Silvo Baznik: Glede na oblačnost sva spremenila prvotni 
načrt in se odpeljeva v Javorniški rovt ter parkirava nekaj sto metrov nad Pristavo ob robu ceste, ki pelje do Križovca.
Naprej ni mogoče z avtom, a tudi ni potrebe, saj takoj nad avtom stopiva na smuči in pričneva vzpon preko travnikov v iskanju snežnih povezav. Za kratko snameva smuči, ko prečiva prazno strugo potoka, nato pa nadaljujeva na smučeh mimo počitniških bajt. Snega je tu še veliko in eden od stanovalcev ima majhnega goseničarja s plugom, s katerim pride do svoje bajte. Midva pa sva po kolesnicah tega stroja nadaljevala pot proti križišču gozdnih cest, imenovanega Križovec. Tu stopiva desno po gozdni cesti proti Pustemu rovtu. Nebo nad nama prekrivajo megleni oblaki in nič ne kaže na sončen dan. Korak za korakom in slednjič prideva na planino, kjer v daljavi uzreva komaj vidno Golico. Prečiva planino in pričneva vzpon po zasneženi cesti v belini meglene koprene. Visoko nad Pustim rovtom in tik pred Belsko planino sonce vendarle pokuka skozi meglo in srci nama zaigrata. Kako je lepo, ko sonce topi meglo in odpira poglede preko meglene preproge pod nama. Prijatelj je pohitel in me pričakal na planini, kjer imava zaslužen odmor.
Po okrepčilu nadaljujeva vzpon v družbi turnih smučarjev. Stopamo navkreber preko vzpetin in dolinic in tako prispemo na 1944 m visokega Velikega vrha Struške. Pogledi se ustavljajo na visokih gorah Julijcev in Karavank, pod njimi še vedno vladajo nizki oblaki, ki preprečujejo pogled v zgornjesavsko dolino.
Ker sonce in vetrič ženeta oblake v višave, hitro pripraviva smuči in odsmučava po trdem in deloma ojuženem snegu nazaj na Belsko planino, kjer se ustaviva pri koči. Smučanje je odlično. Komaj sedeva, že meglica prekrije planino. Tako sede čakava, da se ponovno pokaže sonce. Nato natakneva kože na smuči in odkorakava zopet proti vrhu Struške. Nekajkrat naju zajame meglica, a sonce poskrbi, da v lepem prideva na vrh.
Tokrat ne ostaneva dolgo in kmalu zopet smučava proti planini, kjer narediva kratek odmor, ki nama ga popestrita črni ptici. S planine smučava do prve večje grape, kjer smučava strmo navzdol, prečiva grapo in nadaljujeva po plazovitem pobočju na Pusti rovt. Tokrat modrina z nekaj koprene prekriva nebo, ko zapustiva planino in smučava do Križovca, od koder je potrebno stopiti nekoliko navzgor in nato po jutranji varianti do avtomobila, kjer smuči romajo v prtljažnik.
Obrnem ključ avtomobila in odpeljeva se proti domu. Lepa turnosmučarska tura z doseženimi 1220 višinskimi metri in prehojenih in presmučanih šestnajstimi kilometri je za nama in pred nama so že novi načrti za nove sončne dni. Vprašanje je le, kdaj bo zopet sijalo sonce...