v klubu zaposlili še enega trenerja, kar pomeni, da si bom tudi za druge stvari zdaj lahko vzel več časa.

O tem, kako je naletel na ostanek meteorita, ki je padel na zemljo:    
Video Ane Kovač si je mogoče ogledati le na Planet Siol.net >  

V zbirki vaših alpinističnih dosežkov, ki ste jih popisali v monografiji Ledene sanje, so med drugim tudi vzponi na najvišje vrhove vseh celin. Je bil ta projekt skrbno načrtovan, tako kot se ga je Viki Grošelj s Tonetom Škarjo lotil z osemtisočaki, ali je šlo za splet naključij, ki so vodile do venčka vrhov?
Šlo je za načrten projekt. Ko je bil projekt osemtisočakov končan, sem razmišljal, kaj je tisto, česar se Slovenci še nismo lotili. Na globusu sveta sta se izrisali dve ideji: vzponi na vse najvišje vrhove vseh celin - Slovencem so takrat manjkali samo vrhovi na Antarktiki in na Novi Gvineji, medtem ko so bili ostali že osvojeni, nekateri celo večkrat - in odprave na polarna območja: na Arktiko in Antarktiko. V tem sem našel svoj naslednji izziv.

Povzpeli ste se prav na vse najvišje vrhove celin, razen na najvišjega, na 8848 metrov visoki Everest. Kje se je zataknilo?
Prvič sem se na Everest odpravil leta 1979, ko sta se Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik po severni steni kot prva Jugoslovana povzpela na vrh.

Z Jožetom Zupanom in Stanetom Belakom-Šraufom smo takrat splezali do višine 7.700 metrov, kjer smo napenjali vrvi proti višini osem tisoč metrov.

Na poti so nas zaustavile ozebline – z Zupanom sva imela kar precej težav, od gležnjev navzdol nisva čutila nog – , zato smo se po nasvetu zdravnika, še isti dan spustili proti baznemu taboru, kjer je več kisika in kjer je višji zračni tlak. To je bila takrat edina pametna odločitev, saj sva se s tem izognila amputaciji prstov. Takrat sem se prvič srečal z ozeblinami v takem obsegu.

No, kar zadeva ostale najvišje vrhove vseh celin, sem jih nanizal dokaj hitro, manjkal mi je edino avstralski vrh Mount Kosciuszko (2.200 m), ki sem ga splezal pred kratkim, na potovanju po Avstraliji. Gre za izletniški vrh, na katerega se lahko povzpneš po stezi in kamor je možno priti tudi z invalidskim vozičkom, kar pomeni da je dokaj nezahteven.

Je bilo za vas boleče, ker vam vrh Everesta ni bil nikoli usojen ali ste bili zadovoljni že s tem, da ste del zgodovinske odprave? Da je bolj pomembno sodelovati in prispevati svoj delež, kot pa biti njena glavna zvezda?
Tihi cilj vsakega izmed nas je bil vzpon na vrh. Priznam. Se pa lahko zgodi, da te ustavijo višje sile, da te na primer ustavijo omrzline, potem moraš na te ambicije pozabiti.

Leta 1979 mi je bilo kristalno jasno, da bom, če še eno noč vztrajam na tisti višini, ostal brez prstov. Da bodo omrzline tako napredovale, da ne bo rešitve.

Nižje so se ozebline hitro sanirale in s Štefom Marenčejem sva še enkrat vrnila na hrib, a prav visoko nisva šla. Dobila sva ukaz, da lahko proti vrhu nadaljujeva šele čez dva dni, saj so bili višinski tabori na višji nadmorski višini zasedeni. Zgodba z Everestom je bila takrat zame bolj ali manj končana. Še posebej po nesreči vodje višinskih nosačev, šerpe Angh Phuja, ki je pri sestopu zdrsnil in umrl, ko smo z odpravo tako ali tako končali.

Odprava na Everest iz leta 1979 je bila izjemno odmevna in velja za velik uspeh jugoslovanskih alpinistov. Kot je v intervjuju za Sportal povedal Štremfelj, je odpravo po zaslugi radioamaterjev, ki so sproti posredovali informacije s Himalaje, spremljala vsa Jugoslavija. Celo branjevke na sarajevski tržnici so bile na tekočem s tem, kaj se dogaja z vami. Po vrnitvi domov je bil organiziran velik sprejem za člane odprave. Ste bili vsi deležni enake pozornosti, ali se je pozornost usmerila zgolj na tiste, ki so splezali na vrh?
Seveda. Na sprejemu smo bili sicer prisotni vsi, a razlike med nami so bile in mislim, da je tako tudi prav.

Z vseh odprav se vračate s kamenčki za spomin, medtem ko vam ga je z Everesta prinesel Nejc Zaplotnik. Lepo.
Res je. Za spomin.

Ste mu to naročili?
Ne, kar sam od sebe se je spomnil in mi ga prinesel. Z Nejcem sva se od nekdaj dobro razumela. Imela sva podoben način razmišljanja.

Omenili ste zdrs in smrt vodje šerp Angh Phuja pri sestopu z Everesta. Je bil to velik udarec za odpravo in vso evforijo, ki je vladala ob velikem dosežku slovenskih alpinistov?
Res je. Imeli smo ga radi. Fejst možakar je bil.

Ste ga poznali že do prej?
Mislim, da ga Tone Škarja, vodja odprave, je poznal, jaz ga nisem. Na odpravi na Makalu leta 1975 ga ni bilo zraven.

Tudi Makalu je bil velika prelomnica v zgodovini slovenskega alpinizma. To je bil prvi jugoslovanski oziroma slovenski osemtisočak.
Da, to je bila prva preplezana stena v Himalaji in je bila v alpinističnem pomenu besede večji dosežek kot pozneje Everest. Vzpon na Makalu je pomenil velik korak v razvoju alpinizma.

Res je, da je odprava na Everest bolj odmevala, a to zato, ker gre za najvišjo goro na svetu in ker je severna stena smer, ki velja za eno najbolj zahtevnih, ni pa Makalu zato vreden nič manj.

Zanimivo je, da laični opazovalci alpinizma vedno bolj zastrižemo z ušesi, ko se omenjajo osemtisočaki, kar pa še zdaleč ni merilo. Nižji vrh ali stena sta lahko precej bolj zahtevna, a v javnosti bolj redko odmeva tako, kot bi si zaslužil. Kaj mislite o tem?
Se strinjam. Razlika med normalnimi potmi na osemtisočak ali prvenstvenimi na nižje vrhove je lahko zelo zelo velika. Na višini osem tisoč metrov si večina še vedno pomaga s kisikovo masko, kar je lažje kot sicer, medtem ko alpinisti na nižjih vrhovih plezajo veliko težje stene. Naši plezalci na tem področju dosegajo vrhunske rezultate.

Poglejmo samo smeri v indijski in nepalski Himalaji, ter kopico drugih smeri, ki veljajo za zelo zahtevne. Pri teh vzponih izstopa Marko Prezelj (ta je ravno v času našega obiska postal dobitnik že svojega četrtega zlatega cepina – op. a.), pa tudi Štremfelj jih je v svoji karieri nanizal kar nekaj.

Zanimivo je, da se Prezelj ni usmeril v plezanje na vse osemtisočake sveta, ampak je bistvo svojega plezanja našel v tem, da pleza težke smeri in da rešuje probleme v stenah. V indijski Himalaji se je večkrat izkazal tudi Silvo Karo, ki ima največ slovenskih prvenstvenih smeri v Patagoniji.

Kako ste nekoč financirali odprave? Je bilo to lažje kot danes?
Slovenske in jugoslovanske odprave je sofinancirala Planinska zveza Slovenije, prispevala pa je tudi delež sredstev za klubske odprave, ki so bile hkrati tudi slovenske, kot je bila na primer odprava na Fitz Roy v Patagoniji in podobno.

Sicer pa je bilo v socializmu bistveno lažje zbrati denar za odpravo kot pa danes. Nekoč si sredstva lahko zbral v enem letu, zdaj za kaj takega nimaš nobenih možnosti.

Zakaj?
Ker smo imeli včasih v Sloveniji veliko tovarn in industrije in ker je bil sistem športu izredno naklonjen. Zelo hitro si dobil dostop do glavnega direktorja, ki si mu predstavil projekt. In običajno so ga dokaj hitro podprli.

So vas vprašali, kakšne koristi bodo imeli od tega?
So in vedeli smo, da jim moramo nekaj ponuditi v zameno. Toliko smo že vedeli o teh stvareh.

Kaj ste jim ponudili?
Fotografije, izdelke, napise na oblačilih. A to ni bil razlog za to, da so nas podprli. Res je šlo za podporo športu. Zaradi nacionalnega naboja.

Je bilo pomembno, da se na vrhu gore fotografirate z državno zastavo?
S seboj smo res nosili neke majhne zastave, vendar pa se ne spomnim, da bi to kdaj bil pogoj za dodelitev finančnih sredstev.

V gorah ste imeli izredno veliko srečo. Je bila odprava Domžale fjeld leta 1981 na Grenlandijo najbolj problematična, čeprav je bila po številu preplezanih smeri izredno uspešna? Devet dni ste čakali na helikopter, zmanjkalo vam je hrane. Ste se že poslavljali od življenja?
Psihično je bilo res težko zdržati, pa tudi hrane smo imeli le za vzorec, ni pa še šlo za življenje in smrt.

V knjigi Ledene sanje pišete, da sta na predvečer predvidenega prihoda helikopterja pojedli vse špagete in omako, ki ste jo skuhali celo dvakrat, ker se je prva razlila. Komično, če ne bi bilo hkrati tudi tragično.
Res je in po tem smo naslednjih devet dni jedli samo enkrat na dan. Točno ob 12. uri smo imeli kosilo in to je bilo vse, kar smo si privoščili tisti dan. 17 žlic juhe ali čokolina na osebo, to je vse, kar smo imeli. In ker smo imeli samo eno žlico, se ni dalo goljufati.

Zdelo se mi je zanimivo, da ste se šele po nekaj dneh, ko ste bili v gorah odrezani od sveta, s kolegi začeli pogovarjati o letalski nesreči v Andih, v kateri so člani urugvajske ragbi ekipe kar 72 dni čakali na rešitev, v skrajnih razmerah pa jedli meso umrlih tovarišev. KO smo se s kolegi pogovarjali o tem, smo bili enotni, da bi se nas večina že prvi dan spomnila prav te grozote.
Res je, da smo dokaj pozno začeli na glas govoriti o tem, in res je tudi, da smo razmišljali o tem, koga bi najprej pojedli. Takrat smo lahko popolnoma razumeli, kar se je dogajalo v Andih, ali kaj se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Leningradu.

Na toplem in s polno posodo hrane pred seboj je to težko razumeti.
Da, danes in tu se kaj takega zdi nepredstavljivo, ampak če je nekdo že umrl …

Ste se pa kljub devetim dnem v gorah, kjer ste bili skoraj brez hrane, kar dobro držali ...
Da, razen novinarja Mira Štebeta, ki je takrat izgubil občutek za ravnotežje in sluh na eno uho, kar je bila verjetno posledica psihe. Zdravniki niso nikoli mogli ugotoviti, v čem je težava in zanimivo je, da danes bolje sliši na uho, ki ga je poškodoval pri padcu v Kamniških Alpah, kot pa na tega, ki je bil zdrav in ki je zatajil šele na Grenlandiji.

Sicer pa je bilo teh devet dni za mojo psiho zelo dobra izkušnja. Pomagala mi je premagovati raznorazne probleme v življenju.

Zakaj helikopter takrat ni mogel do vas? Kot pišete v knjigi je bilo vreme na območju, kjer ste obtičali, jasno.
Pozneje smo izvedeli, da zato, ker so bile na obalnem pasu, od koder bi moral poleteti helikopter, zelo slabe vremenske razmere. Razmišljali smo tudi o tem, da bi se kdo od nas peš odpravil po pomoč, a brez hrane in sani, na katerih bi lahko peljal tovor, ne bi imel možnosti, da preživi.

Tako nam ni preostalo drugega, kot čakanje. Vedeli smo, da bo helikopter enkrat zagotovo prišel. Zeblo nas ni, imeli smo kakovostne spalne vreče, tako da večjih težav nismo imeli. Z vodo, ki smo jo pridobili s topljenjem snega, bi lahko zdržali še dolgo.

Kaj ste počeli čez dan?
Ležali smo na soncu in igrali karte, se pogovarjali, pisali dnevnike, brali knjige, topili sneg, si ogledovali prospekte danskih restavracij in sanjali o tem, kaj vse bomo pojedli, ko nas rešijo. (smeh).

Kako se spominjate rešitve?
Veselo. Eden od nas je kar v spodnjem perilu delal prevale po snegu, drugi je z bivak vrečo mahal po zraku, da nas ne bi zgrešili.

Ste si potem privoščili obisk danske restavracije?
(smeh). Spomnim se, da smo se pogovarjali o tem, da moramo biti previdni s hrano, saj so se nam želodci skrčili, nato pa smo v eni od trgovin na Grenlandiji nakupili cele vozičke hrane, pojedli vse mogoče, kar nam ni ravno koristilo. Stanovali smo v hiši norveškega zdravnika, ki nam je dal na razpolago celo zamrzovalno skrinjo rib. Skratka, hrane nam res ni manjkalo.

Tam sem Mirota, s katerim sva se morala sporazumevati v pisni obliki, odpeljal v bolnico, vendar zdravniki niso ničesar ugotovili. Obiskal je tudi zdravnika v Kopenhagnu in nato v Ljubljani, pa nič. Domnevam, da je šlo za psiho. To, kar se nam je dogajalo, je bil namreč res veliki psihični pritisk.

Je gospod Štebe o tem napisal knjigo?
Napisal je knjigo z naslovom Preizkušnje. Zanimivo je, da je bil tudi on februarja letos v Patagoniji, v enakem času kot mi, pa se nismo srečali. Običajno v tujini srečaš vse znance, ki so v istem času tam.

Za sabo imate več polarnih odprav. Podobnega izziva se bo konec marca na Islandiji lotil tudi hrvaški smučar Ivica Kostelić in to v družbi Slovenca Mihe Podgornika. Ste slišali za to?
Sem ja, ker so me 14 dni pred odhodom v Patagonijo klicali v zvezi s tem. Razmišljali so, da bi se jim pridružil, a se zaradi mojega odhoda v Južno Ameriko pogovori o tem niso nadaljevali. Zdaj pa je že malo pozno in imajo posadko verjetno že organizirano. Klical me je tudi Mihov oče Rajko Podgornik.

Da bi šli z njimi ali da bi mu posodili opremo?
Da bi se dobili z Ivico in da bi se pogovorili v zvezi z odpravo.

Ste si ogledali njihov načrt? Gre za velik zalogaj?
Ja, razdalja je večja, kot sva se je na Grenlandiji lotila midva z Andrejem Podlipnikom leta 2007. Je pa Islandija specifična, povsem drugačna od Grenlandije. Pot jih bo večkrat vodila po cestah blizu kmetij in področij dosegljivih s terenskimi vozili, precejšen del pa je poti pa je povsem nenaseljen in divji. Želim jim dobre snežne razmere in mraz. Kot sem bral, načrtujejo napredovanje po 25 kilometrov na dan, kar je navkreber in v zahtevnem terenu veliko. Na ravnem jih bodo lahko naredili še več.

S prej omenjenim Andrejem, sta prva Slovenca, ki sta samostojno prečkala Grenlandijo brez podpore letalstva. Menda je vaš sopotnik tudi vaš sosed. Sosedska naveza, torej.
Res je, predlagal sem mu, pa je hitro pristal. Ker sva se že prej dobro poznala, na odpravi s komunikacijo in odnosi nisva imela nobenih težav.

V kakšnem spominu vam je ostala odprava?
V zelo lepem. Še posebej zato, ker sva imela res srečo z vremenom, kar je povsem drugače, kot je bilo na moji prvi odpravi na Grenlandijo z Bogdanom Kladnikom leta 2003.

Takrat sva v prvih 15 dneh preživela kar devet dni viharjev. In to viharjev v pravem pomenu besede. Z vetrom do hitrosti 207 kilometrov na uro! V takih razmerah ti ne preostane drugega, kot da poješ vso rezervno hrane in greš domov, ker bi te na koncu tako ali tako zmanjkalo. (smeh).

Utrinki s številnih odprav Staneta Klemenca:            

Oglejte si celotno fotogalerijo >>>

Ste se na odpravo kdaj odpravili v družbi žensk? V knjigi razen žene jih ne omenjate.
Ja, vsega se pa ne sme povedati (smeh). Ne, resno, na trekingu so bila prisotna tudi dekleta, seveda. Tudi na severnem tečaju, kjer sem bil leta 2000 skupaj z Minko Kahrič, prvo Slovenko na severnem polu, kamor sem peljal kar lepo število odprav.

Z Minko sva se takrat dogovorila, da bova, ko bo stara 50, jaz pa 70 let, to ponovila.

Še štiri leta, torej.
Da, hitro bo. Že treniram.

V kakšnem spominu vam je ostala odprava na Everest leta 1996? Davo Karničar je takrat načrtoval smučanje z Everesta, a je zaradi ozeblin moral predčasno sestopiti z gore. S tem ste se v bistvu izognili katastrofi, ki jo je sprožil eden največjih viharjev, ki se je razbesnel v tem delu sveta. Posledica je osem življenj, med žrtvami je bil tudi Rob Hall, znameniti novozelandski alpinist, ki je vodil komercialne odprave na najvišjo goro sveta, o čemer so lani posneli tudi film z naslovom Everest, ki je znova odprl vprašanje smiselnosti komercialnih odprav.
Res je, takrat je bilo predvideno, da bo Davo smučal z vrha Everesta. V tistem groznem viharju smo bili tudi mi na hribu. Davo na višini okrog osem tisoč metrov, jaz pa na višini 7.300 metrov v taboru ena, od koder bi moral snemati njegovo smučanje.

Zaradi približevanja viharja ni bilo druge izbire, kot da zbežimo s hriba. Davo je takrat izgubil dva prsta. Rob Hall, ki sem ga tudi osebno poznal, srečala sva se v Novi Gvineji, pa življenje.

V knjigi pišete, da mu je zdravnik moral prežagati poročni prstan, da se je lahko posvetil reševanju njegovih prstov. Kdaj ste izvedeli za tragedijo na gori? Se spomnite te panike?
Se spomnim, da. Po tistem, kar se je zgodilo, ko je umrlo toliko ljudi, smo se šele zavedali, da smo jo dobro odnesli.

To je znova odprlo vprašanje smiselnosti komercialnih odprav.
Res je, na teh odpravah sodelujejo različne vrste ljudje, ki so premalo izkušeni in psihično niso dovolj trdni. V kombinaciji z veliko željo vodnikov, da kliente pripeljejo na vrh, ter željo klientov, ki so za vzpon plačali veliko denarja, je to recept za katastrofo. Ambicije vseh prisotnih so bile visoke in to je verjetno pomenilo, da so se prepozno obrnili proti dolini.

To se dogaja tudi na polarnih območjih. Zgodilo se je tudi meni, ko sem na Grenlandiji leta 2003 prvič opazil, da se bliža vihar in sem prepozno začel postavljati šotor. Ko sva ga z Bogdanom Kladnikom zagledala, sva bila optimistična in sva dve uri hodila okrog in čakala, kaj bo, namesto da bi takoj začela kopati luknjo in v njej postavljati šotor.

Bogdan je najprej celo legel za sani, a ga je v roku 15 minut zametel sneg (na fotografiji), no, potem pa sva le začela kopati luknjo, postavila zid, ga podprla s sanmi in na kolenih postavljala šotor. To ni lahko, veste.

Verjamem, da ne. Ste bili leta 2007, na ponovitvi prečenja Grenlandije, v stiku s kom iz vremenoslovskih voda? Je takrat to že bila stalna praksa?
Da, z Dušanom Blažinom, s sosedom alpinistom in direktorjem Centra šolskih in obšolskih dejavnosti tukaj v Bohinju, sva bila v stiku prek satelitskega telefona. Glede tega je zdaj na odpravah precej lažje.

S snegom in vetrom torej nimate nobenih težav?
Zdaj že, raje se kam podam v lepem vremenu. Zakaj bi se po nepotrebnem dajal? V preteklosti smo imeli motiv, zdaj ga za kaj takega nimam več.

Ste šli kdaj z glavo skozi zid, ali ste vedeli, kdaj morate obrniti in priznati poraz?
V domačih gorah sem gazil tudi v metru snega, a sem izbiral manj nevarne poti, vsaj kar zadeva nevarnost plazov. Vedno sem vedel, kdaj je treba odnehati. Mislim celo, da sem imel prevelik varnostni faktor in da sem se prehitro odločil za vrnitev.
Na odpravah sem se pri sprejemanju odločitev vedno zanašal na sistem plusov in minusov in če je sistem imel en minus več kot plusov, sem obrnil. Ne glede na vse.

Če ste bili vodja odprave?
Ali če sem bil sam. Če si sam, te lahko zaustavi že zlomljena roka, če sta dva, si lahko dovoliš več, ker računaš, da te bo partner rešil.

Je družina razumela vašo željo, težnjo po odpravah v gore, na polarna območja?
Je, z občasnimi trenji, seveda.

Ste pa očitno imeli veliko srečo. V gorah niste okusili veliko tragičnega.
Na odpravah, ki sem jih vodil, res nisem imel smole, pa tudi projekt najvišji vrhovi vseh celin, ki sva jih osvajala večinoma skupaj z Rafkom Vodiškom, je potekal brez večjih težav. Običajno sva se nanje dobro pripravila in z njimi hitro opravila.

Je tudi v drugih gorstvih običaj, da se moli tako kot v Himalaji?
Ne, to je samo v Himalaji.

Ste se vi kdaj komu zahvaljevali, ko ste se domov vrnili živi in zdravi? Ste šli na primer romat na Brezje?
Ne, ker sem ateist. Edini bog, ki ga priznavam, je narava. In ta je dovolj velik.

Vas še mikajo gore ali ste zadovoljni tudi nižje?
V načrtu imam kar nekaj potovanj, hribi pa pridejo zraven povsem spontano. Z ženo jih vedno vklopiva v svoj turistični paket.

Klemenc o tem, zakaj zahaja v gore, zakaj ne zmore brez njih? "Zato, ker pač so. Ker v okolju, od koder prihajaš, počneš tisto, kar se tam početi da. Če si na morju, potem se tam zabavaš, surfaš in počneš, kar se tam pač počne, če živiš pod hribi, potem hodiš v hribe. Sam sem to počel od nekdaj, tudi ko smo se z družino preselili, so me vedno obkrožali hribi. Ko smo živeli v Kamniku, na Viru ali v Podvinu. Edino v Ljubljani, kjer sem nekaj let živel v stanovanjskem bloku, se nisem dobro počutil. Hitro sem si zgradil vikend v Gorjušah pri Bohinju in večino časa preživel tam."